AirBeletrina - Duša po janšizmu
Fotografija: Wikipedija Fotografija: Wikipedija
Kolumna 8. 6. 2022
Čas branja
Čas branja: 0 min

Duša po janšizmu

Pred dobrim mesecem dni, takoj po volitvah, je v javnosti zakrožil seznam, ki ga je pod naslovom »Največji janšisti in kolaboranti janšizma v kulturi« na Facebooku objavil tako imenovani Radio svobodna Ljubljana. Bila je ena od objav, kakršnih žal na družabnih omrežjih ne manjka – radikalno desni pač žigosajo izdajalce slovenskega naroda, radikalno levi pa izdajalce ljudstva –, vendar jo je prek Twitterja delil ljubljanski mestni svetnik Janez Stariha, zato je zlasti med desnimi mediji dvignila nekaj prahu. Zaradi očitne neumnosti (med »janšiste« so uvrščeni ljudje, kot so Uršula Cetinski, Mitja Čander in Vesna Jurca Tadel, po Starihovem mnenju pa bi se morali »posloviti z vseh javnih funkcij« tudi ljudje, kot so Jiri Kočica, Pavle Ravnohrib in Miklavž Komelj, ki nobenih funkcij sploh nikoli niso zasedali) niti ne bi bila vredna pozornosti, če ne bi vendarle odsevala stanja duha, ki sploh ni tako nerazširjeno. Med posamičnimi znanci, ki jih sicer zelo cenim, sem zaznal do nje razmeroma nepričakovana stališča. (Iskreno povedano, ne bi mogel sicer reči, da sem bil presenečen. Če me je čas najprej kovida, potem pa še ukrajinske vojne naučil česarkoli zares trajnega, je to to, da je naivno pričakovati, da bo kdorkoli, ki si ga od nekdaj imel za izjemno razgledanega, treznega in zanesljivega, vsakokrat reagiral na način, ki se ti zdi razumen. Čas internetnih prepirov o cepivih, izvoru in samem obstoju virusa, pa o tem, ali ima ukrajinski narod pravico sam odločati o svoji usodi ali ne, je marsikdaj ponesel v neverjeten zanos tudi najboljše in človek se je hitro znašel v tako slaboumnih prepirih, da se mu pred nekaj leti o njih niti sanjati ne bi moglo. Taki prepiri iz marsikoga, in tudi sam na to sploh nisem imun, izvabijo vse najslabše v njem.)

V glavnem, vsekakor drži, da je bila kulturna javnost zadnji dve leti vsakih nekaj mesecev vedno znova pretresena nad na videz nedoumljivimi kadrovskimi odločitvami ministrstva za kulturo v zvezi z različnimi ustanovami, katerih soustanovitelj je država. (Enako šokantne so bile finančne in planske, a to ni predmet tega zapisa.) Pravim »na videz«, kajti logika je bila v resnici pogosto zelo očitna: šlo je za načrtno nagajanje in odstranjevanje nevšečnih posameznikov, ki so dotlej sicer s svojimi vrhunskimi dosežki že sami postali institucije. Nauk vseh teh vaj, ki sta jih sicer sposobni tako desnica kot levica – le da je desnica pri tem izrazito nesramnejša in temeljitejša –, je ta, da naj si nihče ne domišlja, da ima zaradi svoje vrhunskosti pravico iti na živce, komur hoče. In v tem času se je kulturni srenji zameril marsikdo, ki je v tem viharju uzrl priložnost zase, ker se je končno pojavila realna možnost, da bo postalo neko vodilno mesto prosto. Morda bi se marsikateri od njih prijavil tudi v primeru, ko ne bi imel možnosti za zmago: tokrat pa jo je dejansko imel. Vsekakor so vmes tudi povsem vesoljski, bizarni dogodki, kot je na primer imenovanje direktorja Javne agencije za knjigo. Povečini pa so bili ti ljudje zelo različni, nekateri so bili na svojih novih mestih celo dobrodošli in vsaka od situacij je bila po svoje posebna. Vsem tem potezam je bilo skupno le to, da se je politiku na sedežu ministra zdelo potrebno določeno osebo ob menjavi mandatov odsloviti, določeno ustanovo iz najetih prostorov vreči na cesto, določenemu posamezniku mimo postopkov vzeti status ali financiranje nevladnih organizacij zastaviti na način, ki bo med njimi izvršil programsko-izvedbeni masaker; kdo pa je imel ob tem korist, je bilo dostikrat nepredvidljivo. Marsikatera nevladna organizacije je zaradi tega na primer pridobila več sredstev, kar še ne nujno pomeni, da je sama kriva za to. Mini teater in Vida Negativa na primer nista »kolaboranta« zato, ker so Glej, Zavod Maska in Mesto žensk ostali na cedilu.

