AirBeletrina - Endometrioza in Henrik VIII.
Refleksija 24. 4. 2019

Endometrioza in Henrik VIII.

Prizor iz BBCjeve serije Wolf Hall, posneti po knjigah Hilary Mantel

Hilary Mantel je značilno neznačilna velika pisateljica. Pozornost nekoga, ki prvič sliši zanjo, pritegne morebiti najprej kot ena izmed doslej samo štirih, ki so dvakrat prejeli znamenitega (man) bookerja, takoj zatem pa s svojo življenjsko usodo in z njo povezano telesno pojavnostjo. Korpulentna in nabuhla in z redkimi lasmi je čisto nasprotje stereotipni predstavi o bradatem suhcu, ki piše. Izkaže se, da je njena podoba posledica redke neozdravljive bolezni in ustrezne terapije s steroidi. In da je endometrioza najbrž vsaj nekoliko povezana z grozovitostjo, ki tako ali drugače preveva njeno delo; najbrž pa tudi z njeno hkratno neverjetno življenjsko in pisateljsko klenostjo.

Leta 1952 rojena Britanka je kot nekoliko »fantovska« sestra dveh veliko mlajših bratcev sprva odraščala v delavsko-uradniški družini v mestecu Hadfield v srednji Angliji. Njena starša sta bila irskega porekla in v otroštvu jo je močno zaznamovalo obiskovanje represivne osnovne šole, ki so jo vodile katoliške redovnice. Čeprav je pri dvanajstih letih zgubila vero, ji je katolištvo pustilo globoko sled, predvsem s svojim institutom krivde, o katerem je pozneje v nekem intervjuju rekla: »Odrasteš misleč, da nimaš prav in da nisi v redu. In meni, ki sem vse povedano jemala resnično resno, je to vcepilo zelo močni navadi samoopazovanja in samopreiskovanja ter grozno strogost do sebe. Tako da nikoli nič ni bilo dovolj dobro. Kot da bi nastavil policista, in to takega, ki kar naprej spreminja zakone.« V svojih knjižnih spominih Mantel opiše tudi srečanje z nekakšno hudičevsko prezenco, ki se je pri njenih sedmih letih zalezla vanjo z roba domačega vrta in se je, kot pravi, ni nikoli povsem znebila.

Tesnobnosti, izvirajoče iz njenih bližnjih srečanj s katolištvom, prav gotovo niso ravno lajšale razmere v družini, ki so bile, milo rečeno, nenavadne, s tem pa predmet ugibanja in zgražanja okolice. Ko je bila stara sedem let, se je namreč k njim domov priselil materin novi življenjski sopotnik Jack Mantel. Štiri leta so otroci tako živeli skupaj z materjo, očetom in očimom – po tem so pozneje celo uradno prevzeli priimek –, potem pa so se brez očeta, ki ga Hilary odtlej ni nikoli več videla, preselili v Romiley, mestece na drugi strani bližnjega Manchestra. Tu je pisateljica na željo matere – delavke v tekstilni tovarni, ki je zaradi nekogaršnje pomote v mladosti zgubila možnost štipendije in s tem izobrazbe ter je prepoznala hčerino nadarjenost – obiskovala dobro samostansko srednjo šolo, ki ji je dala podlago za poznejši študij na univerzi.

Prav ob selitvi družine, sredi mrzlice urejanja in preurejanja novega doma, je Hilary Mantel prvič občutila nerazumljivo telesno trpljenje. Dobila je namreč svojo prvo menstruacijo in ob njej občutila neznosne bolečine. Mati ji je naročila, naj kar zagnano nosi vedra vode in pometa dvorišče novega doma, saj gibanje pomaga pri teh stvareh. V časopisnem članku o endometriozi – svoji veliko pozneje ugotovljeni bolezni, ki je bila pravi razlog za grozovite bolečine – se Mantel sprašuje, kako bi se zasukalo njeno življenje, če bi tedaj zagnala na tla strgalo za tapete in se zadrla: »S temle se ne bom sprijaznila!«

