AirBeletrina - Eno ime, dva lika
Kritika 30. 9. 2022

Eno ime, dva lika

Will Grayson iz naslova ni eden, ampak sta dva – enemu so všeč punce, drugemu fantje, življenje pa se jima preplete po golem naključju, a nekako ob pravem času. Dva sta tudi avtorja njunih zgodb oziroma prvoosebnih pripovedi: enega Willa Graysona ima na skrbi John Green, ki ga kot avtorja uspešnic, nekaterih tudi prevedenih v slovenščino in praviloma večkrat ponatisnjenih (Krive so zvezde, Lažna mesta, Kdo si, Aljaska?, Neskončen stolp želv itd.), gotovo ni treba posebej predstavljati, za drugega Willa Graysona pa je zadolžen David Levithan, ameriški avtor, ki ga tokrat v slovenščini beremo prvič. To, da se pod knjigo podpisujeta dva, nikakor ni slabo, saj na ta način zlahka dosežeta, da se fantovski prvoosebni pripovedi dovolj ločita ena od druge (v izbiri besedišča, po slogu in tudi že na prvi pogled, saj eden od Willov ne uporablja velikih začetnic …), s čimer se izogneta pasti oziroma težavi, ki včasih nastopi, ko več prvoosebnih pripovedi znotraj ene knjige ne najbolj spretno ustvarja en sam avtor in nimajo dovolj svojstvenih potez, ki bi eno pripoved ločile od druge oziroma en lik od drugega. V spremni besedi igralca Roka Kravanje (v kateri opiše tudi nekaj lastnih gejevskih izkušenj) preberemo, da gre za pisateljski eksperiment, v katerem je en pisatelj pisal soda poglavja, drugi pa liha.

Razen imena in priimka likov vsaj na prvi pogled ne druži veliko. Eden prihaja iz razmeroma dobro stoječe družine, ima enega glavnega in nekaj stranskih prijateljev, spremljamo pa ga v procesu zaljubljanja v Jane. Ima tudi dve na videz enostavni pravili, ki pa ju v teku zgodbe vse bolj krši: »Ne sme ti biti mar« in »Bodi tiho«, samega sebe pa opiše takole: »Ne preveč pameten. Ne preveč hud. Ne preveč prijazen. Ne preveč zabaven. To sem jaz: ne preveč.« Zdaj pa nazaj k njegovemu glavnemu prijatelju – tako ga imenujem, ker že zgolj s svojo pojavo, torej velikanskim telesom, zapolnjuje večino prostora (in, pozor, tudi velik del romana!), če temu prištejemo še glasnost in energičen nastop, pa sploh ne moremo več trditi, da ni glavni, kjerkoli že se pojavi. Mali Cooper je opisan kot dvometrski gej, čigar prijateljski trepljaj po rami menda občutiš, kot bi te zbil avto. Je dežurni zabavljač, ki se non stop zaljublja in odljublja, pa tudi avtor mjuzikla, ki bo postal šolska uspešnica. Drugi Will Grayson živi sam z mamo, ki se ves čas bori za finančni obstanek, medtem ko se sam bori z depresijo. Tudi on je gej, a se, za razliko od Malija, še ni razkril oziroma to stori v teku romana, kar pomeni, da bralci spremljamo tudi reakcije njegovih bližnjih, predvsem mame in nekaj znancev. Če dolgo zgodbo skrajšam: depresivni Will se veseli prvega srečanja v živo s svojim spletnim dopisovalcem Isaacom, ki ga ima za svojo sorodno dušo, a doživi velikansko razočaranje, ko se izkaže, da Isaac v resnici ne obstaja, pač pa se za tem imenom skriva njegova prijateljica Maura. Ravno takrat spozna heteroseksulanega soimenjaka in malo zatem Malija Cooperja, ki zna v takšnih bolečih trenutkih (no, pravzaprav vedno) izbrati prave besede in s katerim za krajši čas celo postaneta par. Sledijo male in večje drame, grande finale romana pa se zgodi z Malijevim mjuziklom o ljubezni, ki – tako, kot si je želel in upal – dejansko poveže celo dvorano.  

