Ob robu poletno zelenega gozda na Notranjskem, mali srpan MMXXII
Že dlje časa se napravljam, da bi Vam pisala. Toliko stvari je, o katerih bi rada tuhtala v prisotnosti Vaše osebe, ko se misel preliva v besede … potem pa se k pisanju pripravim šele na večer vročega poletnega dne, ko več ne vem, če sem le skisana od vročine ali pa me tipa resnejše sorte malodušje. Bila sem že skoraj na tem, da se slednjemu predam – pa pomislila na Vas, spoštovani gospod – se uprla in poslala prstne blazinice skakljat po zdolgočaseni tipkovnici. Povejte mi, ste kdaj tipkali svoja razmišljanja, svoja pisma, ali ste v spomin papirja vse vtisnili z lastnoročno pisavo? Meni se zdi, kot da je med pisanjem z roko in tipkanjem razloček predvsem v vizuri in perspektivi, ki se pred očesom razpira; ko pišemo s pisalom neposredno na papir, se večidel zaziramo navzdol, kot bi zrli v (lastno) globino, ko pa tipkamo na računalnik ali pisalni stroj je list, na katerem se pred nami izpisujejo besede, postavljen vertikalno in pogled se steka v (splošnejšo) širino.
Saj, obe, globina in širina, sta nam še kako potrebni, da bi kdaj zmogli zaznati tudi daljino in visočino pa sploh prostor in njegovo prostornino. Vi ste vse te razsežnosti razumeli, čutili in živeli – ter nam zapustili vrsto del, ki tudi nas ne želijo prepustiti mrtvilu. Že dolga leta spremljate mojo hojo: ničkolikokrat sem prečkala Tromostovje, ob obrežju Ljubljanice v eno smer tekala, v drugo brzela, s prijatelji godla na Šuštarskem mostu, se veselo smukala med stebri tržnice, bivala v Baragovem semenišču, se izgubljala in najdevala v zatočišču študentskih snovanj in sanjarij, za katera sta mi služila Navje in Žale, čakala pred vrati zavarovalnice na vogalu Miklošičeve, z vzplamtelim srcem lovila v pogled samoniklo cerkvico sv. Mihaela na Barju … in se niti nisem vedno dobro zavedala prisotnosti Vašega dotika, dotika Vaše misli, ideje in ustvarjalnega dejanja, ki naposled postane popolno dajanje.
Še kako dobro pa sem se vsega tega zavedala, ko sem nekoč, že par let tega, obiskala Vašo hišo! Tudi, če Vas ni več tam doma, še kako domujete tam … na vsaki okenski polici in drobnem predmetu na njej živo čemite, da sem bila vsa navdihnjena, navdušena in nahranjena, ko sem po vodenem ogledu sedla na Vaš vrt in srkala svežino zelenja. Povejte mi, kako se Vam zdi, da ljudje kar tako, iz gole kuriozitete, obiskujejo Vašo hišo in ovohavajo vse njene vogalčke, kote in obline? Nimate nič proti, da se eni samo mimogrede sprehajajo po odsevu Vaše duše, drugi pa bi radi kar preveč radovedno vsrkali vse njene skrivnosti? Oprostite, če sem preveč naivna z zaščitništvom tovrstnih vprašanj, Vi ste pač prostega duha in velikodušni: prepuščate, da od Vas vsak dobi, kar potrebuje in želi, saj Vas s tem za nič ne oropa ali opehari. Gojili ste svojo misel, spoštovali domišljijo, varovali srce, vadili roko in krepili pljuča. Prijateljevali ste z Bogom, se dnevno pomenkovali s Svetim Duhom ter s tisoč in tisoč koraki premerili ceste in ulice mest, katerim ste bili namenjeni za krojača in čevljarja, frizerja in brivca, učitelja in duhovnika, očeta in sina obenem – katerim ste bili namenjeni za arhitekta.
