Janez. Rojen v Splitu. Kjer se je, navkljub svojemu imenu, tako kot drugi lokalci rad sprehajal po rivi ter igral picigin in briškulo. V zgodnjih najstniških letih se je preselil v Ljubljano, se hitro navadil na novo okolje, dobil prijatelje iz bloka in hodil plavat na Kolezijo, čeprav, kot se za pravega Splitčana baje spodobi, v bistvu sploh ni maral plavanja. Rad je poslušal Procol Harum in The Kinks. Sčasoma se je preselil na Gorenjsko, kjer je fascinacijo s poletnim namakanjem v hladnih jezerih še težje razumel, namesto Kinksov pa se je v njegovem glasbenem stolpu vse pogosteje znašel tudi kakšen dalmatinski plošček. Najprej je na vrsto prišel Oliver, potem pa so razgled na Karavanke in Julijske Alpe vedno pogosteje spremljale tudi bolj ali manj eksotične klape. Ko je Jugoslavija razpadla, se Janezu ni dalo ukvarjati s prošnjami za hrvaško državljanstvo, zato ima še danes le slovenski potni list.
Pero. Janezov bratranec. Prav tako iz Splita. Na začetku devetdesetih je z ženo in dvema otrokoma v enem trenutku živel normalno življenje v svojem posvojenem Beogradu, v drugem pa je z Janezom že stal na Brniku in resnobno čakal na letalo v Kanado, ki je po sili razmer postala njegov novi dom. Beograjske stolpnice so nadomestili ogromni bloki v brezkončnih predmestjih Toronta, mesta, ki ni narejeno po meri človeka, temveč po zakonih avtomobila. Pero je kmalu opravil kanadski vozniški izpit in dobil kanadsko službo, ki ga je praktično takoj poslala nazaj v Evropo. In ga tja pošiljala redno, vztrajno, neumorno. Medtem sta njegova otroka odraščala. Najprej sta se naučila govoriti angleško, potem sta tudi doma začela klepetati v angleščini, sčasoma pa sta se v njej navadila kar razmišljati. Postala sta prava Kanadčana: taka, ki se na potovanje po Evropi odpravita z obveznim našitkom trobojnice z javorjevim listom na nahrbtniku. Tudi Pero se, navkljub temu da je službeno prepotoval pol sveta, skoraj vsako leto vrne v Evropo, v svojo drago Dalmacijo, občasno tudi v Beograd. Mislim, da na njegovem nahrbtniku ni nobenih našitkov.
Šefeta. Iz Bosne se je s svojim možem pred desetletji preselila na Jesenice, ta čudovito čuden kraj v senčni dolini pod Mežaklo in Golico. Na Jesenicah namreč ne talijo le rude, mesto je talilni lonec tudi v demografskem smislu. Šefeta bi verjetno znala povedati veliko o sobivanju klenih Gorenjcev s pestro paleto priseljencev iz prav vseh koncev Jugoslavije. Veliko bi znala povedati tudi o Bregenzu, kamor se je preselila njena mama, Beljaku, kamor je redno hodila opravljat priložnostna dela, in ducatu drugih mest v Avstriji, Nemčiji, na Švedskem in na Danskem, kjer so se ustalili njeni bližnji in daljni sorodniki. Še najraje pa bi govorila o Prijedoru in njegovi okolici, kjer sta z možem po vojni obnovila hišo in kamor se redno vračata, napol kot domačina, napol kot Jeseničana.
Janez je moj oče, Pero mrzli stric, Šefeta pa mama moje varuške iz otroštva in najboljši nadomestek za babici, ki ju nisem nikoli poznal. Vsi trije so razpeti med več različnih identitet in vsi trije se verjetno nikoli ne bodo počutili popolnoma domače v krajih, kjer živijo, in krajih, kjer so se rodili. Take in podobne zgodbe seveda niso nič nenavadnega. Živimo na izrazito liminalnem prostoru, kjer je fluidnost identitet del vsakdana, živimo pa tudi v času, za katerega kaže, da ga bodo prisilne in prostovoljne migracije močno zaznamovale, zato ni presenetljivo, da se s tematiko ukvarjajo nekatera najbolj opazna literarna dela zadnjih let.
***
Viet Thanh Nguyen se je rodil leta 1971 v Vietnamu. V Južnem Vietnamu, natančneje, kamor so se njegovi starši preselili iz Severnega Vietnama in kjer je Nguyen prvič postal hkrati domačin in tujec. Po padcu Saigona so vsi skupaj prebegnili v Združene države Amerike, kjer se je Nguyen z dualnostjo svoje identitete soočil drugič, po ponovni združitvi Vietnama pa se je z njo, tokrat na daljavo, srečal še tretjič. Diplomiral in doktoriral je na Berkleyju, lani pa je za svoj debitantski roman The Sympathizer prejel Pulitzerja. Zgodba protagonista, ki je dvojni agent, je navdušujoča parabola izseljenske izkušnje. Dvoumno raziskuje pripovedovalčevo razpetost med različnimi skupnostmi, idejami in nenazadnje tudi med dvema prijateljema iz otroštva, ki sta se znašla na nasprotnih straneh bratomorne vojne.
