Gotovo ni naključje, da uvodni citat iz Zhuang Zija, ki uvaja pesniško zbirko Aleša Štegra Nad nebom pod zemljo, govori podobno kot Plotin v okviru starogrškega kozmosa, in s tem bliže naši civilizaciji, o izvorni Eno(tno)sti Neba, Zemlje in Jaza, ki se z besedo razdre, razbije, vstavi zarezo v pljuča sveta … Eno in beseda je dvoje, dva in ena je tri, nadaljuje Zhung Zi, in iz te izvorne razklanosti, pravzaprav prekletstva poezije in pesnikov, »poetes maudites«, se rojeva poezija, ki se zaveda same sebe, se pravi lastne izgnanosti iz raja. Štegrova zbirka v temelju sprevrača pojem poezije in njenega smisla v tem razčlovečenem svetu, ki je pozabil na vertikalo. To je poezija, ki se zavestno uničuje, ne da bi se vsaj poskušala dekonstruirati, in ravno v tem, v tej uporni in kljubovalni, pravzaprav nihilistični drži oziroma gesti je njena veličina. Ali z drugimi besedami, to je krvavo hladna igra označevalcev, ki ne verjamejo vase, pa vendar se skoznje razkriva temeljni paradoks sveta: kako izgovarjati neizrekljivo! Kako ubesediti Nič? Nihilizem ni isto kot dekadenca, nihilizem je ozaveščanje biti v njenem niču bivajočega, kot bi rekel Heidegger. Dekadenca je slepa vera v bivajoče kot polje brezmejnih, a seveda fiktivnih možnosti. Razpoložljivost razpoložljivega ali svet prikazni, v katerem smo se izgubili kot Alica v čudežni deželi! Zato je to moje razmišljanje ob Štegrovi novi zbirki pravzaprav vedno tudi že razmišljanje o samem sebi in lastnih dilemah, ki jih seveda rešujem na svoj bolj ali manj (ne)spodletel način.
Pa poglejmo nekaj primerov. »Qu’est-ce que la poesie?« Kaj je poezija, se sprašuje pesnik in odgovarja: »Plevel.« Toda ali to misli resno ali pa je to samo spodrsljaj, sicer pomenljiv, a vendar samo spodrsljaj, postane odvečno vprašanje, če nadaljujemo z branjem pesmi, ki ne dopušča nobenega dvoma: »Ponavljam: plevel!« Poezija je plevel? Omalovažujoča izjava, samokritika, metafora nekontroliranega razraščanja nečesa pravzaprav ne samo odvečnega, ampak celo skrajno škodljivega? Ironija ali zavestna, iskrena konstatacija? Obratno sorazmerno z »gotovostjo trditve« je nekako hlinjen tudi dvom vase: »Čigave (trditve)?« Seveda trditev ne more biti gotova, gotov je lahko samo tisti, ki to trdi, in če ne vemo, kdo to je, trditev pa zaradi tega ne ostaja nič manj, celo še bolj gotova, saj sploh ne dopušča nobenega dvoma (»Ponavljam: Nobenih vprašanj!«), potem povsem upravičeno pomislimo, da nas pesem zavaja. Poglejmo še drug primer. Zanimiva je pesem na strani 23, ki jo zaradi jasnejšega razumevanja na tem mestu objavljam v celoti.
Si bil zraven?
Ja, reče glasek.
Si počel tudi ti
Iste hude reči?
Ja, reče glasek.
Jočeš.
Kje so, da bi ti
Odpustili?
Si res edini na celem svetu?
Glasek molči.
