Veliki inkvizitor nikoli ne bo tvegal svojega življenja,
saj nikjer nima nasprotnika, ki bi ga bil vreden.
Zanj bodo to počeli sužnji. Inkvizitor ne prižiga grmad.
Njegova glavna naloga je ustvarjanje iluzij –
pisanje scenarija za igro, ki jo bodo igrali drugi.
Józef Tischner
Nedavno je pri nas, to je v Španiji, po spletu zaokrožila novička z naslovom, da »vlada opozarja, da če si turizem ne bo opomogel, bo treba prodati plaže,« v podnaslovu pa so sledile besede ministrice za turizem, da je »morje luksuz, ki si ga zdaj ne moremo privoščiti«. Završalo je, a vršanje se je kmalu poleglo, saj so se v debato vključili ljudje, ki so opozorili, da gre za fake news: novico je objavil satirični spletni časopis El Mundo Today. Ljudstvo si je oddahnilo: ni res, kar pišejo, gre za šalo. Tisti z malo več stika z realnostjo so bili bolj zadržani: ja, stvari sicer res ne gredo v pravo smer, a to je vseeno malo preveč. Tako daleč ne bo šlo. Česa takšnega nam pa res ne morejo narediti.
Identične ali vsaj zelo podobne izjave poslušam že štirinajst mesecev. Izjave o tem, česa vsega, da nam ne morejo narediti. Eni se sklicujejo na pravne varovalke, drugi na odpor ljudstva. Ki da ne bo pustilo, da gredo stvari predaleč. Lani marca so mi kolegi in prijatelji, ki jih spoštujem in za katere sem vedno menila, da – vsaj v primerjavi z mano – stojijo trdno na tleh, zatrjevali, da zaprtje in omejitve ne morejo trajati več kot dva tedna (tista res »ključna«). No, morda en mesec, do sredine aprila. Da to ni mogoče ne pravno ne gospodarsko, kaj šele moralno. Poleti so me prepričevali, da bo jeseni šola vsekakor normalna, ker oblast teh stvari ne more prevaliti na starše. Ne more, ne more narediti tega, ker je to ubijalsko tudi za otroke, na katerih menda svet stoji. To ne bo šlo skoz, sem poslušala. Čim je stekla debata o omejevanjih in zatiranjih, morda celo o različnih bližajočih se prisilah, so mnogi zatrjevali – in nekateri to še vedno počnejo –, da se nam to pa res ne more zgoditi. Nam že ne. Mi smo vseeno Evropa. Ja, tudi ta argument sem slišala. Ker smo Evropa, razviti svet, zibelka človekovih pravic in svoboščin, se nam preprosto ne more zgoditi. Zgoditi to, kar se nam dogaja že štirinajst mesecev. Skratka: vse, kar se nam dogaja, se nam ne dogaja. Ker se nam ne more. Nam že ne.
Novice so vedno večravenske. Omenjena novica iz El Mundo Today je fake v tem smislu, da španska vlada tega o plažah in morju ni dejansko izrekla. V vseh drugih smislih pa je realnejša od večine stvari, ki jih oblast izreka javno, pred kamerami. V Španiji se že več desetletij, še zlasti pa v zadnjih letih aktivno, brezsramno in brez zadržkov uničuje agrikultura, s čimer se med drugim želi prisiliti kmete v prodajo zemlje. Voda je na udaru že vse od sredine osemdesetih let, ko je oblast začela sprejemati zakone o vodi in dekrete o suši, višek ropanja te naravne dobrine pa bo tako imenovana banka vode: menda zelena in vsem v dobrobit – kot pač vsaka banka. Pravkar se je spet močno podražila elektrika, že drugič letos; cene te energije so nebotične, kljub temu da je Španija proizvaja ogromno … a jo redno in po nizkih cenah izvaža v središče imperija, to je v Nemčijo in Francijo. Zadnjič mi je kolega pokazal račun (mi živimo izven omrežja in se poganjamo na sončne celice): več kot polovico nanesejo davki, dolgovi in famozne zelene dajatve. Pa morje, plaže in obalna mesta? Ko smo živeli v Andaluziji, smo obiskali en kup španskih vasic, ki pa so v resnici angleške. Ali pa nemške. Mnogi domačini si življenja tam ne morejo več privoščiti, preselili so se v notranjost in se sprevrgli v poceni poletno delovno silo za tujce. Na svoji lastni zemlji. Tudi otoki so uradno še vedno španski, praktično življenjsko pa ne več. Vsaj nekateri. Španski javni dolg strmo narašča in je v prvem trimesečju letošnjega leta znašal 125,24 % bruto domačega proizvoda. Kdo bo odplačal ta dolg? Predvsem pa: kako in s čim? Čigava je v resnici Španija? Kaj si sploh še lahko privošči? Predsednik vlade pravi, da si Španci v ne tako oddaljeni prihodnosti ne bodo mogli privoščiti niti lastne nepremičnine. Stanovanja si bodo morali deliti. (Temu pojavu v Rusiji pravijo komunalka.) A denar ni najpomembnejši, sploh pa ne zagotavlja sreče, vodja vlade miri svoje rojake.
