Naslovnice knjižnih uspešnic se v zadnjih letih vedno bolj razposajeno bohotijo z napisi, ki kupcem sporočajo, da za sleherno knjižno uspešnico obstaja ekranizirani dvojnik, ki bralca lahko popelje v posttekstualno doživetje literarnega besedila. Vedno pogosteje se pojavljajo tudi filmske adaptacije knjižnih del, ki bi vsaj pregovorno morala kljubovati hotenjem filmskih srenj, katerih silnice si na vse možne načine prizadevajo, da bi prenaredile besedo v njeno filmsko ustreznico.
James Franco, renesančni človek
James Franco, pisatelj, pesnik, literarni kritik, režiser, igralec – skratka renesančni človek, zavzema eno od najvidnejših vlog v osrčju tovrstnih prizadevanj. S tem bi rad dokazal, da ni le obraz z reklame za parfum, ni le prikupni igralec v bolj ali manj smešnih filmih in ni rekel zadnje besede z oskarjevsko nominacijo za film 127 ur. V središču njegove pozornosti so namreč ameriške klasike, ki jih želi približati ameriški in svetovni javnosti. Temelj njegovega opusa gradita nedavno posneta V smrtni uri (As I Lay Dying) pisatelja Williama Faulknerja in Božji otrok (Child of God) Cormaca McCarthyja. V procesu pripravljanja lahko med drugim najdemo še en zelo ambiciozen projekt, ki se imenuje Krik in bes (The Sound and the Fury), prav tako knjižna klasika Williama Faulknerja, v njegovih načrtih pa se nahaja tudi Krvavi poldnevnik Cormaca McCarthyja. Franco je razvoj preustvarjanja literarnih del inavguriral z biografskim filmom o tragičnem življenjskem samohodu pesnika, ki je slišal na ime Hart Crane. Vsi ti veleprojekti vsaj na papirju sovpadajo s sicer dokaj prozaičnimi in neumetelnimi adaptacijami ameriškega režiserja Josepha Stricka, ki je v primež svojega poustvarjanja knjižnih klasik ujel Joyceovi deli Ulikses in Umetnikov mladostni projekt ter roman Rakov povratnik Henryja Millerja.
Med vsemi Francovimi podvigi in aspiracijami velja izpostaviti predelavo Faulknerjevega romana V smrtni uri, ki je bila premierno predstavljena oktobra. Literarno delo je znano predvsem zaradi svoje nelinearne in labirintske pripovedi, ki je ovita v pripovedno tehniko toka zavesti. Delo je sestavljeno iz devetinpetdesetih poglavij in ima petnajst pripovedovalcev, od katerih nekateri pripovedujejo večkrat, nekateri samo enkrat.
Briljantna svežina ali diletantska predrznost?
Prav zaradi zapletenosti romana je Francov projekt javnost razdelil na dva različno velika tabora. Francova umetniška drznost je ustvarila veliko večje število nasprotnikov kot podpornikov. Tisti, ki v novem filmu vidijo briljantnost in svežino, Francu stojijo ob strani že od samega začetka. Na drugi strani nasprotniki Francovo umetniško drznost razumejo kot diletantsko predrznost. Očitajo mu samopromocijo (ob samem režiranju filma Franco zelo neosredotočeno odigra tudi zahtevno vlogo blodnega Darla), vajeniško rabo filmske tehnike, ki bi se bolje kot v svetu resne umetnosti odrezala na kakšnem študentskem natečaju z naslovom »To je moja zgodba«, nekateri pa mu očitajo parazitski elitizem, ki gledalca zaradi svoje namerne nejasnosti še bolj oddalji od srčike zgodbe. Vsi pa mu nekako priznavajo ustrezno izbiro igralskega kadra, ki jo med drugim sestavljajo Tim Blake Nelson, Jim Parrack, Ahna O’Reilly in Logan Marshall-Green, in še ob tem nasprotniki brez obotavljanja poudarjajo, da so ti igralci, glede na Francov (domnevni) režiserski fiasko, svoje vloge odigrali na zelo visoki ravni. A preden sodimo Francovo delo, moramo razumeti, kako težke naloge se je v resnici lotil. Zato je pomembno, da se za hip vrnemo k Faulknerjevemu tekstu.
Težavnost poti v Jefferson
Kratek povzetek zgodbe bi se glasil: Addie Bundren umre. Pred smrtjo je izrazila željo, da bi bila rada pokopana v rojstnem mestu Jefferson, zato se člani družine s truplom in z doma izdelano krsto odpravijo na pot, da bi ugodili želji, ki bo prinesla blagostanje njeni duši.