Toda po mnenju nekaterih naj bi bila v  revolucionarnem zanosu »odpravljanja škodljivih posledic Janševe vlade«, ki je na zakonodajnem področju povsem upravičeno in pričakovano, na mizi tudi možnost, da se znebimo ljudi, ki so izkoristili ta trenutek. Pri tem ne govorimo le o različnih na mandat ministra vezanih »svetovalcih«, temveč o voditeljih ustanov, katerih ustanovitelj je država, kar počez. O izobčenju in bojkotu vseh, ki so imeli o delovanju ministrstva v zadnjih dveh letih kaj drugega kot le najslabše mnenje.

V tem kontekstu, ko je za nami obdobje še mnogo radikalnejše obdobje Janševe vladavine kot prvič ali drugič (že drugič je bilo radikalnejše kot prvič, a vendarle hvalabogu kratko), pa mislim, da bi bil tak revolucionarni zanos izrazito slab znak. To bi bila napoved družbe, v kakršni ne bi maral živeti; družbe, v kateri je janšizem dokončno zmagal, nas nepopravljivo ranil in se zavlekel v vse pore našega mišljenja in ravnanja. Pogubil bi nas janšizem v nas samih.

Kako sam razumem to besedo? Mislim, da gre za precej banalno poenostavljanje, če se janšizem enostavno enači s fašizmom, to čarobno besedo, ki naj bi ustavila sleherno komunikacijo. Res je v njem mogoče najti prvine, ki so lastne tudi fašizmu (poveličevanje naroda in države, čaščenje zgodovinskega, nezamenljivega vodje ipd.), vendar to ni njegovo bistvo. Bistvo je popoln pragmatični populizem, pripravljen izkoristiti  vse najslabše človeške impulze v rokah peščice konkretnih popolnoma brezobzirnih vodilnih oseb, polnih osebne zagrenjenosti in zamer do soljudi v tej družbi.

Rado se pozablja, da utemeljitelj janšizma pravzaprav niti nima lastne dosledne, premočrtne politične usmeritve. Njegova mladostniška zagnanost za komunistične ideale in izključitev iz partije zaradi »levih odklonov« sta že davno ponarodel, trivialen vic, ki v resnici ne kaže česa drugega kot le ambicioznost negotovega, okornega mladeniča, kakršnega lahko na YouTubu vidimo na prvih televizijskih posnetkih govoriti o podružbljanju splošnega ljudskega odpora. Po izključitvi iz partije se dandanes deklarirani konservativec ni pridružil kakšnim krščanskim krogom, temveč je ostal dejaven v ZSMS, ki je bila v tistem času jedro sodobnega socialnega liberalizma s široko paleto pacifističnih, zelenih, LGBT in drugih novih civilnodružbenih gibanj. Po razočaranju nad ZSMS, ki je v času njegovega vojaškega pripora za predsednika namesto njega taktično izvolila Jožefa Školča, se ni priključil kateri od konservativnih strank, temveč razumniški SDZ, po njenem razpadu pa Socialdemokratski stranki Slovenije. Kot njen predsednik je leta 1993, torej že v samostojni Sloveniji, sodeloval na kongresu Socialistične internacionale in si prizadeval za polnopravno članstvo svoje stranke – današnje SDS – v krovni globalni organizaciji socialističnih strank. Šele po zavrnitvi s strani Internacionale – ponovni, boleči in zdaj dokončno usodni –  je začel podporo sebi in prijateljem iskati na drugih koncih političnega spektra. A ne kaže pozabiti, da se celo leta 2012, v času razvpitega referenduma o novem družinskem zakoniku, ko je homofobnemu polu konservativcev načeloval Aleš Primc, utemeljitelj janšizma ni maral izrecno tako ali drugače vključevati v kampanjo, temveč se je zadovoljil z benignim komentarjem, da gre pri zakoniku za »eksperiment«; šele po referendumski zavrnitvi se je z izražanjem zadovoljstva pridružil zmagoviti večini, v kateri je slutil zvesto volilno bazo. Janšizem je tako dobival svojo konservativno politično vsebino bolj ali manj naključno predvsem glede na to, kdo je bil pripravljen njegovemu utemeljitelju izražati spoštovanje in ljubečo lojalnost, namesto da bi njegovo avtoriteto zavračal.

