Aca Petrović, brat slavnejšega Dražena, je bil obdarjen z izjemnim občutkom za met. V senci našega bloka smo temu rekli, da je imel mehko rokco. Takšni kot Aca so redkeje zgrešili, kot pa zadeli. Tudi kadar so imeli slabe dneve, vseeno niso zgrešili čisto vsega, kar so vrgli. In tudi kadar so sami obupali, nad njimi niso obupali soigralci in navijači. Ker so vedeli, da bo takšen talent slej ali prej spet zadel.
Seveda se je bilo moč preciznega meta tudi naučiti, ali še bolje, priučiti, a to preprosto ni bilo tisto pravo. Vsaj na neki načelni ravni ne. Aca in njemu podobni bodo že vedeli, o čem govorim. Dražen pa ga je avtomatiziral, izuril in dovršil. In seveda postal eden najboljših šuterjev vseh časov na svetu, navkljub temu, da je na začetku vanj res malokdo verjel. Celo oče ga je vztrajno pošiljal na ure kitare, a je bil Dražen preveč trmast, da bi ga poslušal. Zato se je naučil zgolj ene in edine melodije, ki jo je vztrajno ponavljal, dokler ni postalo jasno, da je njegov edini bend košarkarski klub Šibenka, in je tudi njegov stari pozabil na kitaro.
Takrat je bil marsikdo Dražen, čeprav je bil v bistvu sam, tako kot je bil pogosto sam deček iz Šibenika.
Nam pod blokom se je vedno zdelo, da ima poleg ene melodije tudi eno samo finto, in prodal jo je vsakemu obrambnemu igralcu, ki se mu je znašel na poti. Bila je tista finta, ki smo jo znali ponavljati, kadar smo se znašli sami pod koši in si predstavljali, da igrami sami proti vsem. Takrat je bil marsikdo Dražen, čeprav je bil v bistvu sam, tako kot je bil pogosto sam deček iz Šibenika.
Zunaj igrišča pa je Dražen prodajal finto, da zna igrati kitaro in da ima bend. Tako kot mnogi fantje v tistih časih jo je prodal svoji veliki ljubezni, ki ga je jasno vprašala, ali ga v življenju zanima še kaj drugega razen košarke. Ker drugega ni bilo, se je spomnil kitare in seveda benda, ki ga v resnici nikoli ni imel. Saj je znal najbolje igrati sam. Samo ona je vedela, kaj je pravi odgovor, pa mu je vseeno nasedla, in tako se je vse skupaj začelo. Še prej je kratko potegnila pevka takrat najslavnejše pop skupine, ki je med drugim prepevala, kako je dobro vidjeti te opet. Ostala je v muzeju prekinutih veza. Dražen pa ni prekinil, ker košarka, kakršno je gojil, ni poznala dvojine. In je igral sam proti vsem, tudi na tekmah, ki bi jih vsakdo izpustil, kot je bila tista zadnja proti Sloveniji, tekma, ki je odločala edinole o njegovi usodi in o ničemer drugem. Zato što ti je previše stalo, ga je opozoril Aca, vendar ga mlajši brat ni poslušal.
Kot se skozi film razodene, je bila košarka za Dražena vse; bila je večja od življenja. Edina, ki ji je lahko resnično parirala, je bila mama Biserka, ki je prva vedela, da je najboljši.
V nasprotju z mentaliteto, privzgojeno v tem našem prostoru, kjer smo veliko tekem izgubljali, ker smo vnaprej slavili še ne dobljene tekme, je Dražen zmagoval ravno z vztrajnostjo in voljo. Njegove odlike smo raje pripisovali Nemcem, ki so nas zaradi takšnega pristopa na koncu redno premagovali. Nam je ostal umetniški vtis in sprijaznjenost z neljubo usodo, ki nas je tolikokrat opeharila za tisto, kar nam je v bistvu pripadalo. Sicer je to veljalo predvsem za nogomet. S košarko je bilo le nekoliko drugače, saj nam po količini talenta na glavo prebivalca ni bil raven nihče v Evropi, verjetno pa tudi v svetu ne, tako da smo se lahko tudi malce več izživljali, pa zato še vedno nismo bili kaznovani kot pri nogometu. Govorimo seveda o generaciji Dražena Petrovića, ki je bila poleg tiste pred njo še vedno najbolj talentirana doslej.