Glavna prepreka pri ekranizaciji Faulknerjevega romana je raztresenost pripovednih glasov. Prav vsak od vpletenih v zgodbi bi utegnil nositi tnalo protagonista. Darl je tisti, ki ve (edini ve, da Jewel nima istega očeta kot njegovi sorojenci; ve, da je Dewey Dell noseča) in si na vse pretege prizadeva spodnesti groteskno popotovanje družine Bundren. Jewel je tisti, ki gleda, a ne vidi. Anse organizira projekt, katerega leitmotiv se skriva v njegovi obsedenosti, da bi si v Jeffersonu kupil nove zobe. Dewey Dell si kroji lastno odisejado, na koncu katere naj bi jo pričakal splav. Cash je delavec, ki skrbi za brezhibno izdelavo in transportiranje krste, v kateri bo na veke vekomaj ležala Addie Bundren. Vardaman se s smrtjo svoje matere nikakor ne more sprijazniti, in ker je v času, ko je bila Addie Bundren še vedno živa, ujel veliko ribo, po njeni smrti blagosrčno jadikuje, da je njegova mati riba; riba kot simbol življenja, ki ponazarja njeno življenje tudi po smrti.
Franco torej stoji pred navidez neosvojljivo utrdbo. Film bi moral po mnenju mnogih strokovnjakov zaradi svoje nezložne in razdrobljene pripovedi ostati zgolj nerealizirana želja. Da bi ga lahko označili za gledljivega, vsaj za širši spekter gledalcev, bi režiser nelinearno pripoved moral pretvorit v linearno in zediniti glasove. Franco za svojo odločitvijo, da zgodbe ne bo pretirano populariziral, odločno stoji in v določenem trenutku, ker želi ostati zvest romanu, pred zrklom javnosti še bolj odločno odrine vstran in sprejme odločitev, da nepregledne goščave monologov ne bo spremenil v jasnino pripovedne ravni. Da bi kar se da uslužno sledil Faulknerjevem pripovednemu ustroju, Franco nenehoma uporablja tehniko razdeljenega zaslona, s katero skuša poudariti mentalno fragmentiranost pripovednega cikla in hkrati sintetizirati objektivnost kot tisto, kar se kaže nam vsem, in subjektivnost kot gledišče oseb, torej kot tisto komponento, ki služi za dokaj transparentno predstavo zgodbe. Podobno stremljivo s to tehniko doseže jasno poenotenje dogajanj, ki so povezana na čustveni ravni, vendar postavljena v drugačen prostorski okvir (medtem ko kopljejo grob za Addie Bundren, se na drugi polovici odvija lastna tragedija Dewey Dell, ki tehta možnosti za splav).
Filmski tok zavesti
Ker tok zavesti kljubuje dinamiki portretiranja objektivnega, Franco v ozadje postavi namembnost in semantiko podeželskega narečja, ki je v podrejenem položaju v oziru na dogajanje in okolico, kot jo dojemajo osebe vpletene v zgodbo. Preplavljajo nas besede, ki tako kot v Faulknerjevem romanu, podležejo pritisku vnanjih sil, ki služijo kot odmaknjen prigovor k primarnosti toka zavesti, ki ga Franco stopnjuje z že omenjeno tehniko razdeljenega zaslona, s pomočjo efekta upočasnjenega posnetka in s kadri, v katerih so upodobljene osebe, ki opazujejo okolico, njihove besede, odmaknjene od bližine realnega, pa služijo zgolj kot podkrepitev tistega, kar vidimo, in imajo posledično vlogo drugotnosti.
Za razliko od romana je gledalcu tako omogočena udeležba na sedišču objektivnega opazovalca, saj je bralec v Faulknerjevem romanu ukleščen v logično razmetanost besed in opažanj oseb, tu pa okolico in objektivnost posameznih pripovedi lahko s svojim očesom odmerja tudi sam.
Franco je odlično ujel prepletenost zgodb znotraj zgodbe. Faulkner nam namreč odkrije tegobe in neuravnovešenosti oseb, katerih edina skupna osnova se dograjuje v vsaj navidez skupnem cilju – namreč, da bi mrtvo mamo prepeljali in pokopali v njenem domačem mestu. Da ne bi skazil prodornosti Faulknerjevega pronicljivega peresa, je Franco tudi sam postavil na prvo mesto posamezne fragmente, ki kot subjektivne pripovedi junakov služijo kot delčki, ki gradijo enovit mozaik ene in edine poti – poti, ki vodi v Jefferson.
