Ko sta jeseni 2015 Alojz Rebula in Zora Tavčar pri celjski Mohorjevi družbi objavila knjigo spominov Dve mladosti, ena ljubezen, smo bralci lahko izvedeli za marsikateri zanimiv dogodek iz njunega življenja, ki je tako ali drugače zašel v pripovedna dela tržaškega pisatelja in njegove soproge, prav tako pisateljice. Nekaj podobnega velja za izpovedno avtobiografijo Nikogaršnji sin, ki je v italijanščini nastala v sodelovanju med lani preminulim Borisom Pahorjem in novinarko Cristino Battocletti in ki je ob 110-letnici pisateljevega rojstva v slovenskem prevodu izšla pri Cankarjevi založbi.
Nikogaršnji sin s podnaslovom Avtobiografija brez meja je v jeziku naših zahodnih sosedov nastala v dveh fazah. Prva izdaja sega v leto 2012, druga, dopolnjena pa nosi lansko letnico. Slovenski prevod, za katerega sta poskrbela pisateljev vnuk Tadej Pahor in Edvin Dervišević, temelji na drugi izdaji, ki so ji dodana poglavja o zadnjem obdobju zemeljskega bivanja Borisa Pahorja.
Splošno znano in tudi v avtobiografiji večkrat poudarjeno je, da je imel Boris Pahor rad žensko družbo. Pravzaprav je v ženski figuri po drugi svetovni vojni in grozovitem trpljenju v nacističnih taboriščih videl tisto, ki lahko edino pripomore k preporodu ne le njega kot posameznika, ampak tudi evropskega človeka na splošno. Pahor se je odlično počutil predvsem v družbi mlajših izobraženk, med katere spada tudi Cristina Battocletti, ki je slovenskemu pisatelju prirasla k srcu ne samo zaradi svojega angažmaja. Novinarka je namreč po rodu iz Beneške Slovenije, njen oče pa je kot odvetnik v preteklosti pred italijanskimi oblastmi večkrat zastopal interese pripadnikov tamkajšnje slovenske narodne skupnosti.
Uvodnih nekaj strani je k slovenski izdaji avtobiografije Nikogaršnji sin prispeval pisateljev moški potomec Adrijan, upokojeni profesor na slovenskih šolah v Italiji. Sinova najbolj zanimiva ugotovitev je, da je za večino očetovih knjig izvedel tedaj, ko jih je zagledal na policah knjigarn. Tudi o nastajanju avtobiografije v sodelovanju s Cristino Battocletti je vedel malo ali nič. Boris Pahor je na lestvico svojih vrednot najvišje postavljal literaturo. Z družino in otrokoma je imel torej precej distanciran odnos. Zato je Adrijan veliko stvari o njem, predvsem o očetovem zasebnem življenju, odkril ravno v omenjeni knjigi. Kot možnost poglobitve v to temo naj navedem obsežen intervju, ki ga je v soboto, 26. avgusta, objavila Sobotna priloga Dela, vprašanja o Borisu Pahorju in njegovem življenju je sinu Adrijanu zastavljala novinarka Patricija Maličev.
Pahorjeva avtobiografija je zasnovana trodelno. Prvih šest poglavij je zajetih v sklop Barviti svet, sledi osrednji in najbolj zajeten del, ki daje knjigi tudi naslov, delo pa sklepa Dodatek. Nekatere misli oziroma podatki se v različnih delih tudi prekrivajo oziroma ponavljajo, ponekod je veliko govora o zgodovini in malo o Borisu Pahorju. Kdor je avtorja poznal oziroma sledil kakemu srečanju z njim, ve, zakaj je temu tako. Predvsem pa je treba ob branju Pahorjeve avtobiografije vedeti, da je bila knjiga prvenstveno namenjena italijanskim bralcem in bralkam, ki o fašizmu in njegovem preganjanju Slovencev na Primorskem vedo toliko, kolikor jih o tem poučijo v šoli, torej malo ali nič.
Srečni in veseli smo lahko, da si je Pahor v zadnjem desetletju utrl pot tudi v zavest osrednjeslovenskega človeka, čeprav se tu in tam še pojavljajo glasovi, ki svarijo pred domnevnim precenjevanjem njegovega opusa in avtorja kot takega. Glede na to, da se je Pahor v svojem življenju po lastnih močeh uprl vsem trem totalitarnim sistemom in da je med svoje najvišje vrednote poleg splošne človeške etike prišteval zvestobo slovenskemu jeziku in narodu, o njegovi pomembnosti ne bi smelo biti dvoma. Zato lahko zapišemo, da so Pahorjevi dediči ne samo njegovi neposredni potomci, ampak vsi Slovenci (in ne samo), ki se prepoznavamo v pisateljevih vrednotah.