Letos mineva 150 let od Vašega rojstva in še dodatno ste oživeli v slovenski kulturni zavesti. Od povsod Vam pletejo girlande in pošiljajo šopke cvetja, Vam pečejo torte in prižigajo svečke ter Vam na desetine načinov pojejo vse najboljše: izdan je bil strip Plečnik., uprizorjena monodrama Mojster, v Etnografskem muzeju so razstavili fotografije Vaših del, ki so nastajale sočasno z njimi, v Mestnem pa osrednjo razstavo Vašega spominskega leta, naslovljeno Plečnik: metropola, kraj, vrt, ponatisnjena je zbirka Vaših pisem iz Italije, kakor jo je uredil Vaš prijatelj France Stele, na malodane vseh prebivališčih pisane besede se pojavljajo taki in drugačni zapisi o Vas in Vašem delu … Nenazadnje pa je tudi tole moje pismo Vam še ena drobna kaplja v dežju zahval in voščil, ki neumorno rosijo na Vaš spomin. Bili ste izjemen, pronicljiv in moder dopisovalec – sama pa gojim isto strast do spogledovanja z lastno dušo med pisnim izrekanjem, ki se razodeva bližnjemu, zaupa v dialog, upa na odgovor, hkrati pa v artikulaciji lastne misli že delno odgovarja nemirnemu hrepenenju, ki žene k zapisovanju – zato sem kar prepričana, da me bodo Vaši, že pred leti izpovedani ali uresničeni odgovori še naprej najdevali in mi govorili o lepoti in večnosti, svetu in svetosti, umetnosti in ustvarjalnosti.
Že deset let proč je, odkar sem v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje kupila rokovnik, ki so ga likovno krasile umetnine šolarjev, med katerimi so se znašli tudi trije portreti Vas. Ker rokovnik sicer ni bil več aktualen, sem ga začela uporabljati za raznorazne miselne utrinke in pisalne skice. Danes mi prasketanje besed, ki obkrožajo Vaše tri portrete, zbuja živahne misli, med drugim so se ob spogledovanju z Vašim obrazom zapisale sledeče misli:
Hočeš celo življenje pisati take rime? Hočeš celo življenje ostati zadnji pes? / Si ne želiš družine, toplega zavetja, doma? Si ne želiš živeti? / Kako bi se ženske lotil neotesanec in kako galantnež? / Življenje brez zakonov je brez težnosti. Zakoni so zato, da se kršijo. / Bodi ponižen. Bodi predrzen. Umij si obraz in pojdi dalje.
In mislim na Vaše zgodnje poizkuse in skrivno risanje, na negotovost, omahljivost in nezaupanje vase, na vztrajanje vsem tem slabostim navkljub, na zgodnja vajeniška in študijska dunajska leta; pa na tista malo kasnejša, ko ste se že upali izpostaviti na raznih natečajih ter izraziti svojo arhitekturno zamisel mimo obče sprejetih idej in modnih smernic, ko so se v Vas naperjale ostre kritiške osti, Vi pa ste bolj kot za karkoli drugega skrbeli za zvestobo enovitosti dela, ki se je porajalo po Vas …
Koga iščeš? Kaj iščeš? Ulica – mesto, zid – narava, drevo – morje, morje – zrak, zvezda – objem: nikjer nikoli nisi sam, s tabo je vse stvarstvo, vsak aspekt je del celote [vrteča scena] / papirnat avion / Kako rastejo jabolka? / Stati na vratih, ko nekdo steče skoznje.
