Dragi dedek Mraz,
to je moje prvo pismo tebi, ki sediš tam zgoraj in čakaš, da se ti vrne navdih. Kot kakšen poet, ki je pozabil pisati pesmi. Mene namreč spomniš na enega naših največjih pesnikov, ki mu je zelo pristajala kučma in je imel v svojem strogem pogledu neko milino, nikoli pojasnjeno, tako kot ni nikoli pojasnjeno otroštvo, za katerim tako vztrajno tečeš. Zakaj šele zdaj, to prvo pismo, me boš verjetno vprašal – zdaj, ko si siv in star, tako kot jaz – mar ni že malce prepozno za takšne potegavščine? O, ne, nikoli ni prepozno – pa saj ti to najbolje veš.
Zakaj mi nisi pisal prej, ko si bil še otrok? Pisal ti nisem, ker sem bil poreden – zato! Tako preprosto je to. Bil sem poreden, čeprav sem sam mislil, da sem poseben. Tako sem se tolažil pred samim seboj in drugimi. S to posebnostjo, ki me še danes tepe, ker mi prav v ničemer ne pomaga. Vidiš, celo tega me je bilo sram – da sem bil poreden, kot je pač poreden otrok. Vsak otrok je poreden, ko se rodi. Tudi tako bi lahko šla tista pesem. Težava je le, ker potem nekateri še kar vztrajajo v tej svoji porednosti in se izgovarjajo na otroštvo, na starše, na grdega dedka Mraza, samo da so lahko še naprej poredni. No, tako zelo poreden že nisem bil – vsaj ne ves čas. In tako se je naredila ta razlika, zaradi katere sem še dolgo potem mislil, da sem bolj poreden kot ostali in da si zato ne zaslužim daril, kot si jih drugi.
To je moje prvo pismo tebi, ki sediš tam zgoraj in čakaš, da se ti vrne navdih. Kot kakšen poet, ki je pozabil pisati pesmi.
In sem se navadil skromnosti, v prav vsem. Tudi takrat, ko mi morda ni pristajala. In ko bi si vendarle zaslužil kaj več. Vidiš, ta skromnost me je skoraj pokončala, tako da se še veseliti nisem mogel tvojih daril, vsaj ne tako veseliti, kot si ti hotel ali si želel. Skupaj sva bila v vsem tem, to pa sem čutil, čeprav nekako nisem vedel, kako bi ti pokazal. Hvaležnost je bila v meni, globoko nekje, zakopana v snegu, ki je padal na tiho nečimrnost dni. Le tega nisem vedel, kako naj ti jo izkažem, nisem imel besed, sploh nobenih besed. Ukradli so mi jih, kot so tebi ukradli sneg.
Zato ti tudi zdaj ne pišem zato, da bi mi kaj prinesel, pa čeprav sem bil tokrat priden, ali pa se mi tako vsaj dozdeva – odvisno, kaj pomeni biti priden. To, da vse leto delaš, pa se nič ne pozna, najbrž že ni tisto pravo. Ampak pustimo zdaj knjige, ki se prehitro topijo pod težo novih knjig. Katerega otroka bi to sploh zanimalo – na srečo nobenega. Otroci imajo enega samega bralca, in v teh dneh si to gotovo ti. In ne samo da prebereš, ti tudi odpišeš in pošlješ. Vsakemu posebej – brez razlik. Zato si potem tudi nekoliko žalosten, celo strog do tistih, ki te niso poslušali.
Bil sem poreden, čeprav sem sam mislil, da sem poseben. Tako sem se tolažil pred samim seboj in drugimi.
Želel sem ti zgolj povedati, da te povsem razumem, če ti to kaj pomaga. Božiček ti je vse veselje pobral in zdaj moraš iskati tiste, ki jim je res treba pomagati, tiste, ki jih je od silne ljubezni skoraj pobralo, tako kot je pobralo tisti prvi sneg. In kako lahko sploh prideš sem dol, med nas, če ni nobenega snega? To sem te hotel vprašati. Veš, česa se sem spomnil? Kako sem pred našo hišo opazoval snežaka, kako se topi in kako je vse skupaj trajalo predolgo in kako sem po določenem času pozabil, da se topi, tako da je bila prej pomlad, preden se je spremenil v lužo, navadno lužo, tam, na pločniku. To je bilo takrat, ko so bile zime bele tudi v mestih in si se ti laže skril z vso to svojo sivino. Zdaj tega snežaka več ni, jaz nimam česa čakati, ti pa se mi zdiš še malo bolj siv kot prej. In ja – tudi zamišljen si bolj, kot smo vajeni.
In sem se navadil skromnosti, v prav vsem. Tudi takrat, ko mi morda ni pristajala. In ko bi si vendarle zaslužil kaj več.
Zato sem se spomnil nate, ki moraš vedno ustreči; biti tukaj za vse, ki si to zaslužijo ali pa ne, za poredne in posebne, za otroke in one, ki bi bili radi še otroci, pa ne najdejo več tistega časa, v katerem se stopi en snežak. Ker, stari moj, ni več snega tu doli; preprosto ukradli so nam ga in tukaj ne moreš pomagati, pa če si še tako star in velikodušen, ker se čudeži ne dogajajo več tako pogosto. Zato sem te hotel vprašati, kako za vraga boš prišel sem dol, s tistimi svojimi sanmi, ko pa nič ne kaže, da bo kaj padlo te dni.