Najvplivnejši predstavnik realizma v portugalski literaturi in eden največjih portugalskih pisateljev sploh José Maria de Eça de Queirós (1845–1900) je bil širši svetovni javnosti razkrit šele z izjemno slavo filmske adaptacije njegovega romana Zločin očeta Amara. Mehiški režiser Carlos Carrera jo je leta 2002, 124 let po izidu tretje različice romana, s portugalskega podeželja prestavil na mehiško, iz srede 19. v konec 20. stoletja ter spremenil posamezne narativne delce, a osrednja pripoved je, še posebej v luči tistočasne družbene aktualnosti, ko so se na več koncih sveta pričele razkrivati pedofilija in druge spolne zlorabe znotraj Katoliške cerkve, izzvala ostre kritike duhovščine.
Četudi so številni katoliški duhovniki svoje vernike pozivali, naj si filma ne ogledajo, si je mehiški nominiranec za tujejezičnega oskarja s takrat vzhajajočo zvezdo mehiške kinematografije Gaelom Garcío Bernalom ogledalo na milijone ljudi po vsem svetu. Portugalska je pet let kasneje odgovorila s svojo, romanu zvestejšo filmsko priredbo, zaradi kočljivih prizorov spolnosti prav tako sporno, a je kljub precejšnjemu gledalskemu odjemu ostala v senci predhodnice.
Prva različica romana O Crime do Padre Amaro je leta 1875 izhajala v podlistku revije Revista Occidental. Precej krajša od končne, tretje verzije je izzvala precej kritik tako duhovniške kot literarne javnosti, med drugim tudi obtožbo plagiatorstva (zgodba naj bi bila sumljivo podobna istega leta izšlemu Zolajevemu romanu Greh abbéja Moureta), kar je botrovalo k avtorjevi »prenovi« celotnega besedila. Druga različica je leto kasneje izšla v knjigi, tisto, ki jo svet pozna po številnih prevodih, pa je narejena po tretji, najobširnejši knjižni verziji iz leta 1878. Istega leta je izšel tudi de Queirósev roman Bratranec Basilio (O Primo Basílio, v slov. prevedla Alenka Bole-Vrabec, Cankarjeva založba, 1966) ). Z obema romanoma je José Maria de Eça de Queirós (p)ostal ne le priljubljeni in provokatorski pisatelj, temveč je v portugalski literaturi ostro prelomil z romantiko in jasno začrtal novo, realistično smer. Začetek slednje se na Portugalskem obeležuje prav z izidom Zločina očeta Amara.
Portugalski realizem se prav po njegovi zaslugi nekoliko razlikuje od na primer francoskega ali angleškega realizma. Kot nekdanji študent prava in ob opravljanju novinarske ter diplomatske službe, predvsem pa ob težnji, da je literaturo treba očistiti odvečne romantične nabuhlosti in neadekvatnega izrisovanja sodobne družbe, je bila njegova pisava ostra, ironična, satirična, mestoma pesimistična, pa tudi humorna in lirična. Za njegov realizem je še posebej značilna prefinjena satira, s katero – razen duhovščine – tonira predvsem srednji družbeni sloj, ki ga navzven odlikujejo moralnost, pobožnost, zglednost in dobrota, podrobnejši pogled pa razkriva njegovo dvoličnost in hipokrizijo.
