Etgar Keret je vsestranski izraelski umetnik, rojen 20. avgusta 1967 v Ramat Ganu vzhodno od Tel Aviva. Piše kratke zgodbe ter filmske, radijske in televizijske scenarije, ukvarja pa se tudi z ilustracijo, animacijo in stripom. Predava na Univerzi Bena Guriona v Beršivi in na Univerzi v Tel Avivu, kjer tudi živi z ženo in sinom. Objavlja v časopisih Le Monde, The Guardian, The Paris Review, The New York Times in The New Yorker. Izdal je šest zbirk kratkih zgodb, med katerimi sta najbolj znani Dekle na hladilniku (The Girl on the Fridge, 2008) in Nenadoma potrka po vratih (Suddenly, a Knock on the Door, 2012), ki bo letos v prevodu Andreja Blatnika izšla pri založbi LUD Literatura. Piše tudi zgodbe za otroke. Po njegovi prozi je bilo posnetih več kot 40 kratkih filmov, prevedene so v desetine jezikov. Keretovo pisanje pogosto zaznamujejo postmodernistični pripovedni postopki, ki vzbujajo simpatije bralcev po vsem svetu.
Todd
MOJ PRIJATELJ TODD želi, da mu napišem zgodbo, ki mu bo pomagala spraviti dekleta v posteljo.
»Napisal si že zgodbe, ki dekleta spravljajo v jok,« pravi. »In take, ki jih nasmejijo. Zdaj torej napiši zgodbo, ki bo povzročila, da bodo dekleta začela kar skakati v mojo posteljo.«
Skušam mu razložiti, da ne gre tako, kot si on predstavlja. Res je, nekatera dekleta jočejo, ko berejo moje zgodbe, in tudi nekateri fantje …
»Pozabi na fante,« me Todd prekine. »Fantje me ne ganejo. Jasno sem ti povedal, kaj pričakujem od tebe, zato ne piši zgodbe, ki bo spravila v mojo posteljo vsakogar, ki jo bo prebral, temveč samo dekleta. To ti pravim jasno, da se izogneva neprijetnostim.«
Torej mu še enkrat s potrpežljivim glasom razložim, da tako ne gre. Zgodba ni kaka čudežna zveza črk ali hipnoterapija; zgodba je zgolj način, kako z ostalimi ljudmi deliti tisto, kar čutiš, nekaj intimnega, včasih tudi sramotnega, kar …
»Krasno!« me Todd spet prekine. »Torej deliva nekaj sramotnega s tvojimi bralci, kar bo povzročilo, da bodo dekleta začela skakati v mojo posteljo.«
Ne posluša, ta moj prijatelj Todd. Nikoli ne posluša, vsaj ne mene.
Todda sem spoznal na nekem literarnem branju, ki ga je priredil v Denverju. Ko je tistega večera pripovedoval o zgodbah, ki jih ima rad, je postal tako navdušen, da je začel jecljati. Poln je strasti, Todd, in energije in več kot očitno je, da ne ve, kam bi jo vso usmeril. Nisva imela priložnosti veliko govoriti, toda takoj sem ugotovil, da je bister človek in res pravi model. Nekdo, na kogar se lahko zaneseš. Todd je človek, ki bi si ga želel ob sebi v goreči hiši ali na potapljajoči se ladji. Tip, za katerega veš, da ne bo sam skočil v reševalni čoln in te pustil utoniti.
Vendar zdaj nisva v goreči hiši ali v potapljajoči se ladji, v nobel ekološki kavarni v Williamsburgu pijeva kapučino z organsko pridelano kavo in s sojinim mlekom. In to me navdaja z blago žalostjo. Ker če bi se kaj žgalo ali potapljalo okoli naju, bi se morda spomnil, zakaj imam rad tega tipa, kajti ko Todd začne nabijati, naj mu napišem zgodbo, ga je težko prebavljati.