Vse pesmi so nenaslovljene, kar sicer nekoliko otežuje orientacijo, vendar je ta odsotnost naslovov pomenljiva, je pravzaprav slavospev ali odraz tega istega zavestnega nihilizma, o katerem smo govorili zgoraj. Da Štegrov Bog pridno molči in ne izreka ničesar, kar ne bi bilo že ničkolikokrat izrečeno, prežvečeno in zlorabljeno. Vprašanja so tokrat naslovljena glasku, in še to z malo začetnico. Ne glede na to, ali je ta glasek jaz ali Bog z veliko začetnico, ostaja dejstvo, da je (v svojem imenu) počel hude reči, ki jih je sicer obžaloval (»Jočeš.«), vsekakor pa je zamolčal bistveno: ali obstaja odrešenje zanj in s tem za vse nas, ki nam ob odsotnosti vsakega upanja preostane samo še, slepo ali jasnovidno, vseeno, zaupanje v milost kozmosa. Pesem pa je vendar predvsem zelo očitna apoteoza križanega Boga, ki vpije, da ga je zapustil oče, ki seveda molči (»Glasek molči.«), zato je prav ta glasek lahko tudi odsotni oče, in to kljub svoji prisotnosti, ki vliva, to moramo priznati, tem (ne)pesmim trdno in koherentno strukturo, pravzaprav neprebojno (ne pa tudi neodzivno!), če ne bilo vseh teh razpok, skozi katere uhaja realnost in ki to strukturo, ta jez spodnaša, saj veste, zadostuje že majhna luknja, kot bi gotovo rekel naš pesnik, in mislim, da je pri Štegru bistveno to, da je ta »luknjica« kar on sam oziroma njegova pesem.
Podobno je s pesmijo o beli srajci (str. 75), ki prav tako odpira vertikalo: »Tukaj prebivam. / Tam me govori.«, le da gre tokrat za »belo mejo«, ki loči belo srajco od »temnega telesa«. Tudi bela srajca, v kateri prvoosebni govorec »prebiva«, je brezhibna, neoskrunjena, »snežno čista«, »čisto bela srajca«. In tudi tukaj se pojavi zareza, razporek v čistosti, temna, umazana črta, ki nastane, ko »dvignem ovratnik«. Kar sledi, je pomenljiv paradoks: čeprav sem odpel gumb in zavihal rokav srajce, da bi se v njej lotil (umazanega) dela, srajca ostane neokrnjena v svoji snežni čistosti. Občutljivo oko zlahka opazi, da je srajca groteskna materializacija (mojega) Višjega jaza, groteskna zaradi tega, ker je Višji jaz zveden na srajco, torej kos obleke, medtem ko je idealizacija Višjega jaza, za katero po navadi uporabljamo vzvišene, celo z današnjega vidika »patetične« kategorije, kot so jezik, angel in duša, podvržena precej radikalni ironiji, saj se navedeni elementi idealizacije za razliko od majice umažejo (»Umaže se jezik. / Umaže se angel. / Umaže se duša.«). Če se vrnemo na čisti začetek naše analize in na uvodne besede Zhuang Zija, potem je srajca tudi pravšnja, čeprav groteskna prispodoba za neokrnjeno enotnost Neba, Zemlje in Jaza, ki se z besedo umaže, torej povzroči temni rob na ovratniku, ko ga dvignem, itn. Poleg tega je pesem očitna parodija na znani Hölderlinov rek, da pesniško prebiva človek na tem svetu, pa tudi na Heiddegerjevo definicijo poezije kot hiše biti, torej izvorni prostor, kjer domuje bit.
»Človek je senca, / Ki jo črka meče. / Črka gre vsepovsod. / Senca ne zapusti / Votline.« V tej pesmi pa je nekaj, kar je radikalno, brez dvojnega dna, nekaj, kar prebije opno snovi, v katero smo ujeti. Vseprisotnost besede in ujetost v telo ustvarjata napetost, iz katere črpa poezija, hkrati pa ta napetost sugerira radikalno kritiko humanizma in njegove eskapistične eshatologije, podprto z evidentno referenco na Platonovo Prispodobo o votlini, po kateri smo, ujeti v svet senc, daleč od uzrtja Idej kot »Uzrtosti« (G. Kocjančič), ki se kažejo v resnični svetlobi sonca in ne umetni svetlobi ognja v votlini. Šteger na tak način povrne Besedi smisel, ki ji ga je v eni od obravnavanih pesmi vzel (»Poezija je plevel.«), in si jo jemlje kot pot, po kateri lahko pridemo do uzrtja resnice o samem sebi. Pa vendar sledenje Besedi (»To je bila Božja beseda!«) ne zadostuje, saj je »T/reba zapustiti / Vse besede, / kot v delti / Voda rečno strugo, / Ki jo je vodila varno čez deželo.« (str. 63) Ali Šteger z zadnjo ugotovitvijo sugerira usodo Rimbauda, ki je že zelo zgodaj (pri šestnajstih letih, preveri!) zapustil Poezijo/Besedo in odšel v Afriko, kjer je baje postal trgovec s sužnji, ali pa usodo menihov, ki lahko zapustijo telo do te mere, da lahko nepremično molijo tudi takrat, ko je njihovo Telo v plamenih. To je seveda stvar interpretacije in svetovnega nazora, pa vendar Šteger skozi svojo zavito argumentacijo potrjuje staro modrost, da Pesniki lažejo, kar seveda ne pomeni, da ne govorijo Resnice, ampak da je pot do resnice zavita, ker se giblje med ambivalenco smisla in mnogopomenskostjo metafore ali podobe kot starodavne Sfinge, ki je ne moreš razkleniti brez izgube pomena ali možnosti napačne interpretacije. Kakorkoli, v pesniški besedi nikakor ne gre za mimezis, ampak v veliki meri za »zavajanje« z globoko zavestjo o izvorni shizmi, razkolu med besedo in celoto neizrekljivega. Telo Drugega je pač še vedno »mistično nedosegljivo«.
