Več kot sedemdeset let se je o usodi beduinske deklice, ki je izginila v puščavi Negev, zgolj šepetalo. Obstajal je le zapis predsednika novonastale izraelske države Davida Ben-Guriona v dnevniku: »Odločeno in izvedeno: umili so jo, ostrigli, posilili in ubili,« je zapisal. Po poročanju časnika The Guardian 4. novembra leta 2003 je primer ostal državna skrivnost, dokler se niso pri izraelskem časopisu Haaretz lotili preiskave vojaških dokumentov in prišli do razkritja celotne zgodbe, ki jo je David Ben-Gurion imenoval »grozljivo grozodejstvo«. Avgusta 1949 je izraelska enota, nameščena v Nirimu v Negevu, pobila skupino Arabcev in zajela beduinsko dekle. Njeno ime in starost ostajata neznana, verjetno pa je bila v srednjih najstniških letih.
Po zajetju so jo na očeh vojakov obrili in umili. Trije moški so jo nato posilili. Po sobotnem obedu je poveljnik voda, ki ga je Haaretz identificiral kot človeka z imenom Moshe in je med drugo svetovno vojno služil v britanski vojski, predlagal glasovanje o tem, kaj naj storijo z njo. Ena od možnosti je bila, da jo pošljejo v kuhinjo postojanke. Večina od okoli dvajsetih prisotnih vojakov je glasovala za alternativo s skandiranjem: »Hočemo jebati.« Poveljnik je organiziral skupino svojih mož, ki so v naslednjih treh dneh deklico skupinsko posiljevali. Moshe in eden od njegovih poveljnikov sta si deklico vzela prva in jo pustila nezavestno. Naslednje jutro je dekle protestiralo in Moshe je svojemu naredniku ukazal, naj jo ubije.
Potem so jo zvlekli v patruljno vozilo in odpeljali v puščavo. Ko je deklica ugotovila, kaj nameravajo, je skušala zbežati, vendar jo je zadel strel poveljnika Michaela. Njeno truplo so zagrebli v manj kot meter globok grob.
Nekaj dni pozneje je poveljnik bataljona Yehuda Drexler vprašal Mosheja, ali je izvršil ukaz o vrnitvi dekleta v njeno vas. »Ubili so jo,« je odgovoril Moshe. »Škoda je bilo zapravljati bencin.« Dobil je ukaz, da spiše poročilo. Haaretz je pridobil izvod poročila: »V moji patrulji dne 12. 8. 1949 sem na ozemlju pod mojim poveljstvom naletel na Arabce, enega od njih oboroženega. Oboroženega Arabca sem ubil na kraju samem in mu vzel orožje. Arabko sem ujel. Prvo noč so jo vojaki zlorabljali in naslednji dan se mi je zdelo primerno, da jo odstranim s sveta.«
Izraelska vlada in vojska sta se hoteli izogniti sramoti, ki bi padla na oborožene sile, če bi o dekličini usodi izvedela širša izraelska družba, zato sta umor in sojenje označila za tajna. Nekateri vojaki so trdili, da so izpolnjevali ukaze poveljnika. Moshe je posilstvo zanikal. »Moralno gledano je bilo nemogoče spati s tako umazanim dekletom,« je izjavil na sodišču. Oproščen je bil posilstva, a za umor obsojen na petnajst let zapora. Sodniki so njegovo izraženo pripravljenost »hladnokrvno ubijati celo ženske in otroke« primerjali s »Hitlerjevimi metodami v Franciji«. Devetnajst drugih vojakov je bilo obsojenih na kazni od enega do treh let, večinoma zaradi »malomarnosti pri preprečevanju kaznivega dejanja«. Pritožbeno sodišče jim je potem znižalo kazni z besedami: »Takrat je vladal splošen občutek prezira do življenja Arabcev … in včasih so se v tej sferi zgodili brezobzirni dogodki. Vse to je pomagalo ustvariti vzdušje ‘vse je dovoljeno’. Prepričani smo, da je takšno vzdušje obstajalo tudi na postojanki Nirim.«
Primer je bil na kratko oživljen na sojenju leta 1956, in sicer izraelskim vojakom in policistom, ki so umorili 43 arabskih civilistov v Kafr Qassemu, predvsem z namenom, da bi pomagali vzpostaviti precedens, kako ni nobene obrambe pri spoštovanju nezakonitih ukazov. Kasneje se o primeru ni več govorilo.