»Zgodbi daj naslov Todd, car,« mi pravi. »Ali pa samo Todd. Ne. Veš, kaj? Samo Todd je bolje. Tako bralke ne bodo vedele, kam jih zgodba vodi. In naenkrat me bodo ugledale v novi luči. Nenadoma bodo začutile utrip v vratnih arterijah in bodo požrle slino in rekle: ‘Povej mi, Todd, ali morda stanuješ v bližini?’ ali pa ‘Nehaj, ne glej me tako’, ampak ton njihovega glasu bo sporočal ravno nasprotno: ‘Prosim, prosim, glej me tako’, in jaz jih bom pogledal in potem se bo zgodilo, kot bi bilo spontano, kot da vse to ne bi imelo nobene zveze z zgodbo, ki jo pišeš. To je vse. Želim, da mi napišeš tako zgodbo. Jasno?«
Jaz pa rečem: »Todd, celo leto te nisem videl. Povej mi, kaj se dogaja s tabo, kaj je novega. Vprašaj me, kako je z mano, kako je moj otrok.«
»Nič se ne dogaja z mano,« reče nepotrpežljivo, »in ni mi treba spraševati te o otroku, že vse vem o njem. Pred nekaj dnevi sem na nacionalnem radiu poslušal intervju s tabo. V usranem intervjuju si govoril samo o njem. Kako je rekel to in kako je rekel ono. Novinar te sprašuje o pisanju, o življenju v Izraelu, o iranski grožnji, ti pa si kot rotvajlerjeva čeljust ujet v otrokove citate, kot da bi bil mali kak zenovski genij.«
»Res je zelo pameten,« rečem v obrambi. »Njegov pogled na življenje je unikaten. Drugačen kot pri nas odraslih.«
»Krasno,« sikne. »Torej, kaj praviš? Mi boš napisal zgodbo ali ne?«
Sedim torej za mizo iz plastične imitacije lesa v hotelu z lažnimi petimi zvezdicami, vrednem treh zvezdic, ki mi ga je izraelsko veleposlaništvo plačalo za dva dneva, in se trudim napisati Toddovo zgodbo. Trudim se v svojem življenju najti nekaj, kar bi bilo polno take emocije, ki bi povzročila, da bi začele punce skakati v Toddovo posteljo. Mimogrede, ni mi jasno, kje je problem, da Todd ne more sam najti dekleta. Je čeden in očarljiv tip, ki napumpa luštno kelnarico z večerje v provincialnem mestecu in nato čudežno izgine. Morda je to njegov problem: ne izseva zvestobe. Ženskam, mislim reči. Romantično mišljeno. Kajti ko gre za goreče hiše ali potapljajoče se ladje, lahko nanj brez zadržkov računaš, kot sem že dejal. To bi torej moral napisati: zgodbo, ki bo v puncah vzbudila občutek, da bo Todd zvest. Da se bodo lahko nanj zanesle. Ali pa ravno nasprotno: zgodbo, ki bo vsem bralkam dala jasno vedeti, da sta zvestoba in zanesljivost precenjeni. Da moraš slediti svojemu srcu in ne misliti na prihodnost. Slediti svojemu srcu in se ovesti nosečnosti, potem ko je Todd že davno nekje daleč stran, organizira pesniški večer na Marsu pod pokroviteljstvom agencije NASA. In ko v živem televizijskem prenosu čez pet let dogodek posveti tebi in Sylvii Plath, lahko s prstom pokažeš na ekran v svoji dnevni sobi in rečeš: »Vidiš tistega človeka v skafandru, Todd mlajši? To je tvoj oče.«
Morda bi moral napisati zgodbo o tem. O ženski, ki spozna nekoga, ki je kot Todd, ki je očarljiv in zagovarja večno, svobodno ljubezen in ostalo sranje, v katerega verjamejo moški, ki si želijo fuka. In on ji strastno razlaga evolucijo, dokazuje, da so ženske monogamne, ker želijo, da bi moški varoval njuno potomstvo, in kako so tipi poligamni, ker želijo oploditi čim več žensk, in kako se glede tega nič ne da – to je naravno in je močnejše od vsega, kar pravi kateri koli konservativni predsedniški kandidat ali članek v Cosmopolitanu z naslovom »Kako obdržati svojega moškega«.
»Živeti moraš ta trenutek,« bo rekel tip v zgodbi, ko bo spal z njo in ji zlomil srce. Nikdar se ne bo obnašal kot kak drekač, ki ga lahko enostavno zavržeš. Obnašal se bo kot Todd. Kar pomeni, da tudi če ji zajebe življenje, bo še vedno prijeten in utrujajoče zavzet in – ja – celo sočuten. In zato bo vsa peripetija razhajanja z njim samo še bolj zapletena. Ampak na koncu, ko se bo zgodilo, bo ugotovila, da je bilo vseeno vredno vztrajati. In ravno ta del zadeve je prebrisan: da je bilo »vseeno vredno vztrajati«. Lahko se povežem s preostalim delom scenarija kot pametni telefon z brezžičnim omrežjem v Starbucksu, toda »vseeno je bilo vredno vztrajati« je bolj zapleten del. Kaj drugega lahko dobi dekle v zgodbi o bližnjem srečanju kot še eno žalostno vdolbino v odbijaču svoje duše?