Ta daljši, špansko obarvani uvod na prvi pogled nima kaj dosti skupnega z Dostojevskim. A bistvo je očem skrito, kot pravijo. Dostojevski je svoje uvide, svoja prepričanja in slutnje žanrsko, stilistično ali intonacijsko potujeval, najpogosteje prav z deklarativnim zniževanjem vrednosti povedanega, z ironiziranjem ali satirizacijo, samoposmehom in distanco, češ, to je noro, to je ekscentrično, nihče pri zdravi pameti čemu takšnemu ne more verjeti, ker to itak ne more biti res oziroma se ne more dogajati ali zgoditi, a jaz bom to, gospoda, vseeno zapisal, vseeno vam bom povedal, kar tako, za vsak slučaj. Še vedno lahko ob vsem skupaj zamahnete z roko.
Drug uvodni pojav, ki je kar najbolj povezan z Dostojevskim, pa je vprašanje protagonizma. Je človek odvisen od sveta ali svet od človeka? Izjave našega časa, izjave v stilu, ne, tega nam pa res ne morejo narediti, izražajo globoko zakrčenost in svojevrstno pasivnost. Ljudje smo – od šoka, iz strahu, iz navade, iz prepričanja? – prevzeli popolnoma pasivno in receptivno vlogo, vse, kar zmoremo (in kar nam pustijo), je prerekanje o tem, katera receptivnost je smotrnejša, kateri deus ex machina boljši, zanesljivejši: eni stavijo na politične anone, drugi na korporativno-farmacevtske liquide, tretji na nekakšna neodvisna in velepravična sojenja, ki so tako rekoč za ovinkom, vsem pa je skupno to, da čakajo – čakajo na nekaj zunanjega, da jih reši iz kletke.
Dostojevskega je vprašanje človeškega protagonizma, se pravi odnosa med človekom in svetom, živo vznemirjalo. Tu se bom spet navezala na dogodek, ki ga pisatelj opiše v Peterburških sanjah v verzih in prozi. Ko se je nekega davnega zimskega večera vračal domov, se je nad nočnim Peterburgom iz dima in meglic oblikovalo še eno mesto, prav takšno kot tisto prvo, realno, in pisatelja je preblisnilo, da svet, tisti prvi »svet z vsemi svojimi prebivalci, močnimi in šibkimi, z zavetišči bednih ali s pozlačenimi dvorci, v tem mračnem času spominja na fantastično, čarobno blodnjo, na sen, ki se bo zdaj zdaj razblinil in izparel proti temnomodremu nebu«. In nadaljuje: »V tistem trenutku sem kot da doumel nekaj, kar je prej samo tlelo v meni, a še ni bilo osmišljeno, kot da dobil sem vpogled v nekaj novega, v popolnoma nov svet, ki ga prej nisem poznal oziroma sem ga poznal le po nekakšnih nejasnih govoricah, po nekakšnih skrivnostnih znakih. Menim, da se je prav tisti trenutek začel moj obstoj … Povejte, gospoda: ali nisem fantazer, ali nisem mistik že od samega otroštva?«
Pravo življenje, pristni obstoj se je za Dostojevskega začel, ko je ugotovil, da med realnim svetom in svetom sanj ni razlike oziroma, rečeno drugače, da je on sam gospodar ne le svojega sanjskega sveta, ampak tudi resničnosti, ki ga obdaja. Oba svetova sta gnetljiva in nezaključena. Gnetenja resničnosti se seveda lahko lotevamo na različne načine – Raskolnikov želi osrečiti svet in ljudi z umorom stare oderuhinje, Kirilov s samomorom, Arkadij Dolgoruki želi najprej postati Rothschild, nato pa filantrop, a so vsi trije poraženi: propade sam podvig ali pa so njegovi učinki popolnoma nasprotni želenim. Ivan Karamazov, junak zadnjega romana, pa je nad reševanjem sveta že obupal, poln gnusa in odpora do človeštva in stvarstva Bogu vrača »vstopnico« – in je v tem smislu eden najbolj pronicljivih znanilcev transhumanizma.
