Riba se zaveda, da je za domišljijo značilno prepričanje, da se nenehno nahaja na koncu nekega obdobja. Do koder mu seže spomin, je neštetokrat slišal govoriti, da se nahajamo v obdobju največje krize, v katastrofični tranziciji k novi kulturi. Toda apokaliptičnost je bila od nekdaj prisotna, v vseh obdobjih. Najdemo jo že v Svetem pismu, v Eneidi. V vseh civilizacijah jo poznajo. Riba razume, da je apokaliptičnost v današnjem času lahko obravnavana zgolj parodično. Če jim bo uspelo proslaviti ta pogreb v Dublinu, to dejansko ne bo nič drugega kot vélika parodija objokovanja nekih občutljivih dušic konca nekega obdobja. Apokaliptičnost mora biti obravnavana le zmerno resno. Konec koncev se je že od otroštva naposlušal in je že dodobra sit poslušanja, da je naša zgodovinska in kulturna situacija še posebej obupna, a obenem tudi privilegirana, da gre za ključni trenutek v času. Toda, je to dejansko res? Dvomljivo se zdi, da bi bila naša »obupna« situacija tako drugačna od situacije naših prednikov, kajti številni med njimi so občutili enako kot mi, in kot zelo dobro pove Vok, se nam naša presoja zdi razumna in zadovoljiva, njim pa se je njihova zdela prav tako. Katerakoli kriza je v resnici zgolj projekcija naše eksistencialne stiske. Morda je naš edini privilegij, da smo živi, in vedenje, da bomo umrli, vsi skupaj ali vsak posebej.
Ne pozabite, v petek, 16. junija, bomo – tudi Dublineski na čast – praznovali Bloomsday. Začeli bomo ob 17.00 v Drama Kavarni, nadaljevali pa ob 19.00 s kozarcem penine v Beletrinini knjigarni.