V Palestini rojena pisateljica Adania Shibli se je zgoraj omenjenega dogodka lotila zelo previdno. Kratek roman Minor Detail (v arabskem jeziku prvič objavljen leta 2017, v angleščino pa ga je leta 2020 prevedla Elisabeth Jaquette), ki ga je menda pisala dvanajst let, v prvem delu spominja na resnično zgodbo o skupinskem posilstvu leta 1949 in umoru mlade beduinsko-palestinske deklice, drugi del pa pripoveduje o izmišljenem sodobnem življenju palestinske ženske, ki skuša raziskati zločin. Gre za avtoričin tretji roman, ki je bil leta 2021 med drugim nominiran za mednarodno nagrado booker, v letošnjem letu pa naj bi na Frankfurtskem knjižnem sejmu prejel LiBeraturpreis. V prvem delu je pripoved podana v tretji osebi, v hladnem analitičnem tonu, ki ga nekateri primerjajo s Camusovim Tujcem. Edina čustvena dimenzija pripovedi so večno lajajoči psi, toda zdi se, da je bil to za pisateljico edini način, kako podati kritiko življenja, ki se v tej pripovedi meša s kritiko trpljenja, strahu in nemoči, pa tudi s kritiko zakona rase. Grozljivo dejanje, ki so ga zagrešili izraelski vojaki leta 1949, ni vnaprej obsojeno, pač pa pisateljica s subtilno zgrajeno zgodbo opiše dogodke, ki so vodili do posilstva in umora mlade Arabke. Dogajanje je postavljeno v čas po ustanovitvi države Izrael, čemur je sledilo nadaljnje osvajanje arabskih dežel in beg oziroma izgon 726.000 Palestincev z njihovega ozemlja.
Okupacija je še v primarni fazi, nimamo še opravka s taborišči, skrivnimi zapori, mešanico militarizma, protivstajništva in plenjenja virov, pač pa gre za svet, ki se militarizira v imenu ozemeljskega plenjenja. Da je pravica Palestincev do kakršne samoodločbe zatrta, je razvidno iz govora vojaškega poveljnika, ki v romanu Minor Detail ostane neimenovan: »Ne moremo dovoliti, da bi ogromna ozemlja, ki bi lahko sprejela na tisoče naših ljudi v izgnanstvu, ostala zapostavljena; ne moremo dovoliti, da bi se naši ljudje ne mogli vrniti v našo domovino. Ta kraj, ki se zdaj zdi prazen, brez ničesar razen infiltratorjev, nekaj beduinov in kamel, je kraj, ki so ga naši predniki prečkali pred več tisoč leti. In če bodo Arabci ravnali v skladu s svojimi jalovimi nacionalističnimi čustvi in zavrnili zamisel, da bi se tukaj naselili, če se nam bodo še naprej upirali in bodo vztrajali, da območje ostane prazno, potem bomo delovali kot vojska.«
V svetu, ki se balkanizira okrog ograd, zidov in meja, v svetu, v katerem je vnema po zlorabljanju ženskega telesa silovita, ni prostora za besedo rasizem. In ni ga niti v romanu Adanie Shibli, čeprav je evidentno, da je šlo v prvih spopadih tudi za rasni boj. Izraelci proti Arabcem, ki ne obstajajo več, če pa že obstajajo, jih je treba izseliti, razgnati, zanikati njihov obstoj, vsakršne aspiracije po osvoboditvi pa opredeliti kot zablodele, jalove, degradirane.
Vojaški poveljnik, katerega telo gnije, saj se je okužilo po piku žuželke, in ki v koči obsedeno išče in iztreblja pajke, v puščavi pa patruljira za Arabci, pred spolnim aktom uperi curek vode v golo dekličino telo. Treba ga je očistiti, pa ne zato, ker bi bilo v vojski treba ohranjati higieno, pač pa ker je dekle arabskega porekla in je čiščenje njenega telesa ena od oblik degradacije. Arabka zanj ne prebiva niti v noči ali da bi se, kot to počne v primeru Arabcev, izrekal, da ni kaj videti, saj ko jih vidi, vidi le senco in mrak, skoraj nič, pač je arabsko telo, za katerega pravi, da oddaja neprijeten vonj, le telo, ki ga je smiselno zlorabiti. Ničesar, kar dekle izreče, ne razume, Arabka se lahko izraža le skozi krike bolečine, in obstaja le toliko, kolikor ji dovoljuje on, »gospodar«; pripada mu, in ko se mu z ugrizom upre, odredi njen umor.