Ko Dostojevski v pismu uredniku razmišlja o Raskolnikovu, zapiše, da je njegova ideja oziroma misija propadla zato, ker nasprotuje »Božji resnici« in »zemeljskemu zakonu«. Podrobneje to resnico oziroma zakon, kot ga razume sam, pojasni v Zimskih zapiskih o poletnih vtisih, kjer razgrne svoje razumevanje Zahoda in zahodnega človeka. Ta zaradi tisočletnega razvoja in kultiviranja bojevniškega jaza, kjer smo vsi drug drugemu konkurenti in se medsebojno ogrožamo (danes ne ogrožamo le drug drugega, ampak menda tudi planet in sploh vse živo in neživo), ni zmožen ustvariti resničnega bratstva. A bratstvo ni kolektivizem, ni izguba lastne osebnosti: »Kako, boste rekli, moramo biti za to, da bi bili srečni, brez osebnosti? Je rešitev v razosebljenju? Nasprotno, nasprotno, vam odgovarjam, ne le, da se ni treba razosebiti, ampak je treba postati osebnost, in to v veliko večji meri kot je ta, ki se je izoblikovala na Zahodu. Naj vam pojasnim: prostovoljno, popolnoma zavestno in v ničemer prisiljeno žrtvovanje samega sebe v korist vseh je, po mojem, znamenje najvišjega razvoja osebe, njene največje moči, največjega samoobvladovanja, največje svobode lastne volje. Prostovoljno darovati svoje življenje za druge, iti zanje na križ, na grmado, zmore le najbolj razvita oseba. Močno razvita oseba, popolnoma prepričana v svojo pravico biti oseba, se ne boji več zase in iz te svoje osebe ne more narediti ničesar drugega, je uporabiti kakorkoli drugače, kot da jo v celoti razda drugim, da bi bili tudi vsi drugi lahko prav takšne samostojne in srečne osebe. To je zakon narave, k temu človeka normalno vleče.«
Po Dostojevskem je torej človek v normalnem stanju – človek, ki živi v skladu z Božjo resnico, zemeljskim zakonom, zakonom narave – protagonist. Vleče ga v smer razvoja lastne osebe in njenega svobodnega razdajanja, s čimer aktivno ustvarja in spreminja sveta, v katerem živi.