… pa na Vaše učiteljsko, pedagoško, mentorsko delo, Vaše predajanje znanja učencem, medsebojno oplajanje in plemenitenje z generacijami in generacijami najprej praških, nato ljubljanskih študentov, kako ste jih k delu spodbujali tudi v počitniških mesecih in jih v vojnih letih poučevali na svojem domu, kako ste prenekateremu mlademu sanjavcu odprli vrata v arhitekturno vesolje ali zgolj stali na pragu, da se je še neizkušena duša manj bala vstopiti in delati, kar je poklicana …
Drobna dejanja upora: ne govoriti, česar ne verjameš; ne poslušati, kadar te silijo z lažmi; ne želeti si ugajati; ne zadostiti pričakovanjem drugega; ne lagati; izpolnjevati obljube; iskreno dajati …
… Vaša pokončnost nagovarja, zdi se, da ste pri svojem delu vedno zares odgovarjali le Bogu in Arhitekturi – Večnosti – čutiti je ponižnost, ki izhaja iz trdne opore te obljube ter zavedanja, da če Gospod ne zida hiše, jo zaman zidajo zidarji (prim. Ps 127, 1) …
Lovil je svoje misli in sanje tako, kot jih lovi tisti, ki ga lovijo njegove misli in sanje.
… neminljivost ste iskali, večnost zasledovali ter trajnost dosegli s spoštovanjem teka časa, sprejemanjem človeške minljivosti. Stvari in stavbe, ki so jim moči pojemale ali že ugasnile, niste s samoumevnostjo prepuščali pozabi. Kadar ste v njih zaslišali melodične sledi harmonične lepote, ste jih spravili pod svoj klobuk, si jih nataknili na nos skupaj z naočniki in se z njimi pod roko sprehajali na dolgih vsakodnevnih pohajanjih po domačem in na stalnih popotovanjih na tuje – in ko se je starim, tako rekoč odsluženim stavbam moč v Vaši družbi začela povračati, ste ugledali, kako jih na novo uporabiti, kako jim dati prostor, kjer bodo spet zasijale v zdajšnjosti. Zdi se mi, da ste bili vsaj tako velik realist kot sanjavec, saj ste mnogokrat ustvarjali iz tega, kar Vam je bilo (že) dano ter tako delovali skladno z osnovnim zakonom ustvarjanja, kako sanje privabiti v življenje; materialnost namreč privlači še več materialnosti – konkretna stvar iz preteklosti lahko pomaga novorojeni ideji pri njenem utelešenju, njeni prizemljitvi. To, kar že je, ustvarjalcu vdahne jasnosti o tistem, kar še hoče nastati – kot je za pevca neizbežno prisluškovanje pesmim iz prošlosti, tako je za arhitekta bistveno prisluškovanje prostoru, njegovi zgodovini in zgodbam. Preteklo je treba s pomočjo vere integrirati v vizijo prihodnosti, ki jo venomer snujemo, in to brez potlačitev, zadušitev ali prisilnega pozabljenja – prijateljsko sodelovanje z duhovi prednikov prinaša novim stvarem in stavbam, novim prostorom in novim pesmim stoterne blagoslove prizadevanjem za blagor prihodnjih rodov.
Danes tudi vi uživate svoj sedež v zboru predniških duhov. Ste mirni, spokojni, ko opazujete mesta, kjer ste pustili največ svojih prstnih odtisov, Dunaj, Prago in Ljubljano? In ko poletite nad mnoge druge kraje, ki ste se jih dotaknili, se nasmehnete? Ste zadovoljni, ko srečujete njihove prebivalce in obiskovalce, ki uživajo Vašo dediščino? Vam zdajšnji snovalci znajo prisluhniti s pretanjenostjo, kakršna je nekdaj odlikovala Vas? Se tudi danes po teh mestih še sprehajajo bitja, ki jim je mar za dušo prostorov in kraja? Jim pomagate in jih podpirate, jim šepetate besede potrpežljive ustvarjalnosti in nepopustljive ljubeznivosti na srce?
Jim – nam: če le prisluhnemo govorici Vaše arhitekture in se odpremo za dragocene kamenčke misli, ki so tlakovani v poteh iz besed Vaših številnih pisem …
Da bi nas še in še nagovarjali in da bi si dopustili biti ob Vas nagovorjeni – to Vam in nam voščim ob Vaši 150-letnici. Za zdaj Vas s prisrčno hvaležnostjo lepo pozdravljam, dragi, spoštovani gospod Jože – in se že veselim najinega naslednjega srečanja.
Vaša Ana Obreza