Ko dekle v puščavi pade in začne kri pronicati v pesek, poveljnik pomisli, da morda ni mrtva in da se morajo prepričati. »Ves čas je drhtel, ohromljen zaradi parajoče bolečine v črevesju, nato pa je končno premaknil usta in ukazal šoferju, naj to naroči njegovemu namestniku. Kmalu zatem je v zraku odjeknil zvok šestih strelov, nato pa je spet zavladala tišina. Jutro, 13. avgust 1949.«
Če bi vladala politika enakosti in univerzalnosti, se ta prizor seveda ne bi zgodil. Toda politika enakosti in univerzalnosti – drugo ime za resnico in um – bi bila mogoča le, kadar bi obstajala želja in potreba po »človeku, ki stoji nasproti«, in le kadar bi bilo sprejeto, da je ta človek »več kot telo«. Po umoru vidimo poveljnika, kako v sobi drema, se prebudi in strmi v strop. Ko ga pes začne vleči za desno roko, ga gospodar zgrabi za gobec in šele po krajšem ruvanju se pes uspe osvoboditi; med begom glasno zatuli, medtem ko se po prostoru širi vonj po bencinu.
Osredotočenost na detajle se nadaljuje tudi v drugem delu, ki je podan iz prvoosebne perspektive Palestinke, ki danes živi v Ramali. Ko v časopisu prebere poročilo o incidentu, postane obsedena z iskanjem podrobnosti. Po pogovoru z na videz nezainteresiranim avtorjem časopisnega prispevka se izkaže, da so sledi zabrisane. »Incident se je zgodil na jutro, ki bo točno četrt stoletja pozneje sovpadal z jutrom mojega rojstva.« Pomisli, da ravna narcisoidno. »Takšni incidenti niso nenavadni,« pravi, pri čemer misli na normalizacijo grozot v letih od leta 1949. »Toda kljub temu obstajajo nekateri, ki menijo, da je tovrsten način gledanja, to je pozorno osredotočenje na najmanjše podrobnosti, kot je prah na pisalni mizi ali drek muhe na sliki, edini način, da pridemo do resnice in dokončnega dokaza njegovega obstoja.« Celo umetnostni zgodovinarji trdijo podobno: pravo sliko od ponaredka je mogoče ločiti s pomočjo detajla.
Ne gre za to, da bi se pripovedovalka opravičevala za svoje zanimanje za posilstvo in umor beduinskega dekleta, pač pa da je preteklost včasih težko pozabiti, še posebej če sedanjost ni nič manj grozljiva. Prebujena zaradi pasjega laježa in zavijanja vetra hiti zapirat okna. Pogled na listje na ulici, ki ga premetava veter, spet prinese spomin na dekle, ki so jo posilili in jo pred petindvajsetimi leti, na datum njenega rojstva, umorili. Ne glede na to, kako zelo si prizadeva pozabiti, je resnica nikoli ne bo nehala zasledovati. Zave se, kako ranljiva je, prav tako kot drevesa tam zunaj. Resnico je moč spoznati le s pomočjo takšnih drobnih detajlov.
Lovimo torej rahlo ravnovesje med pravo in izmišljeno žensko junakinjo, kar se še toliko bolj stopnjuje, ko se izmišljena pripovedovalka z najetim avtomobilom poda na tvegano pot proti jugu. Obiskati želi mesto incidenta leta 1949, da bi zgodbo upovedala z očmi žrtve. Medtem ko ta del romana ustvarja suspenz glede širšega namena pripovedi, dobimo tudi portret vsakdanjega življenja med okupacijo. Razmišljanje o tem, da pripovedovalki dekličina smrt ne pripada in da se zanjo ne čuti odgovorno, se odvija sredi bombardiranja, ko vojaki razstrelijo stavbo poleg njene pisarne, nje pa ne motijo žrtve, pač pa prah, ki se razprostre nad delovno mizo.
Očitno je, da je pisateljica skonstruirala pripovedovalko, ki komunicira z resničnim bralcem; zavedanje, da je izmišljena pripovedovalka besedilno prisotna, medtem ko je resnična oseba, beduinska deklica, ostala brez glasu, v tekst vnese moralno dimenzijo. Pomembno je tudi, da pripovedovalkino ime nikoli ni razkrito. Analogija s palestinskimi vasmi, ki so bile uničene in zato ne obstajajo na zemljevidu ali pa obstajajo le kot rumene lise, ni naključna. Pripovedovalka pomisli, da tu vlada odsotnost vsega, kar naj bi bilo palestinsko. Skoraj zastrašujoče je, da ne samo umorjena deklica nima lastnega glasu, ampak da tudi zgodovina kraja, kjer je bila umorjena, ne obstaja in je bila s sistematičnim izbrisom zanikana.