Pred kratkim je neki nesatirični časnik objavil novico, da španska vlada praznuje veliki bodoči dosežek, in sicer drastično zmanjšanje števila učencev med tretjim in petnajstim letom. Do leta 2050 naj bi se število otrok v omenjeni starostni skupini zmanjšalo za milijon, in sicer zahvaljujoč »vrsti demografskih sprememb«, ki jih Sánchez na žalost ni podrobneje opisal. To bo vladi menda omogočilo »močno izboljšati izobraževalni sistem«: zaprli naj bi vaške šole, ostale pa digitalizirali. A v tem sicer vsebinsko grozljivem in intonacijsko patetičnem govoru je Sánchez izrekel misel, ki bi ji pritrdil tudi Dostojevski in okrog katere se pravzaprav vrti tudi tale moj zapis: »Ljudje ne moremo napovedovati prihodnosti, lahko pa jo sanjamo, načrtujemo in [te sanje in načrte] uresničujemo.«
Kdo danes sanja, načrtuje in te svoje načrte uresničuje, kdo je resnični protagonist? To počnejo svetovne (bančne) elite in korporacije, ki so povsem zunaj tako imenovanega trga in vnaprej osvobojene vsakršne odgovornosti, pod njihovo taktirko pa skrbno izbrani in gojeni akademiki in intelektualci, politiki, znanstveniki in mediji (slednji so vsi v lasti ljudi, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke). Schwabove knjige o četrti industrijski revoluciji in o nekakšnem resetu do neke mere opisujejo sedanjost, še bolj pa rišejo črno prihodnost – svet vsesplošne prekarnosti, masovne brezposelnosti, genskega inženiringa, vseprisotne umetne inteligence in nadzora, psihiatrizacije in farmakologizacije odvečne in depresivne človeške mase, družbe, v kateri »ne bomo imeli ničesar, a bomo srečni«. Identično prihodnost, le da na drugačen, dostopnejši način opisuje mainstream pop akademik Harari, globalistični prerok in pisec biblije nove epohe tako imenovanega dataizma in homo deusa, o »zeleni in digitalni«, v resnici pa globoko transhumani prihodnosti kot o edini mogoči prihodnosti pripovedujejo predstavniki vladnih in nevladnih organizacij, mnogi izpostavljeni znanstveniki, politiki in novinarji. Namen tega agresivnega razgaljanja (bolj ali manj identičnih) sanj je utrjevanje v zavesti ljudi prihodnje podobe sveta po meri elit, prisvajanje prihodnosti, spreminjanje ljudi v pasivne odjemalce in udeležence tuje nočne more, okupiranje njihovega mentalnega in duhovnega prostranstva, prostranstva, kjer bi ljudje sicer lahko razvijali svoje lastne sanje, načrte in vizije, vse to pa – še zlasti v zadnjih štirinajstih mesecih – spremlja sprejemanje zakonov in odredb, ki bodo dolgoročne kar najbolj onemogočale njihovo udejanjanje. Udejanjanje naših lastnih sanj in načrtov, ko in če bomo kdaj postali normalni in si izborili duhovno-mentalni prostor zanje.
Še o naravi protagonizma. Danes je, se mi zdi, problem predvsem v sploščenosti, površinskosti dojemanja sveta in s tem tudi protagonizma. Dostojevski je zelo dobro pokazal, da ni vsak protagonizem dober – eni so lahko neučinkoviti, drugi kljub idejni privlačnosti škodljivi, v mnoge smo lahko potisnjeni proti svoji volji oziroma smo vanje zapeljani – in nato zlorabljeni. Lahko prevzamemo in živimo protagonizem drugih, kar je spet samo še ena različica kapitulacije našega lastnega mentalnega prostranstva. Nekako tako sama dojemam proteste, še zlasti množične, tiste, pri katerih sodelujejo tudi politične stranke in o katerih mediji obilno poročajo (čudno, vse leto se po Evropi odvijajo protesti ne proti vladam, ampak proti absurdnim ukrepom, protesti, kjer ni nobenega politika ali sindikalista, a mediji – razen redkih satiričnih in fake – o njih dosledno molčijo).