Tisto, kar je ves čas ostajalo v središču, pa je bila metoda. Ta metoda je bila brezobzirnost, utemeljena na bolečini zavrnjenosti. Eklatantne faktične laži, izrečene zavestno, vzvišeno in brez kanca sramu (»protestniki niso bili kaznovani zaradi branja ustave,« »nevladne organizacija na Metelkovi 6 so deležne stotin milijonov davkoplačevalskih evrov brez kakršnegakoli rezultata«.). Sovraštvo, utemeljeno na občutku izdanosti. In kdo vse utemeljitelja janšizma v vseh teh letih ni izdajal! Noža utemeljitelju v hrbet nista zabadali le ZKS in ZSMS, temveč skozi leta tudi številni pripadniki lastnih nekdanjih ali trenutnih strank. Spomenka in Tine Hribar, France Bučar, Ivo Hvalica, Franc Zagožen, Miha Brejc, Gregor Virant, Dragutin Mate, Damir Črnčec, Vera Ban, v določenih obdobjih tudi kasnejši skesanci Peter Jambrek, Dimitrij Rupel, Jelko Kacin … Ostrakizmu je tu navadno sledilo ritualno izganjanje duha po strankarskih medijih in družabnih omrežjih (»Že pred leti sem opazil, da …« »Od nekdaj se mi je zdel sumljiv …«) in potem seveda damnatio  memoriae. Na ta način je janšizem na osnovi kadrovske selekcije, temelječe na psihološkem profilu popadljivih užaljencev s parolo »v slogi je moč«, oportunistično vsrkal mentaliteto homofobije, nacionalizma, rasizma, fetišističnega pola krščanstva … skorajda kot da naključno, čeprav morda neizogibno. Ni pa to njegovo bistvo.

Bistvo je prav v tej zamerljivosti in popadljivosti, brezobzirnosti v uničevanju tujih igrač in samopoveličevanju. V zamerljivem preziru in preganjanju nasprotnikov za vsako ceno. V sklicevanju na prizadeta čustva svojih privržencev, ki jih je treba zadovoljiti brez ozira na vse druge. Kdor bo ugovarjal, kritiziral ali se, bog ne daj, celo skliceval na zakonitost in postopke, bo deležen le zaničevanja. In prav to je tista past, ki se ji mora postjanšistična družba na vsak način izogniti, če hoče zares biti postjanšistična. Iz preteklosti se je treba učiti, ne je posnemati. Ne bi bilo prav pozabiti, kakšne so bile tiste prakse oblasti, ki so protestnike dve leti gnale v upor in vzbujale ogorčenje. To pa ne bo lahko. Kajti v dveh letih se nekateri načini obnašanja očitno normalizirajo.

Svet postaja naklonjen parolarstvu, vulgarnosti in brezobzirnosti. Splošna vulgarizacija internetnega in medijskega diskurza, razcvet populistične politike (Berlusconi, Trump, Salvini, Farage), v kateri celo bolj dostojanstveni zatiralci tipa Orban, Putin, Kaczynski, Erdogan izpadejo skoraj gospodje, vse to dela iz janšizma metodo, privlačno za mainstream. Vznemirljiv je, omogoča hipno sproščanje čustev in valove dopamina. Potrošništvo, ki zahteva takojšnjo zadovoljitev potrošnikovih (volivčevih) kapric in ega, nas spravlja v skušnjavo, da bi tudi mi hipno potešili svojo jezo z udarjanjem po izdajalcih in kolaborantih. Vse to pa je le tista najslabša dediščina janšizma.

Sanacija kulturnega sektorja bo po 24. aprilu terjala veliko popravljanja napak v programskem financiranju in reševanja ključnih kulturnih organizacij, ki so se po udarom zadnjih dveh let znašle v krizi. Politični »svetovalci«, ki so zadnji dve leti vedrili in oblačili na ministrstvu za kulturo, bodo z menjavo garniture pač neizogibno odšli, nove odločajoče komisije bodo sestavljene po volji novih voditeljev kulturnega sektorja. Toda lov na »kolaborante in izdajalce« – ki naj bi bili vsi, ki so v zadnjih dveh letih izrekli kako mnenje, s katerim se ne strinjamo, ali ki so pridobili v tem času karkoli, za kar so bili drugi prikrajšani – tak lov, izobčanje in bojkotiranje, pravim, bi bilo nekaj najslabšega, kar se lahko kulturi zgodi. Pomenil bi namreč izgubo duše. Pomenil bi dokončno zmago janšizma. Kultura je semiotični sistem družbe, jaz pa želim, da sta v jedru te semiotike spoštovanje in svoboda, ne zasebni cinizem. To je treba nujno preprečiti.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.