Zelo zanimiv je podatek, da je Pahor v zadnjem, poldrugem desetletju svojega življenja izdajal predvsem italijanske knjige. V teh primerih pa ni šlo za umetniška dela, ampak bolj za knjige o njem in njegovem življenju, ki so nastale v sodelovanju z različnimi novinarkami in literarnimi zgodovinarkami. Večkrat omenjeni Cristini Battocletti gre namreč dodati Tatjano Rojc, danes senatorko v rimskem parlamentu, ki je ob Pahorjevi 100-letnici pripravila izdatno monografijo Tako sem živel. V slovenskem izvirniku je izšla pri Cankarjevi založbi in kmalu zatem našla pot tudi do italijanskih bralcev. Najprej pa je v italijanščini do bralcev leta 2009 prišla knjiga Tre volte no (Trikrat ne) hrvaške zgodovinarke Mile Orlić, ki je pot med Slovence našla dve leti kasneje.
Naši zahodni sosedje so imeli namreč priložnost Pahorja bolje spoznati komaj leta 2008, ko je kot gost nastopil v oddaji Che tempo che fa novinarja Fabia Fazia. Istega leta je pri rimski založbi Fazi editore izšel italijanski prevod njegove Nekropole. Prelitje tega dela v Dantejev jezik je nastalo že veliko prej, in sicer okrog leta 1970, poti med italijanske bralce pa ni našlo vse do druge polovice devetdesetih let, ko ga je izdala manjša založba v Tržiču (it. Monfalcone), ki pa zaradi omejene distribucije ni mogla nagovoriti večjega dela italijanskega občinstva.
Če se povrnemo k Pahorjevi avtobiografiji Nikogaršnji sin, lahko zapišemo, da gre za nekakšen skupni imenovalec avtorjevih pomembnejših literarnih del, predvsem romanov (Vila ob jezeru, Mesto v zalivu, Zatemnitev, Nekropola, Spopad s pomladjo, Zibelka sveta). Vsa omenjene knjige so namreč avtobiografske, v njih pa tematizira tako splošne teme (ljubezen, prijateljstvo, človekovo dostojanstvo) kakor tudi bolj podrobne, torej značilne za kraje in čase, ki jih je sam (do)živel.
Na splošno je treba torej Cankarjevi založbi priznati, da je v preteklih letih oziroma desetletjih znala pravilno vrednotiti literarni opus Borisa Pahorja z izdajo in ponatisi mnogoterih njegovih del. Se je pa tokrat v slovenski prevod njegove avtobiografije žal prikradlo nekaj zelo hudih oziroma nedopustnih napak. Ker sta prevajalca dva, ni smiselno ugibati o tem, kdo je tovrstne zdrse zagrešil. Tako je v besedilu moč najti italijanska poimenovanja za kraje, za katere imamo Slovenci ne samo svoja imena, ampak jih tudi avtohtono naseljujemo. Tržaška mestna predela Sveti Just in Škorklja sta namreč ponekod v knjigi ostala kar San Giusto in Scorcola, najbolj v oči pa bode besedna zveza, v kateri je zapisano, da je bil slovenski duhovnik in antifašist Virgil Šček (ki si je v parlamentu upal javno oporekati samemu Benitu Mussoliniju) »župnik v Corgnalu« (sic!), Lokvi na Krasu. Tovrstne površnosti ravno v avtobiografiji Borisa Pahorja, ki je celo življenje posvetil boju za dostojanstvo slovenščine, so ne samo žalitev njegovega spomina, ampak tudi svojevrsten nož v hrbet slovenskemu življu v Italiji, ki se še danes marsikje sooča z nepriznavanjem enakopravnosti svojega maternega jezika. Če sta bila prevajalca (ali eden od njiju) površna oziroma premalo pozorna, je povsem nerazumljivo, da so mogle tako hude nepravilnosti neopaženo skozi lektorsko oziroma uredniško sito založbe.
Kakorkoli že, avtobiografija Borisa Pahorja Nikogaršnji sin (za katere drugo izdajo oziroma ponatis sem prepričan, da zgoraj omenjenih nedopustnih napak v njej ne bo več) še dodatno prispeva k zavesti o izrednem pomenu avtorja, njegovega opusa, predvsem pa Pahorjevega družbeno-političnega angažmaja v mozaiku kolektivne usode tako slovenskega naroda kakor evropskega človeka nasploh.