Žal pričujoči zapis zaradi svojih obsegovnih omejenosti ne more detajlno obravnavati Štegrove »drseče« ontologije, ki zavaja s svojo gotovostjo oziroma kljub njej, lahko pa nas povrne k začetnemu preizpraševanju, ali je poezija, ki tako radikalno negira samo sebe, sploh še poezija! Ne govorim o formalnih pogojih, kot so verz, ritem, melodija in (po možnosti) rima ali aliteracija, govorim o vsebinskih, argumentativnih premisah, ki sem jih obravnaval v zgornjih interpretacijah nekaterih njegovih pesmih. Naj spomnim: poezija kot plevel, luknjice v (božjem) glasku in črni rob srajce, ki prešije smisel pesmi, med nebom in zemljo v Podzemlje Fjodorovih podtalcev ali podtalnežev, prebivalcev podtalja, od koder prihaja Nizka (a nikakor ne nizkotna) pesem ponižanih in razžaljenih na golem telesu razpadlega trenutka kot edinega imetja, ki je lahko trajno njihovo in (vsaj zaenkrat) še neobdavčeno. Krutost Štegrove poezije je v načinu, kako secira stvarnost, ki ji skorajda samoumevno in nehote verjamemo, dokler ne izpuhti pred našimi zaprepadenimi očmi, mi pa se počutimo opeharjene, kot bi nam bil obljubljen raj na Zemlji. Na tej svoji secirnici je srhljivo natančen, ko si sposoja racio za mentalni kanibalizem, ki pesniško prikaže ustroj ne samo zvijačnega, in niti ne samo ciničnega, ampak vedno in predvsem v skrajni konsekvenci grotesknega uma, ki navzven deluje kot parodija brez šale in karikatura brez naivnosti. Da ne odplavamo predaleč, se zasidrajmo kar v Štegrovo poezijo, natančneje kar v pekoče neposredno pesem »moje telo je centralni komite« (str. 32), kjer Partija igra vlogo glavnega označevalca materialistične verske prakse (»P/reveč materialistično sanjaš«). Cerkvena in partijska praksa sta samo na videz nasprotni in protislovni. Zunajsodni poboji in revolucija, cerkev in krematorij, partijski kongresi in zadnji krog pekla so dualizmi, ki tvorijo osnovno strukturo tega krasnega novega sveta, ki prinaša s sabo tudi vizijo utopije (»V/ naslednjem življenju si bom izbral druge prednike, bolj uglajeno okolje, se prehranjeval s koreninicami«), pa tudi glavni antagonizem med dušo in telesom (Partija pač mora že po svoji naravi izganjati duše in poveličevati telo: »V/ečni moratorij na vračanje duš umrlih« na eni ter »S/amovžig in druge naslade telesa« na drugi strani. ) Apoteoza telesa pa ni nič drugega kot apoteoza fašizma in njegove materialistične religije, dokler na koncu ne pride do presenetljivega (tako rekoč ontološkega) preobrata, ko se v tretjem členu trodelne partijske zapovedi Partija pojavi kot mistična Institucija v tesni bližini poslanstva Cerkve, kajti moje ime vendar ne prebiva v celicah, »iz katerih izginja«. Krog protislovij je tako sklenjen ravno na točki, kjer Partija preide v Cerkev, kjer telo dobiva duhovne (»mistične«) kategorije, duh pa se je raztelesil kot »ime v razmerju / Do celic, iz katerih izginja, / Ne da bi v njih kadarkoli prebivalo«.