Ko uporablja različne zemljevide, ugotovi, da ti razkrivajo različne stvari: uradni zemljevid območja ji pove, kaj je tam zdaj, njen starejši zemljevid iz leta 1948 pa razkriva tisto, kar je nekoč bilo. Ko skuša razbrati imena palestinskih vasi, jih nekatera prepozna, a »večina imen mi je neznanih, do te mere, da vzbujajo občutek odtujenosti«. Adania Shibli dokazuje, da zemljevidi sami po sebi ne morejo biti apolitični, ampak so tam zato, da uveljavljajo posebne načine branja pokrajine. Noben zemljevid, ki ga ima junakinja, ne more povedati celotne zgodbe; prepuščeno ji je, da se poskuša pogajati o mejah z zemljevidom, ki je v bistvu neviden.
Vprašanje izbrisa je torej ključno za to knjigo. Pripovedovalka, ki se odloči odpotovati na kraj zločina, obiskati lokalne arhive in muzeje v upanju, da bo našla kakšno sled za umorjenim dekletom, uvidi, da zgodovina, ki jo išče, ne obstaja, delno zato, ker tisto, kar išče, ne more biti dokaz o »manjši podrobnosti«, kot pravi, ampak ker je bila celotna zgodovina ljudi, ki so živeli na tem območju pred letom 1948, izbrisana. Obišče Muzej zgodovine izraelskih obrambnih sil in si ogleduje eksponate iz vojnega časa, ki vključujejo predmete, kot so uniforme, kanisterji in milo. Vsi ti predmeti so bili omenjeni v prvem delu romana in jih je uporabljal izraelski častnik, nikakor pa ne govorijo o dejanjih vojakov, ki so te predmete uporabljali.
Kraj, v katerem se premika neimenovana junakinja, je morda negotov, toda v obeh delih knjige pisateljica veliko pozornosti posveča natančnemu gibanju teles. Čeprav se časovno obdobje in perspektive spreminjajo, so opisi v romanu vedno zelo natančni; opisan je skoraj vsak gib, ki ga naredi kateri koli protagonist. V prostoru, kjer se meje in pokrajine ves čas spreminjajo, ostaja občutek, da se je moč zanesti le na diskretne fizične gibe človeškega telesa. V prvem delu romana so na primer natančno opisani gibi častnika: ko se umiva, preoblači, išče žuželke po šotoru ali se izživlja nad telesom prestrašene Palestinke: »Spet se je sklonil nad svoje stvari, vzel svetilko, dvignil kozarec, ga nato postavil na mizo, ne da bi prižgal plašč, in zapustil kočo.«
In ta opisna telesna pozornost odmeva tudi v drugem delu romana: ko pripovedovalka prispe do zapornih vrat na glavnem vhodu Muzeja in ne vidi stražarja, izstopi iz avtomobila, potisne vrata, da se odprejo, sede nazaj v avto, zapelje skozi, izstopi, zapre vrata. Pisateljica tem opisom doda še dodaten pomen čustvenega naboja; junakinjo pogosto prevzameta strah in paralizirajoča tesnoba, saj ne ve, kakšen vpliv bi lahko imeli njeni gibi na njeno neposredno varnost. Adania Shibli posveča posebno pozornost načinu, kako nasilje ali možnost nasilja vplivata na telo in kakšne so posledice teh ponavljajočih gibov, bodisi da gre za nenehno stopicanje po obodu nasilja ali z umirjanjem sebe, da bi junakinja obvladala svoj strah. Ti opisi se berejo kot koreografija nasilja, ki vedno znova prihaja na plano v različnih oblikah.
V intervjuju za LitHub je pisateljica Adania Shibli dejala, da je »morda spoznanje ponavljajoče se krivice, ki ji v kontekstu Palestine ni mogoče ubežati, prva sila, ki me je zgodaj potisnila v literaturo«. V romanu Minor Detail morda ne gre toliko za popravljanje krivic ali za priklicevanje dogodka, ki se je zgodil v preteklosti, ter dajanje glasu utišanim (The Guardian, 2020) ter s tem opisovanje banalnosti zla, s čimer bi roman, kot so ga želeli opredeliti podeljevalci LiBeraturpreis v Frankfurtu, obveljal za »politično« delo, pač pa odsotnost zavzema veliko večje dimenzije; tisto, kar proizvaja na primer grozo (in na trenutke tudi satiro), niso le avtoričin slog, ton in tehnika, pač pa je velik pomen pripisan etničnim razsežnostim; ne gre torej le za pomene, ki jih je moč izpeljati iz zgodbe o posilstvu in umoru, ampak tudi za moralne in čustvene vsebine tega, kar je utrpela resnična junakinja in tudi (izmišljena) junakinja, ki raziskuje njeno zgodbo. Morda je ključno intuitivno dojemanje celote; poglavitna vrednota, ki ji je zavezana pisateljica, ne glede na to, kateri strani kdo pripada, resnični ali izmišljeni, arabski ali izraelski, ustvarja na koncu koncev vtis zaokrožene umetniške celote.