Vendar ni. Tolkla se je naprej in doštudirala pravo. Še pred koncem študija, leta 1972, se je zaradi lažjega skupnega življenja poročila s prijateljem, geologom Geraldom McEwenom. Ker zaradi nenehnega slabega zdravja ni mogla delati v pravu, je kratek čas opravljala manj zahtevna dela, med drugim je prodajala v veleblagovnici, nato pa je z možem zaradi njegove službe, ki jo je sprejel zaradi možnosti solidnega zaslužka, pet let živela v afriški Bocvani in pozneje še štiri leta v Savdski Arabiji. Vmes sta se leta 1980, izčrpana zaradi naporov in razočaranj v zvezi z boleznijo, ločila in se čez dve leti znova poročila. Ko je s svojima uspešnicama, prvima deloma trilogije o Thomasu Cromwellu, ki sta obenem oba prejela bookerjevo nagrado – leta 2009 in 2012 –, Hilary nazadnje začela dobro služiti, je mož pustil službo in začel skrbeti zanjo in za njeno delo. Naselila sta se najprej v stanovanju s pogledom na morje na jugozahodu Anglije, nato pa v prostranem zgornjem nadstropju preurejene umobolnice v naselju Sunningdale blizu Londona.  

Na poti med geografskimi prostori in skozi življenje je Hilary Mantel vsepovsod spremljalo dvoje: pisanje – ali vsaj pripravljanje nanj z opazovanjem in razmišljanjem – in napredujoča endometrioza. Bolečine ob menstruaciji so nekoliko popustile v njeni zgodnji odraslosti, ko je začela jemati kontracepcijske tablete. Pojavili pa so se neznanska utrujenost, bolečine v nogah, slabost in bruhanje. Zdravniki je niso jemali resno, njeno obupno počutje so pripisovali nizkemu bolečinskemu pragu in psihičnim vzrokom ter jo poslali k psihiatru. Ta je postavil diagnozo, ki jo Mantel danes velikokrat navede kot čisti primer seksizma: stres, izvirajoč iz prevelike ambicioznosti. Naj neha pisati. Tokrat se je nasvetu avtoritete uprla. Na srečo, za svoje zagrete bralce.

Prvo knjigo je napisala v samoti svojega bivanja skupaj z možem v Bocvani in prav tam si je s pregledovanjem medicinskih knjig pri sedemindvajsetih nazadnje sama postavila pravilno diagnozo: hud primer endometrioze, kronične bolezni, pri kateri se maternična sluznica pojavlja tudi drugod v telesu in se tudi tam po nareku hormonov odebeli, odlušči in zakrvavi, nima pa kam odteči, zaradi česar se zabrazgotini; to lahko povzroča grozne bolečine. Ko je nazadnje dobila pravilno diagnozo, so jo operirali, vendar je bilo za občutno izboljšanje že prepozno. Izvedela je, da zaradi operacije, pri kateri so ji med drugim izrezali maternico, nikoli ne bo mogla imeti otrok. Ker se stanje ni bistveno popravilo, je morala začeti jemati močne tablete, zaradi katerih se ji je začelo telo napihovati in so se ji začeli redčiti lasje.

Mantel o svoji endometriozi govori brez zadržkov, saj bi rada ljudi o njej ozavestila. Ob tem biča seksizem, pokroviteljstvo in etiketiranje, ki ga je doživljala ob njej. Brez dlake na jeziku pa govori tudi o vsakršni drugi temi, ki jo je premislila v toku življenja. Jasno daje vedeti, da ne mara katolištva. Odkrito napada konzervativno politiko, še posebej ji je bila mrzka Margaret Thatcher. V širši javnosti pa je postala razvpita zaradi svojih izjav o vojvodinji Kate Middleton, ki jo je – v sicer veliko širšem kontekstu kraljevih žena in njihove vloge rodilke prestolonaslednika – med drugim primerjala z izložbeno lutko brez prave osebnosti. Med vsem tem mišljenjskim in čustvenim premetavanjem pa je Mantel neodjenljivo pisala. In je napisala nekaj sto člankov ter filmskih in knjižnih recenzij, enajst romanov, dve zbirki kratke proze in literarizirane spomine.

