ERRANCE, tavanje. Četudi vsako ljubezen doživljamo kot enkratno in četudi subjekt zavrača misel, da bi jo pozneje ponovil kje drugje, včasih s presenečenjem odkrije v sebi nekakšno razpršenost ljubezenske želje; tedaj odkrije, da je do smrti obsojen na tavanje – od ljubezni do ljubezni.
COMPRENDRE, razumeti. Ko subjekt nenadoma doume, da je ljubezenska dogodivščina vozel razlogov, ki jih ni mogoče pojasniti, in rešitev, ki jih ni mogoče uresničiti, zakliče: »Rad bi razumel (kaj se mi dogaja)!«
Roland Barthes, Fragmenti ljubezenskega diskurza
Izbira zgornjih odlomkov ni naključna – prvič zato, ker je prav knjiga Fragmenti ljubezenskega diskurza tista, ki je režiserki Claire Denis služila kot podlaga za njeno najnovejšo stvaritev, ljubezensko komično dramo Žarek v srcu (trenutno igra v Kinodvoru). Drugič pa, ker je esenca filma zajeta točno v teh kratkih opisih. Glavna junakinja Isabelle, ločena pariška slikarka srednjih let, tava od ljubezni do ljubezni in pri vsaki poskuša doumeti, kaj se ji dogaja (namig: ne pride prav daleč), skupaj z njo pa tudi mi, gledalci. Slišati je kot preprost koncept, toda kot vemo, je iskanje ljubezni v resnici neverjetno zapleteno, v nasprotnem primeru svet zmenkov, afer in bežnih srečanj najbrž ne bi bil neizčrpen vir navdiha za vse vrste umetnosti. V filmskem svetu ga s pridom izkoriščajo raznorazne romantične komedije, s to razliko, da njihove junakinje na koncu najdejo princa na belem konju, Isabelle pa ne. In da gre pri Žarku v srcu vendarle za bolj inteligenten film, zato situacije z ostalimi žabami, ki jih Isabelle poljublja v iskanju tega princa, niso pretirano idealizirane, kot je navada v romantičnih komedijah. Pa tudi ne pretirano obupne, da bi takoj vedeli, da ta pa res ne bo pravi – kot je prav tako navada v romantičnih komedijah. Z izjemo razmerja s poročenim bankirjem, ki je takšen egoističen bedak, da celo Isabelle o seksu z njim pravi: »Samo pomislila sem, da je prasec, in mi je prišlo«. Ja, film ima tudi nekaj klišejev in ta je zagotovo eden od njih.
Vse ostale zveze in moški so nekaj prehodnega: perspektiven igralec, ki je sicer enako kot bankir vezan, a ima v tem odnosu težave, Isabelle ga privlači, vseeno pa se ne more povsem odločiti, ali bi spal z njo ali ne (namig: odloči se, da ja … potem pa mu je žal); Isabellin bivši mož, za katerega slutimo, da jo ima še vedno rad – sicer pa še vedno spita skupaj, tako da je vseeno; privlačen plesalec, ki ga sabotira Isabellin prijatelj, saj se očitno prav tako nadeja romantične povezave z njo … za vsakega od teh moških razumemo, kaj Isabelle vidi v njem, hkrati pa – skozi pogovore, ki ne peljejo nikamor, in nerodne situacije, v katerih se izkaže, kako malo imata ljubimca v bistvu skupnega – zlahka predvidimo tudi, zakaj je odnos obsojen na propad. Isabelle od moških zahteva nekaj, česar ji ne morejo dati, a obenem niti sama ni povsem prepričana, kaj si želi sama ali kaj bi od nje želeli oni. Vsi njeni ljubimci, med seboj tako različni, so si podobni edinole v tem, da, kot pravi Barthes, »niso znali (mogli, hoteli) odgovoriti na njeno »prošnjo«, privoliti v njeno »resnico«, niti za milimeter niso premaknili njenega sistema, njej se zdi, da so le ponavljali drug drugega.« Razlog za »propad« je seveda vsakič drugačen, kot je tudi možnosti za ljubezenske nesporazume nešteto: odnos med Isabelle in bivšim možem se denimo ponovno ohladi, ko on želi, da med spolnim odnosom poskusita nov položaj, Isabelle pa je prepričana, da je idejo dobil med gledanjem pornografije. To jo tako odbije, da ga vrže iz stanovanja, kar bi v Fragmentih ljubezenskega diskurza verjetno sodilo v poglavje Droben delček nosu – Barthes tam prav tako omenja primere, v katerih fascinacija mine ravno zato, ker nas neka nepričakovana partnerjeva navada vrže iz tira, včasih celo tako zelo, da nas zanj(o) postane sram.
A vseeno imamo ob vsakem »koncu«, ob vsaki bizarni situaciji ali mlačnem, antiklimaktičnem dialogu med ljubimcema občutek, da v resnici nič ni dokončno, da ima vsak odnos še možnost, da se obnovi, kot se je že nekajkrat prej. Če bi se to res zgodilo, bi se bržkone zato, ker dajemo ljudem nove priložnosti zaradi želje, da bi se izkušnja z njimi začela znova, ne pa da bi se ponovila – upamo torej, da bo naslednje srečanje zopet takšno kot tisto čisto prvo in Isabelle tu ni nobena izjema. Ali kot to pove Barthes: »Potrjujem prvo srečanje v njegovi razliki, hočem, da se vrne, ne ponovi. Drugemu (nekdanjemu ali novemu) rečem: Začniva znova.«
Zadnji prizor v filmu, v katerem genialni Gerard Depardieu v vlogi nekakšnega new-age terapevta Isabelle zalaga z ljubezenskimi nasveti, se rahlo vleče – in na tej točki imamo tudi njenih aferic ter drame, ki jo prinašajo s seboj, že dovolj –, vendar se poanta skriva prav v tem: vleče se nam in dovolj imamo vsega, ker njeno trenutno mentaliteto pravzaprav zelo dobro poznamo. Depardieu modruje o tem, kako mora biti Isabelle odprta za vse nove priložnosti, da bo našla žarek v srcu in kako je seveda mogoče, da se bo katera od preteklih ljubezni še pojavila v njenem življenju, za vse bo pravi čas; Isabelle pa kot največja naivka obsedeno sprašuje, ali ima pri tem in tem moškem vendarle še kakšno možnost … ta banalen prizor je zoprna, ker nas opominja, da je vsakdo od nas kdaj Isabelle. New-age guru nas takrat verjetno ne bo odrešil, ampak kaj, ko dobro vemo, da nas niti nič drugega ne bo. Zakaj potem ne bi vseeno poskusili še s tem? Kar se ljubezni tiče, si vsi želimo samo preproste odgovore, resničnost pa je pač taka, da – ravno tako kot nesrečna Isabelle – vse prevečkrat ostajamo izgubljeni v kaosu napornih čustev in neuspelih zvez.