Ne glede na to, kje se Štegrova poezija giblje, »pod zemljo«, »v območju slišnosti« ali »nad nebom«, radikalno preizprašuje pogoje možnosti poezije, njeno zvijačnost, njeno neizrekljivost, njeno izgnanstvo, njeno razklanost, razcepljenost, odcepljenost od telesa bivajočega, njeno dvojno dno, ki ga ustvarja beseda z drsečimi označevalci, ki se dotikajo niča biti, ki je nič bivajočega, pa vendarle ravno zato je samo to, kar je, kot bi se gledal v razbitem ogledalu ali pil iz Kleistovega Razbitega vrča, pri čemer so drobci besed tako nevidno zlepljeni skupaj, da ustvarjajo sliko neprizadete stvarnosti, ki se prične krhati šele, če jo beremo na robovih, kjer smisel, v trenutku, ko že mislimo, da smo ga zagrabili, odteče kot pesek med prsti begotnega časa. Tako kot v pesmi »Mati moja«, kjer se molitvi »Zdrava Marija« in »Oče naš« sestavljata v presenetljivo podobo intimne vkleščenosti v telo (»Mati moja, / Ki si v telesih«), ki ne ponuja odrešenja, ampak večno izgnanstvo (»Pridi vsaj k meni, / V tvoje izgnanstvo«) na robu nasilja (»Naj se zdrobe moje kosti, / ko me pobožaš«) in razdejanja (»Razdejanje je tvoje ime«), kjer kraljuje večna razprtost praznine (»Ne odpelji me ponovno v praznino«), ki zeva skozi razpoko nekoč enotnega, neokrnjenega sveta, ki je šele z besedo kot najvišjo obliko samozavedanja izgubil svojo izvorno enotnost (»Kakšna je potreba po besedah, če je vse življenje eno?«) in našel svojo domovinsko pravico v našem izgnanstvu. Štegrova poezija odpira pozabljeno vertikalo, ki je nujna, če hočemo svojo horizontalno prebivanje na tem svetu osmisliti onkraj čaščenja črvov, ki nas glodajo do naše vedno prezgodnje smrti, onkraj ničevosti, ki se ji vdajamo na vratih pozabe biti, onkraj neobveznega brbljanja, ki stremi po ekspresnih potešitvah, ki umirajo na telesu trenutka. Pa vendar, kot že rečeno, ne verjemimo pesnikom, saj je tudi ta vertikala »Med nebom pod zemljo« zgolj namišljena (»Oče je posledica mojih besed«), prepuščena na milost in nemilost »ravnodušnosti meteorologije«. To pomeni, da se je koordinatni sistem, sestavljen iz dveh med seboj pravokotnih premic, ki ju imenujemo abcisna (x) in ordinatna os, umaknil čisti površini (Deleuze), po kateri drsijo simulakri izgubljene enotnosti sveta. Zemlja pač že dolgo (najbrž vse od stvarjenja, ko je beseda meso postala) za Štegra ni več okrogla, ampak je, metaforično rečeno, ravna plošča, in njena ploščatost (sploščenost) je globoko zasidrana v mentalno strukturo glasnikov telesa in telesnosti, ki povzdigujejo truplo na gladini gole, v bistvu pa razdedinjene eksistence. Življenje, vpeto v čisto funkcionalost, je pač zgolj »elipsa in oksimoron«, kar je samo še en dokaz več, da pesniki lažejo in da je poezija velika prevara besed. Natanko iz tega razloga Šteger nikakor noče biti pesnik, in tudi njegova poezija nikakor ni več poezija, ampak prepuščanje neizrekljivemu Niču vsega, kar je. Je to odrešujoče? Kakor za koga.
Aleš Šteger: Nad nebom, pod zemljo. Mladinska knjiga 2015.