Se spomnite španskega gibanja 15M? Začelo se je leta 2011, pritegnilo resnično ogromne množice in vztrajalo osupljivo dolgo. Ali je izbruhnilo spontano ali pa je ušlo iz družbeno-političnega laboratorija, težko rečem, a zdaj že znano dejstvo je, da so na neki točki z njim, z gibanjem, začeli upravljati. Slaba tri leta pozneje se je iz te navidezne anarhije rodila po partijsko organizirana in s kultom osebnosti obsedena stranka Podemos – ter ugrabila protagonizem ljudstva. Njen vodja je v pičlih sedmih letih obračunal s prvo špansko feministično stranko (PFE), ki se je več desetletij trdo borila za pravice žensk (in jih tudi izborila), z vsemi, ki se niso strinjali z njim in z globalistično agendo, ki jo zastopa, porovaril po španskem in evropskem parlamentu, postal podpredsednik bojda feministične vlade, patriarhalno-mačistično v njej kot ministrico zaposlil svojo ženo, ki v imenu enakosti v družbo vnaša neenakost in razdor in ki je zaradi jezikovnih in vsebinskih absurdov, ki jih trosi na svojih agitkah, predmet vsesplošnega posmeha in/ali prezira, se iz delavskega stanovanja preselil v vilo v elitni soseski, si med zdajšnjo epidemijo brezposelnosti in osebnih bankrotov kupil še elitni vikend na obali, svojo stranko pripeljal na rob političnega izumrtja, utrpel poraz na madridskih lokalnih volitvah – in se, vsaj zaenkrat, umaknil iz aktivne politike in zato končno lahko odvrgel svoj transimidž, si postrigel lase in obmolknil na twitterju. Misión cumplida. Tudi on je bil namreč samo izvrševalec tujega protagonizma, igralec tujih sanj. Po občutku bi rekla, da je dobršen del Špancev usvojil lekcijo: vedo, da se z zamenjavo vlade za njih ne bi kaj bistvenega spremenilo. Ker politiki ne udejanjajo svojih sanj, kaj šele njihovih, sanj ljudstva.
Krajša digresija. Prav tu zasije nov, resnično pravi problem: ta, da ljudstvo ne sanja. Da nima svojih vizij prihodnosti. Je tehnološko nepismeno, digitalno nezaščiteno. Shekano. O tem je že pred leti v knjigi Future Crimes pisal Marc Goodman – eden redkih, ki ne ponavlja mantre o globalnih problemih, ki terjajo globalno reševanje in zatorej sestavo globalne vlade, eden redkih, ki prihodnosti ne predstavlja kot že zapečatene in gotove transhumane ter objektno orientirane krajine, ampak opozarja na nujnost izobraževanja na področju tehnologije in kibernetske varnosti, eden redkih, skratka, ki nagovarja naš protagonizem. A te teme so – kljub pospešeni digitalizaciji in potiskanju celotnih generacij v virtualno prostranstvo – še vedno tabu.
Ideja, da šele s prebojem v javno sfero in na pozicijo moči lahko spreminjamo svet in služimo »višjim smotrom«, je zavajajoča, če ne že povsem zgrešena (s to idejo že dlje časa perejo možgane predvsem ženskam; funkcionalna družina, kjer starši prevzemajo odgovornost in imajo čas za svoje otroke, je namreč tvorba, ki je najtežje dostopna propagandi in vsiljevanju tujih sanj, zato se je svetovni protagonisti tudi najbolj bojijo in jo na vse mogoče načine demonizirajo). Čigavi so ti smotri, kdo jih določa? V kakšnem smislu so višji? A tudi če odmislimo to sicer zelo pomembno vprašanje, ta trditev dostikrat ne drži: politiki imajo denar, a nimajo moči, ker niso suvereni. Imajo denar prav zato, ker so se odrekli svoji svobodi, dejanski moči in protagonizmu. Njihov protagonizem namreč ni njihov. Koliko je to odvisno od zunanjih okoliščin, med drugim od javnega dolga, koliko od notranje nesvobode, nerazvitosti osebnosti, golega oportunizma ali pa naivnosti, je seveda drugo vprašanje. Podoben je oziroma bo položaj zdravnikov, ki ga je dr. Sabina Senčar zadnjič opisala takole: »Zdravniki v preteklosti nismo bili najbogatejši, so nas pa spoštovali. Danes smo spoštovanje prodali za nekaj več denarja v žepu. Nikogar več ne zanima naše mnenje in strokovnost. Postali bomo le izvrševalci ukazov oblastnikov.« Ja, ljudje na pozicijah moči so zelo pogosto samo izvrševalci ukazov korporativno-kapitalskih oblastnikov, ljudje na pozicijah moči zatirajo sanje ljudi, odvračajo pozornost od resničnih problemov, onemogočajo javne in resnično znanstvene debate, ohranjajo in poglabljajo analfabetizem prihajajočih generacij.
