Nedavno sem nekaj dni čuvala prijateljičino psičko. Kliče se Mimi – psička, ne prijateljica. Je rdečelasa lepotica neznanega porekla, srednje velikosti, pametna, kakor znajo biti pametni samo mešanci. Je sila zgovorna, vse svoje pripetljaje in trače vam pove, čim se pojavite na njenih vratih. Seveda če razumete pasji jezik. Sicer boste, kakor večina ljudi, pomislili, da brez zveze laja ali da je celo agresivna. Če bi ljudje le premogli malce več potrpljenja, bi dojeli, da se pes z nami pravzaprav pogovarja, in to ne samo z lajanjem, temveč tudi z govorico telesa, zlasti repa, pa z očmi, držo uhljev – pravzaprav s celotnim svojim bitjem. Drži, na koncu za svojo zgodbo terja nagradico – ampak ta del razumejo vsi.
Potem ko mi pove svojo zgodbo, se Mimi zlekne k mojim nogam, kakor da pazi name, in prav nič ji ni všeč, če vstanem, se premaknem, zamenjam mesto ali stopim proti vratom, kar izdaja njene podeželske korenine psa čuvaja in pastirja, pa naj se še tako dela fino. In res, moja prijateljica jo je posvojila kot dvomesečno ščene, potem ko so jo prostovoljci rešili iz poplave v Slavoniji. Majhna kosmata kepa nesreče je hitro zrasla in postala članica prijateljičine družine. Še več, psička in prijateljica sta postali nerazdružljivi, vsepovsod gresta skupaj. Srečali ju boste na ulici, v knjigarni, v trgovini, celo v restavraciji. Psom vstop prepovedujejo, iz Mimi nerazumljivih razlogov, le v gledališče. Ona sebe sicer nima več za psa, a to ceni malokdo poleg njene gospodarice, pardon, prijateljice.
Učenje psa poslušnosti in discipline je za mojo prijateljico – tortura. Rezultati njene liberalne vzgoje znajo biti dokaj neprijetni.
In tako se je Mimi preselila k meni. Ne prvič. Mojo hišo pozna od otroštva, in tako se tudi obnaša. Natančno pozna moja pravila, na primer, da ne sme po stopnicah v prvo nadstropje. Ampak nekaj so obiski, med katerimi je tukaj z mojo prijateljico, nekaj povsem drugega pa dnevi, kadar je pri meni v varstvu. Kajti, iskreno, Mimi je zelo razvajena. Ni sama kriva. Učenje psa poslušnosti in discipline je za mojo prijateljico – tortura. Rezultati njene liberalne vzgoje znajo biti dokaj neprijetni, in tako Mimi na primer krade hrano z mize, žica zanjo med kosilom in podobno. Sama sem videla, kako je gostu s krožnika ukradla biftek! Moja prijateljica je ni okregala niti kaznovala, ampak se je smejala. In kaj naj bi Mimi naredila drugega, kakor da je isto ponovila ob naslednji priložnosti – na nesrečo istega gosta.
Ampak ta inteligentna žival vseeno dobro pozna svoje meje. Kadar je brez gospodarice, je povsem vljudna in poslušna. V novih razmerah se hitro uči in prilagaja pravilom. Skratka, spremeni se v drugega psa. Tako je bilo tudi tokrat. Čim je moja prijateljica odpotovala, je Mimi postala pridna. Rekla bi celo, da preveč pridna, in prav to mi je bilo sumljivo. Pozorneje sem jo opazovala in spoznala, da sem si napačno tolmačila njeno obnašanje. Ni postala samo poslušna in krotka kakor sicer, tokrat je bila Mimi žalostna, skrušena, prestrašena. Zvila se je na svoji dekici v kotu in drhtela. Ni cvilila, a njen pogled je govoril, kako zelo je nesrečna. Vse popoldne ni nič jedla in pila, ni se dotaknila niti svojih najljubših piškotkov, iz hiše pa je nisem zmogla zmamiti na noben način, zoperstavljala se je izhodu. Takšno obnašanje ni običajno zanjo … Zaskrbelo me je, da ni mogoče bolna.
Psi so vsekakor bitja, ki premorejo čustva, celo sočutje, razumevanje razmer in sposobnost sporazumevanja.
Ravno ko sem že pomislila, da bi morala poklicati veterinarja, mi je kapnilo. Vreme je bilo muhasto. Malo sonca, zatem pa dežni oblaki. Tu in tam se je iz daljave oglasil grom. Grmenje, ki sem ga sama komajda slišala, ne pa odhod moje prijateljice – to je botrovalo Miminemu trpljenju! Kdor se sprašuje, ali živali čutijo, bi moral videti to obupano bitje. Mimi se strašno boji grmenja. Ni mi ostalo drugega, kakor da sedem k njej in jo objemam, dokler se ne pomiri, kakor bi storila z otročičem.
Naslednjega jutra se je razjasnilo, Mimi je pozabila prestrašenost prejšnjega dne in se v glavnem zabavala z žogico.
Če inteligenco bitij opredeljuje sposobnost prilagajanja novim razmeram, potem je Mimi živi dokaz tega. Psi so vsekakor bitja, ki premorejo čustva, celo sočutje, razumevanje razmer in sposobnost sporazumevanja. Ne slovijo zaman kot prve udomačene živali, ki z ljudmi neprekinjeno sobivajo že 15.000 let. Ali pa so morebiti oni ukrotili nas?