Slednje se v romanu Zločin očeta Amara razkriva tako rekoč na vsakem koraku. Medtem ko je prvi del obsežne tretjeosebne pripovedi zvečine osredotočen na slikanje družbene klime druge polovice devetnajstega stoletja na Portugalskem, kot jo vidijo prebivalci in njihovi dušebrižniki takrat majhnega primestnega naselja Leiria na zahodnem delu države, je v to družbo v drugem delu infiltrirana intimna zgodba med nedavno prispelim mladim duhovnikom, očetom Amaro, in triindvajsetletno hčerko njegove sobodajalke Amélio. Preden po ukradenih trenutkih izkazovanja obojestranske naklonjenosti najdeta način za »varna« in v luči božje volje celo »opravičljiva« srečanja, avtor nameni precej prostora Amarovim notranjim bojem s skušnjavo, ob misli na čutno Amelio prebujajoči se seksualnosti ter v njegovem osirotelem otroštvu in predvsem neprostovoljni odločitvi za duhovniški poklic iščočem »opravičilu« za negovanje poželenja. Gre seveda za očitno kritiko celibata, pa tudi kritiko hipokrizije in manipulacije duhovništva, ki se skrivajo pod Amarovimi neprepričljivimi argumenti. »Dokler duhovnikovo obnašanje ni razlog za škandal med verniki, v ničemer ne ogroža učinkovitosti, uporabnosti, veličine vere. Vsi teologi učijo, da je bil red duhovnikov ustanovljen za upravljanje zakramentov; bistvo je, da ljudje prejmejo notranjo, nadnaravno svetost, ki je v zakramentih. Je, dokler se jih deli po posvečenih formulah, sploh važno, ali je duhovnik svetnik ali grešnik? Zakrament še vedno prenese isto krepost. Saj ne deluje po zaslugah duhovnika, temveč po zaslugah Jezusa Kristusa. Krščenemu ali maziljenemu roke, pa ne glede na to, ali so čiste ali omadeževane, izmijejo izvirni greh, oziroma ga pripravijo na večno življenje. To lahko preberemo pri vseh Svetih očetih, tako je določil blaženi tridentinski koncil. Zaradi duhovnikove nedostojnosti verniki ničesar ne izgubijo, ne glede duše ne glede odrešenja. In če se duhovnik ob zadnji uri pokesa, se mu prav tako nebeška vrata ne zapro.«
Četudi je za prepovedano ljubezen v provincialnem in pobožnem kraju spričo vsakodnevnega opravljanja kot redne (ne)čednosti vedelo kar nekaj ljudi, je oče Amaro s pomočjo zvestih podanikov Améliino nosečnost in porod za ceno njenega trpljenja ob večmesečni osamitvi uspel obdržati v tajnosti, pri tem pa poskrbel tudi za tragično izginotje novorojenčka, ki mu je sledila sumljiva smrt sicer zdrave porodnice. Medtem ko je v prvi verziji romana svojega komaj rojenega sina sam umoril, je pod vplivom kritikov v tretji različici za njegovo smrt okrivil dojiljo, tako imenovano tkalko angelcev. Spričo dejstva, da je vedel, kaj naredi zgovorno imenovana dojilja s sprejetimi novorojenčki, potem ko prejme plačilo za njihovo celoletno oskrbo, Amarova odločitev ni prav posrečena olajšava.
Skozi razvejano pripoved z veliko stranskimi odvodi, ki nikoli ne ogrozijo kompaktnosti osnovne narativne linije, avtor naniza kar nekaj večplastnih likov in skozi njih kompleksnost človeških motivov; Améliina mati S. Joaneira, njen ljubimec kanonik Dias, premožna vdova Dona Maria de Assuncao, svobodomislec in ateist Joao Eduardo, ki si z diskreditacijo duhovništva v lokalnem časopisu zapravi poroko z Amélio, zdravorazumarski in praktični dr. Gouveiga, spletkarska dojilja Dionísia, dobrodušni opat Ferrao in drugi. Z nepredvidljivo, vedno aktualno zgodbo, iz katere štrlita dva elementa; odnos med očetom Amaro in mlado, pobožno ter bogoslužju vdano Amélio, ki ni problematičen zgolj zaradi prepovedi njegovega obstoja, temveč predvsem zaradi Amarovega konsistentnega neprevzemanja odgovornosti zanj, ter odnos med cerkvijo in oblastjo.
V iskanju novega izraza umetnosti kot jezika nove človeške miselnosti, nove družbe in novega posameznika v njej je José Maria de Eça de Queirós s precejšnjo jasnostjo in neprizanesljivostjo pokazal na portugalsko družbo konec 19. stoletja, kakršna naj ne bo več. Kljub pogromu nad njim je pripadnik »generacije sedemdesetih«, kot se je imenovala družba podobno mislečih intelektualcev tistega časa, imel tudi veliko privržencev, ki so v tej družbeni kritiki videli njegovo pozitivno naravnanost do svojega naroda in željo, da ga tudi s pomočjo literature postavi na nove, bolj zdrave temelje.
José Maria de Eça de Queirós: Zločin očeta Amara, Beletrina, zbirka Beletrinini Klasiki, prevod Barbara Juršič, spremna beseda Mojca Medvedšek, Ljubljana 2021. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.