Dostojevski uvodni zapis v Dnevniku pisatelja za leto 1876 sklene z anekdoto: »’Junaki … – vi, gospoda romanopisci, ves čas iščete junake,’ mi je zadnjič rekel neki zelo izkušen človek, ’in ker jih ne najdete, se jezite in nergate čez vso Rusijo. Vam bom jaz povedal anekdoto: nekoč je živel uradnik, davno tega, v času vladavine pokojnega carja, najprej je služil v Peterburgu, potem pa, če se ne motim, v Kijevu, kjer je tudi umrl – in to je na prvi pogled tudi vsa njegova biografija. Ampak a si lahko mislite: ta skromen in molčeč človeček je vse življenje tako zelo trpel zaradi tlačanstva, trpel zato, ker je pri nas človek, ustvarjen po Božji podobi in podobnosti, tako suženjsko odvisen od prav takšnega človeka, kot je on sam, tako je trpel zaradi tega, da je kljub svoji mizerni plači začel varčevati, tako rekoč trgal je od ust sebi, ženi in otrokom, da je lahko odkupil kakšnega tlačana – enega na deset let, seveda. V vsem svojem življenju je tako odkupil tri ali štiri ljudi, in ko je umrl, ni svoji družini zapustil ničesar. Vse to se je zgodilo tiho, skrito pred očmi javnosti, brez razglašanja. No, seveda, to ni noben junak – to je »idealist štiridesetih let«, nič drugega, morda celo smešen, neizkušen, saj je mislil, da lahko z nekim malim intimnim dejanjem odpravi vso revščino; a vseeno se zdi, da bi bili lahko naši Potugini [junak romana Dim Turgenjeva] malo prijaznejši do Rusije in ne bi ves čas samo pljuvali po njej.’« Malo naprej pa Dostojevski doda: »A prav takšne ljudi bi rabili! Noro imam rad ta komični tip malih človečkov, ki si čisto zares domišljajo, da s svojimi mikroskopskimi dejanji in vztrajnostjo lahko pomagajo skupni zadevi in ne čakajo na vsesplošno vstajo in pobudo.« (Zgoraj sem omenila, da Dostojevski misli, ki so mu še posebej drage, tudi v publicističnih besedilih dostikrat položi v usta komu drugemu oziroma jih intonacijsko markira; v tem odlomku, ki v nekem smislu določa atmosfero celotnega Dnevnika, se prepleta oboje.)
Kdo je zrušil tlačanstvo v Rusiji? Kdo nasploh ruši sužnjelastniške sisteme? Kdo bo zrušil digitalnega leviatana, ki se prebuja? Revolucionarji, vsesplošne vstaje, o katerih beremo v zgodovinskih knjigah, ali »komični tipi malih človečkov« s svojo »vztrajnostjo« in »mikroskopskimi dejanji«, ki se večinoma izmikajo očem javnosti? Tega ne moremo vedeti. Kar vemo, je, da se nas oblast boji. Boji se naših sanj, zato nam ves čas in po vseh mogočih kanalih vsiljuje svoje agendaške nočne more, že izdelane prihodnje svetove, v katerih ljudje, še zlasti tisti z visoko razvito osebnostjo, v resnici niso dobrodošli, boji se našega protagonizma, zato ga že vnaprej histerično nadzira: z njim trguje in baranta, ga podpihuje, ugrablja, usmerja in zlorablja. Kar nam preostane, je mikroskopija – sanj, načrtov in delovanja. »Zemeljski zakon« je neusmiljen, in v hiši našega Očeta je veliko bivališč. Prihodnost je v marsičem odprta, neodločena. Vztrajnost velja.