»Ko se je zbudila v svoji postelji, ga ni bilo več,« glasno bere Todd, »ampak njegov vonj je ostal. Vonj otroških solz, ki izbruhnejo v trgovini z igračami …«
Nenadoma se ustavi in me razočarano pogleda. »Kaj je to sranje?« vpraša. »Moj pot ne smrdi. Fak, sploh se ne potim. Kupil sem poseben dezodorant, ki je aktiven 24 ur na dan, in ne razpršim si ga samo po pazduhah, temveč po vsem telesu, tudi po rokah, vsaj dvakrat dnevno. In slinast mulc … to je res huda zastranitev, stari. Punca, ki bere takšno zgodbo – ni šans, da bi šla z mano.«
»Preberi do konca,« mu rečem. »Dobra zgodba je. Ko sem jo dokončal, sem jokal.«
»Krasno,« je rekel Todd. »Dvakrat krasno. Veš, kdaj sem nazadnje jokal? Ko sem padel z gorskega kolesa in si presekal glavo in sem potreboval dvajset šivov. Tudi to boli – in nisem imel zdravstvenega zavarovanja, tako da se med šivanjem nisem smel dreti in smiliti samemu sebi, ker sem moral razmišljati, kje bom dobil denar za plačilo posega. Takrat sem nazadnje jokal. In dejstvo, da si ti jokal, je zelo ganljivo, res, ampak ne bo rešilo mojih problemov s puncami.«
»Želim samo povedati, da je dobra zgodba,« mu pravim, »in da sem zadovoljen, da sem jo napisal.«
»Nihče te ni prosil, da napiši dobro zgodbo,« je rekel Todd, pobesnevajoče. »Prosil sem te, da napišeš zgodbo, ki bi mi pomagala. To bi tvojemu prijatelju pomagalo soočiti se z resno težavo. Kot da bi te prosil, da daruješ kri, da bi mi rešil življenje, ti pa bi namesto tega napisal dobro zgodbo in bi jokal, medtem ko bi jo bral na mojem pogrebu.«
»Saj nisi mrtev,« rečem. »Niti umiraš ne.«
»Ja, umiram,« zakriči Todd, »umiram. Umiram. Sam sem, biti sam je kot kurčevo umirati. Ne zastopiš tega? Nimam blebetavega mulca v vrtcu, čigar pametne pripombe bi lahko delil s svojo čudovito ženo. Nimam. In ta zgodba? Vso noč nisem spal. Samo ležal sem v postelji in razmišljal: skoraj je že tukaj, moj prijatelj iz Izraela mi bo ravnokar podal rešilno bilko in ne bom več sam. In medtem ko se že predajam tej razveseljujoči misli, ti sediš in pišeš krasno zgodbo.«
Nastopi kratek premor, na koncu katerega Toddu povem, da mi je žal. Kratki premori v meni sprožijo obžalovanje. Todd pokima in reče, naj ne skrbim. Da ga je malo zaneslo. Da je čisto njegova krivda. Ne bi me bil smel prositi, naj naredim tako bedasto stvar zanj, a je bil preveč obupan. »Za trenutek sem pozabil, da si tako dlakocepski glede pisanja, da potrebuješ metafore in uvid v stvari in vse te reči. V moji predstavi je bilo dosti bolj enostavno, bolj zabavno. Nobena mojstrovina. Nekaj lahkotnega. Nekaj, kar se prične z besedami: ‘Moj prijatelj Todd me je prosil, naj mu napišem zgodbo, ki mu bo pomagala spraviti punce v posteljo’ in se konča s kakim dobrim postmodernim trikom. Saj veš: nesmiselno, ampak ne običajno nesmiselno. Seksi nesmiselno. Skrivnostno.«
»To lahko storim,« mu rečem po še enem kratkem premoru. »Lahko ti napišem tudi eno tako zgodbo.«
KONEC
Poslovenil: Nejc Rožman Ivančič