Čeprav sam Dražen, kot nam film o njem nazorno pokaže, ni bil talent v pravem pomenu te besede, oziroma ni imel mehke rokce, kakršno je imel njegov brat. Ravno nasprotno, metal je tako obupno, da si je prislužil celo vzdevek kamenko, kar ga je seveda samo dodatno podžgalo. Fant je imel namreč tako rad košarko, da je vmes pozabil vse, tudi svojo ljubezen življenja, za katero doslej nismo vedeli in je eno največjih odkritij filma, poleg imen klubov kajpada, ki so ga tik pred tragedijo na nemški avtocesti vabili v svoje vrste. Poleg tistih manj zvenečih je bil na njegovih listkih na prvem mestu New York, ki bi ga verjetno izbral, če bi New York izbral njega. Tako močan New York bi šel s tistim Draženom skoraj gotovo do velikega finala – ali še dlje.
Kot se skozi film razodene, je bila košarka za Dražena vse; bila je večja od življenja. Edina, ki ji je lahko resnično parirala, je bila mama Biserka, ki je prva vedela, da je najboljši. In se seveda ni zmotila. Kot so se motili vsi ostali, dokler jih ni prepričal o nasprotnem.
Ne zadeneš, ker si tega preveč želiš. Tako nekako bi sam prevedel besede njegovega brata, ki mu je hotel med drugim povedati, da ni dovolj sproščen. In jasno – tega se pač ne da naučiti. Pa če prebereš še toliko priročnikov, ki jih Dražen na srečo ni bral. Ne moreš biti sproščen, če te je strah. Nekaj takšnega je nekoč zapisal pesnik, ki se je rodil z mehko rokco, brez delovnih navad, in je zato ostal večni talent.
Vsi dobro vemo, koliko časa je bilo treba čakati na novega Dražena, in lahko smo veseli, da živimo v času, ko imamo kar dva nova kandidata iz Evrope.
Dražen je bil eden in edini. Zato, ker je neskončno ljubil igro in to svojo ljubezen brez obotavljanja razdajal na vse strani neba. Zato pustimo ob strani večno vprašanje, kdo je najboljši evropski igralec vseh časov, ker je izbrancev kar nekaj in ima vsak svojega favorita. Zato tukaj ne bomo znova ponavljali vseh možnih kandidatov, tudi teh iz zadnjega obdobja ne.
Šele po Draženovi smrti se je izkazalo, da takšni talenti vendarle ne rastejo kot gobe po dežju. Vsi dobro vemo, koliko časa je bilo treba čakati na novega Dražena, in lahko smo veseli, da živimo v času, ko imamo kar dva nova kandidata iz Evrope. Resda so to časi, ko lahko praktično vsak zadene trojko in je vse teže ločiti zrno od plevela, a je še vedno jasno, kdo so tisti, ki lahko prodajo finto.
»Eden in edini,« je dejal čistilec sodelavcu, ki mi je v nedeljo zvečer prodal karto za zadnjo projekcijo filma o Draženu Petroviću. Čistilec je ravno pospravil dvorano, v kateri sem dejansko obsedel popolnoma sam, tako kot je bil sam Dražen v tistih dolgih urah po treningih, ko je v neskončnost ponavljal svoj met, ker mu je bilo preveč do tega, da bi zmagoval.
Meni je bilo preveč do tega, da bi videl film o njem, zato sem nehote izbral najbolj ugoden termin, no, vsaj zame. Več kot očitno namreč ni bilo v vsem mestu nikogar več, ki bi hotel skoraj do polnoči ostati v kinu in gledati film o košarkarju, ki so se mu zaradi njegove vneme včasih čudili celo njegovi soigralci. Predvsem v ameriški profesionalni ligi. Ker so vedeli, da je sezona predolga in da po zmagah vedno pridejo tudi porazi in da se zaradi vsega ne splača pretirano obremenjevati. Redni del sezone je predigra za končnico, v kateri se gre na polno. Tja pa pridejo le izbranci. In Dražen je bil v Evropi navajen biti med njimi. Pravzaprav je bil navajen biti eden in edini. Predvsem pa je bil navajen biti sam. In to je tisto, kar je režiserju tega filma tako dobro spodletelo; poleg zdrsov, ki jih zaradi Draženove veličine in statusa nedotakljivega tu ne bom pogreval.