Kot sin vietnamske matere in francoskega očeta je pripovedovalec že na začetku življenja postavljen na dva bregova. Stigma mešane krvi z njim simbolično potuje v odraslost, ko se kot vohun komunističnega severa infiltrira v vojaške kroge Južnega Vietnama. Pod krinko ostane tudi po prebegu v Kalifornijo: prek pisem rdečemu prijatelju Manu se še vedno javlja svojim resničnim nadrejenim, hkrati pa pristno naklonjenost čuti tudi do oficirskih tarč svojega vohunjenja in do južnjaškega prijatelja Bona, s katerim je prebegnil. Ker se je izobraževal na ameriškem kolidžu, se v novi državi znajde precej bolje od svojih kolegov, a je hkrati vseeno povsem jasno, da mu Amerika niti približno ne bo dovolila, da bi postal pravi Američan. Ko se po spletu okoliščin znajde v vlogi svetovalca pri snemanju blockbusterja o vojni v Vietnamu, se med vrsticami slastno absurdističnih pasusov da prebrati tudi to, da Amerika njemu in ostalim Vietnamcem ne bo dovolila niti tega, da bi ostali pravi Vietnamci. Odlična satira partikularne zgodovine, ki so jo na celuloid zapisali poraženci vojne, namreč opisuje vietnamske like, ki jih igrajo Filipinci, in dialoge brez vsebine, ki so v scenariju definirani le kot govor v jeziku domorodcev, ter tako koncizno ustekleniči pokroviteljski imperializem Združenih držav.
***
Zadie Smith je hči jamajške matere in angleškega očeta, ki je svojo pisateljsko kariero zgradila na prvencu Beli zobje, osredotočenem na priseljensko izkušnjo v multikulturnem Londonu dvajsetega stoletja. Smith se v svojem zadnjem romanu Swing Time namreč ukvarja s podobnim občutkom razdvojenosti kot Nguyen. Tudi tu protagonistka, tako kot pripovedovalec v Sympathizerju, ostane neimenovana. Gre za indic prostolebdeče identitete, ki plava nekje med preteklostjo očeta, tipičnega pripadnika angleškega belega delavskega razreda, in osebno zgodovino mame, emancipirane feministke jamajškega potomstva. Ples, prijateljstvo, družina, ljubezen in kariera so sfere, ki jih Zadie Smith povezuje z rdečo nitjo rasne pripadnosti in iskanja svojega mesta pod soncem. Glavna junakinja je kot mulatka nenehno podvržena arbitrarnim interpretacijam barve svoje kože in sredi londonskega betona je interpelirana povsem drugače kot pod žgočim gambijskim soncem. V bistvu ji prijateljica Tracey že na samem začetku očita, da je medrasna kombinacija njenih staršev (bel oče, temnopolta mama) napačna, saj ne ustreza standardnim normam soseske (bela mama, temnopolt oče).
Pripovedovalka se tudi v nadaljevanju knjige pogosto znajde nekje vmes. Ob Tracey je edino temnopolto dekle v plesni skupini, a je njen najljubši plesalec Fred Astaire, ne Michael Jackson. V najstniških letih je gotičarka, a ne čuti resnične povezave s subkulturo, ki je v svoji esenci izrazito belska. Na faksu je v razmerju z angažiranim Rakimom, a se nikakor ne more poistovetiti z njegovo predanostjo črnski stvari. Kot pomočnica filantropske pop zvezdnice kasneje nemalokrat potuje v zahodno Afriko, kjer najprej pričakuje nekakšno duhovno združitev s svojimi ljudmi, a potem postopoma ugotovi, da je na črni celini le še ena v vrsti zahodnjakinj v oblekah za safari. Nenazadnje jo med vaško zabavo afriške prijateljice pohvalijo, češ da za belko zelo dobro pleše.
***
Pred zaključkom bi rad omenil še Junota Diaza in Aleksandra Hemona, ki sta se v relativno bližnji preteklosti prav tako spretno ukvarjala s krmarjenjem med bregovoma dveh različnih identitet. Diaz je s tragikomičnim Oscarjem Waom manevriral po valovih med Dominikansko republiko in Združenimi državami, Hemon pa pluje po vodah, ki so nam geografsko in zgodovinsko precej bliže. Obema je uspelo s humorjem, toplino in finimi drobci kulturnih specifik orisati liminalno življenje in vse, kar sodi zraven: solze in smeh; svobodo pobega in občutek krivde; krnitev občutka nacionalne ali etnične pripadnosti in skorajda kozmopolitsko izkoreninjenost, ki širi obzorja.
Vsi ti pisatelji in njihovi liki nam pomagajo pri boljšem razumevanju fluidnih zgodb ljudi, ki nas obkrožajo. Počasi mi postaja jasno, zakaj se Pero in Šefeta navkljub vsemu še vedno vračata v kraje, kjer se je v polpretekli zgodovini zgodilo toliko groznega, zakaj Janez grozodejstva s svojim glasbenim izborom izvaja kar tukaj in zdaj, v naši dnevni sobi, in zakaj sem na rojstnodnevni zabavi sredi Toronta pri mizi sedel z dvajsetimi drugimi Slovani.
Življenje dvojnega agenta je težko. Preklapljati mora med dvema identitetama in se vseskozi prilagajati okolju, nenehno izbirati strani, vseskozi pod vprašaj postavljati svojo pripadnost. To zanj nemalokrat počnejo tudi drugi. Pa vendar je dvojni agent hkrati tudi nekdo, ki vse to ne le prenese, temveč tiho in pogumno opravi z odliko. Je nekdo, ki ga je življenje usposobilo za elitno spoprijemanje s širokim naborom nepričakovanih situacij, in, zdi se, kvintesenčni posameznik prihajajočega globaliziranega stoletja.