Njena prva knjiga je bil 900 strani dolg, močno dialoški roman o treh akterjih francoske revolucije, Kraj, kjer je varnejše. Ker zanj ni dobila založnika, se je odločila v prihodnje izbirati snov iz sodobnosti. Leta 1985 so ji pri triintridesetih letih objavili prvo knjigo Vsak dan je materinski dan in leto pozneje njeno nadaljevanje Prazna posest; gosto napisana romana o grozodejstvih motenega, a iznajdljivega dekleta do matere, socialne delavke in sosedov, sta polna obešenjaškega humorja. Sledilo je enajst knjig, druga za drugo napisanih v značilnem odsekanem, vendar gladkem, živahnem in domiselnem ter močno čutno predstavnem slogu. Drobni realistični detajli pa imajo močne simbolične konotacije: dušeča enoličnost v življenju na stanovanje obsojene evropske soproge v vročem, brezdušnem arabskem mestu v romanu, oprtem na pisateljičine lastne izkušnje s saudskim fundamentalizmom, denimo spominja na cvrenje v peklu. Ob tem knjige zajemajo snov iz zelo različnih časov, krajev in okolij, čemur se prilega tudi spreminjanje pripovednega tona: zgodbe iz sodobnosti večinoma označujeta družbena kritika in črni humor; roman o irskem ljudskem pripovedniku Orjaku O’Brianu, ki ubeseduje trk pesništva in medicine, bajnega in svetnega v Londonu leta 1782, je prepreden z baladnostjo; zgodbi o velikih zgodovinskih dogodkih – verski vojni in revoluciji – sta napisani s pravim epskim zamahom; skozi pripoved o njenem lastnem življenju v pisateljičinih spominih pa se izluščijo psihološke, sociološke, filozofske, politične teme družinskih razmer, katolištva, življenjske zaznamovanosti, svobodne volje, ženskosti, družbene neenakosti, dobrega in zla.

Dela so drugo za drugim dobivala razmeroma redke, vendar večidel pohvalne recenzije, nobeno ne velja za šibko. Resnični uspeh pa ji je prinesla trilogija z dvora angleškega reformacijskega kralja Henrika VIII.; zanjo je poleg kupa drugih priznanj dvakrat dobila nagrado man booker, za oba doslej napisana dela.

Epska, obenem pa živahnih, prepričljivih dialogov polna romana o Thomasu Cromwellu prikazujeta prvi čas do Henrikove poroke z Anne Boleyn, drugi pa tri leta med to poroko in kraljičino usmrtitvijo. Pri knjigah je morebiti najbolj osupljiva prav izbira osrednjega lika – namreč Cromwell, kovaški sin, ki se je z lastnim delom in iznajdljivostjo povzpel do položaja takoj za kraljem, se je v zgodovinski spomin zapisal predvsem s tem, da se je pomagal kralju znebiti žena, ki mu niso rodile prestolonaslednika, pri čemer je dal usmrtiti katoliškega humanista Thomasa Moora in poskrbel, da so po insceniranem sodnem procesu obglavili kraljico Anne, ter je bil pri urejanju zadev na splošno trd in – vsaj v očeh nasprotnikov – pogosto okruten. Mantel v svoja romana vključi vse to – skrupulozno upošteva vsa zgodovinska dejstva –, številna neizpričana, prazna mesta pa napolni s svojo sposobnostjo vživljanja in prepričljivo naslika tudi Cromwellowo povsem verjetno drugo plat: njegov socialno naravnan cilj, da omeji bogastvo in moč duhovščine ter z nujnimi žrtvami ustvari boljše življenje za prebivalstvo nasploh, ter ljubečo predanost ženi, otrokom in vsem bližnjim. Simpatični Cromwell je tako prikazan tudi nadzgodovinsko: kratko malo kot človek, ki v okvirih danega iz svojega življenja skuša narediti največ, kar se da. Pri tem nam zgodovinska razdalja omogoči jasen pogled na brezčasne mehanizme človeka in sveta.

Ob vsem tem literarna srenja seveda nestrpno pričakuje izid zadnje knjige iz cikla, še lani napovedane prav za letošnje leto; v njej bo Cromwell na vrhuncu svoje moči usmrčen. Mantel sama nekje spregovori o pritisku, ki ga doživlja pri pisanju te knjige zaradi razumljivih ugibanj, ali bi ji ta lahko kot sploh prvi v zgodovini prinesla še tretjega bookerja. Morda je – poleg pisateljičinih številnih novih obveznosti zaradi prejetih časti in nagrad ter sodelovanja pri nekaterih z njimi povezanih projektih – prav to razlog, da se pričakovana objava že nekaj let zamika. Vmes je Mantel sicer leta 2014 objavila zbirko kratkih zgodb iz zadnjih let ter naj bi po nekaterih informacijah obenem pripravljala knjigo o Stanisławi Przybyszewski, poljski dramatičarki z začetka 20. stoletja, ki je po pisateljičinih lastnih besedah »umrla od Robespierra« (o katerem je pisala). Vsekakor uganka, ki pritegne po človeški in po literarni plati.

 

 

 

  

Prvi del trilogije Hilary Mantel naj bi pri Cankarjevi založbi v prevodu Tine Mahkota izšel na začetku leta 2020.