Vse to je pomembno, zato ker kaže na večplastnost romana oziroma na tematski razpon, ki ga obdelujeta Green in Levithan. Will Grayson, Will Grayson je tako roman o odnosih: prijateljskih, družinskih in ljubezenskih, ki pokaže, kako turbolentno je lahko najstništvo. Verjetno bi lahko zapisala, da je pravzaprav kar v prvi vrsti roman o prijateljstvu, ki v njem dobi tudi zanimivo definicijo: »Če si v razmerju, je to nekaj, kar si izbral. Če si prijatelj, je to nekaj, kar si.« Je roman o iskanju, spoznavanju in sprejemanju samega sebe, tudi svoje spolne identitete. Roman o prelomih, spoznanjih, mogoče celo razsvetljenjih, ki (vsaj občasno) pripeljejo do pomirjenosti s svetom. Je tudi roman o depresiji, ki jo Will na antidepresivih opiše takole: »Kaj pa lahko rečem? Ne samo, da sem depresiven – da je depresija v mojem bistvu, preveva vsak delček mene, od mojega uma pa do kosti? Da če je on potrt, sem jaz pobit? In da sovražim tablete, ker vem, da sem popolnoma odvisen od njih, če želim preživeti?« Poleg tega je to roman, ki se dotakne tudi pasti spleta in spletnega sklepanja prijateljstev. Will, ki do Isaaca razvije močna čustva, sicer pomisli na najslabši možen scenarij, da bi bil »na drugi strani« recimo lahko petdesetletni perverznež, ki bi ga na prvem srečanju posilil in ubil, niti z delčkom možganov pa ne pomisli, da bi se lahko z njim poigra(va)la njegova prijateljica, kar mu pričakovano spodnese tla pod nogami. Nenazadnje je Will Grayson, Will Grayson tudi roman o aktivizmu, ki se ga Mali Cooper loti s pomočjo umetnosti, torej ob svojem mjuziklu. Na bralčevo veselje je tudi roman, v katerem avtorja, tako se zdi, kar tekmujeta, kdo bo bolj duhovit in izviren (»ne preveč« Will, če uporabim njegove besede, na primer takole slikovito opiše poraznost nekega benda: »Ne vem, kako bi opisal glasbo tega benda, lahko samo rečem, da zveni, kot da bi sto tisoč podlasic vrgli v vrel ocean.«, Jane pa pripomni, da je: »Ta bend kot granulom brez protibolečinskih.«), pri čemer pa ne ostajata le na površini, pač pa svoje like prepričljivo razgalita; tako denimo dobro začutimo Willovo mešanico veselja, nervoze in pričakovanja pred srečanjem z Isaacom in ne ostanemo hladni ob razpletu …

Will Grayson, Will Grayson se torej ne loti ene same, specifične teme, razen če o temi romana ne govorimo o nečem tako splošnem in širokem, kot je odraščanje, pač pa ponuja različne tematske poudarke, kot jih razvija ob posrečeno izbranih likih: ne posebej izstopajočem Willu, depresivnem Willu in orjaškem, pompoznem, skorajda eksotičnem Maliju Cooperju, ki, čeprav ga ni v naslovu, pogosto preglasi in zasenči oba naslovna junaka (in vse ostale), začini dogajanje in ima, hočeta nočeta, vpliv na njuni življenji. Roman bralca vsekakor zabava, prav zaradi omenjenega širšega nabora tem pa mu marsikaj tudi ponudi v razmislek, s čimer poskrbi, da ga ne bomo pozabili takoj po branju, pač pa morda kakšno misel zadržali pri katerem od odnosov ali vprašanju naključja.

John Green in David Levithan: Will Grayson, Will Grayson, prevod Nina Dekleva, spremna beseda Rok Kravanja, Mladinska knjiga, Ljubljana 2022 (Zbirka Odisej).

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.