Na lanskoletnem Liffu se je ekskurz v Kerouacov literarni opus začel s Sallesovo ekranizacijo beatniške biblije Na cesti, ki je bila kot taka sicer povsem solidna, za globlje razumevanje Kerouaca pa mnogo preveč površinska in hermetična. Tisti, ki smo zgodbo poznali že od prej, smo lahko uživali predvsem v lepi fotografiji in ponovnem sestavljanju koščkov Deanove in Salove zgodbe, hkrati pa upali, da bodo vsi ostali, ki se s Ti Jeanom srečujejo prvič, naslednji dan z zanimanjem pobrskali tudi po bolj zaprašenih delih njegove narativne zakladnice.
Tam se namreč skriva neki drugi Kerouac, ki pogosto ostane spregledan, saj se bolj trmasto upira pavšalnim kritikam in brezglavemu opevanju kot njegov najbolj popularen naspidirano-svobodnjaški odlitek. Drugi Jack je namreč precej bolj kompleksna entiteta, v kateri se bije večni boj med apoliničnim in dionizičnim ter odvija neumorno meditiranje o kontemplativni sedentarnosti, ki jo ponuja zavetje doma, postavljeni nasproti zevajočemu breznu divje, skrivnostne sobotne noči. Kralj beatov je imel že pred več kot pol stoletja velik FOMO, ki ga je skupaj s skorajda vrojenim svetoboljem utapljal v zajetnih količinah alkohola in tablet, navkljub vsemu pa se je pogosto umaknil v popolno samoto. Rezultati so bili raznoliki in nepredvidljivi, nedvomno pa so predstavljali enega izmed najbolj intrigantnih delov Legende o Duluozu.
V bukvi Desolation Angels, pa tudi v delih knjig Klateži dharme in Lonesome Traveler, beremo o dveh mesecih na vršacu Desolation, ki je, navkljub svojemu pomenljivemu imenu, Kerouacu očitno ponujal precej prijetno zatočišče. Manj prijeten je bil čas, preživet v Ferlinghettijevi koči v Big Suru. Knjiga, ki nosi naslov po tem prelepem obalnem delu osrednje Kalifornije, je pred kratkim dobila filmski ustreznik, ki je na letošnjem Liffu nadaljeval spontani antološki pregled Keroacove bibliografije v gibljivih slikah. Zanimivo je bilo videti, kako se je film spoprijel z Jackom v njegovi najbolj paranoični, a hkrati tudi najbolj poetični različici.
Kerouac je namreč v Big Suru prestrašen. Straši ga eleganten bel most, ki se pne visoko nad kanjonom. Strašijo ga mogočni in glasni valovi Pacifika. Strašijo ga šelesteče veje v trdi temi. Straši ga tudi njegova lastna slava in straši ga misel na vse ljudi, s katerimi se noče ukvarjati. Ko je z njimi, je neustavljiva žurerska žival; ko je sam, ga razveseli prerazporejanje kamnov v potočku pred kočo, pa rosa na košati praproti in torbica za prvo pomoč, ki mu jo je pripravila mama. Čeprav ti trenutki breztežnosti v etru zaplavajo tudi zaradi jukstapozicije s Kerouacovim psihičnim in fizičnim propadanjem, težko zanikamo, da gre za mojstrsko prozo, ki na pretanjen, kavabatovski način ujame drobne, a transcendentalne momente vsakdana. Podobno zadovoljujoče, a tudi mučno, je branje čustvenih pasusov avtorjevega koleričnega lomljenja od majhnih, premajhnih dražljajih iz sveta okoli njega.
V Big Suru se Kerouacov vseživljenjski beg, ki ga je v svojih knjigah bolj kot ne uspešno maskiral pod krinko hedonističnega potepanja, nedvomno bliža koncu. Gre za njegovo zadnjo, neuspelo predajo otroškemu eskapizmu, preden ga dokončno požre neka drugačna oblika nezavednega. Zdi se, da se je tega zavedal tudi Kerouac sam, ko je rekel »one fast move or I’m gone«. To je bila resnično samouresničujoča se prerokba za človeka, ki ne le da črnini ni mogel ubežati, temveč je k njej pogosto gravitiral kot mušica k vroči žarnici. Zato čudi, da generacija, ki išče in nikoli ne najde, ki je zavezana nezadovoljstvu in neizpolnjenim željam, še ni posvojila temnejše strani Jacka Kerouaca.
Dobro, jasno je, da je Cesta s svojim navideznim optimizmom nekakšna šibka, pa vseeno vzpodbudna brlivka, ki vsaj namiguje na možnost osebne odrešitve, vendar pa ne smemo pozabiti, da je ravno tako zadovoljujoče, ko svojo žalost s pomočjo knjige ali filma uokvirimo v kontekst občega človečanstva, ki so mu taka čustva pač lastna, in v njej na nek način uživamo. Še več, Big Sur je v svoji brezdelni ležernosti izrazito emancipatoren, zato me je še toliko bolj šokiralo, ko je dobršen del občinstva po projekciji na Liffu zeval, češ: »A to je to? Pa saj se ni nič zgodilo.« Konec koncev nevezana tesnoba, saudade in poglobljeno raziskovanje nekega razpoloženja še zdaleč niso nišni popkulturni elementi. Križi in težave Dona Draperja, naprimer, v svoji esenci niso tako zelo drugačni od Kerouacovih v Big Suru, epizode pretekle sezone Oglaševalcev pa so bolj kot na klasično televizijsko formo spominjale na nekakšne razpoloženjske eseje. Razlika je predvsem v tem, da je antiherojski Draper s svojimi skrbno izbranimi materialnimi artefakti bolj po meri potrošnega kapitalizma kot antiherojski Jack s svojim spajcanim alkoholom.
Je torej dandanašnji tudi melanholija mladih ljudi z nadpovprečno količino kulturnega kapitala v bistvu le fasada, prežeta s smradom materialne grabežljivosti in namenjena ustvarjanju želenega socialnega statusa, tako kot taisti kulturni kapital? Ali pa se preprosto ne zmoremo več pogledati v ogledalo in se raje predajamo karirastim srajcam, gramofonskim ploščam in daljnemu horizontu Ceste, ker je to pač najbolj neboleča opcija? Nimam pojma, upam pa, da se bodo še dolgo pisale turobne, žalostne knjige, v katerih se nič kaj dosti ne zgodi. Pa ne zato, ker bi bil Slovencelj, ki v njih vidi priročnike za pasivno eksistenco. Nasprotno, dojemam jih kot hvalospeve osvobajajočemu obstoju, ki ni vezan na hlepenje in hlastanje po navlaki, stlačeni v vse pore navidez optimiziranega bivanja na tem planetu.
