Eugenijus Ališanka je eden najpomembnejših in največkrat prevajanih sodobnih litovskih pesnikov. Rodil se je leta 1960 v Sibiriji, v Barnaulu, kamor so bili izgnani njegovi starši. Po vrnitvi družine v domovino je odraščal v Vilni, kjer je študiral matematiko, po končanem študiju se je zaposlil na Inštitutu za kulturo in umetnost. Kot pesnik je debitiral z zbirko Lygiadienis (Enakonočje, 1991), za katero je prejel nagrado Zigmasa Gėlė za najobetavnejši pesniški prvenec. Za svojo zadnjo zbirko Stuburo tik punktyrai (Samo črtkane črte hrbtenice, 2016) je prejel nagrado Jotvingov za najboljšo knjigo leta. Ališanka pogosto potuje, se udeležuje pisateljskih rezidenc v tujini ter sodeluje na dogodkih in festivalih. Objavil je tudi več zbirk esejev, med drugim zbirko potopisnih esejev Baltski Jadran (Baltische Adria, 2010), ki je nastala v sodelovanju z Alešem Debeljakom.
Eugenijus Ališanka piše globoko, dovršeno poezijo. V svoji individualni pristnosti najde jezik, katerega metafore in podobe s svojo kompleksno univerzalnostjo presegajo nacionalne meje. Pesnik ni tisti, ki bi oznanjal, izogiba se metafizičnim sklepom, pogosto je konkreten, jedrnatost njegovih misli se včasih sprevrže v duhovit aforizem. Rad dekonstruira samega sebe, se smeši, izpostavlja podrobnosti, ki ga kompromitirajo. Vendar ne odstopa od strukture, od umetniškega predmeta, ki ga upodablja. Univerzalne teme so obogatene z različnimi osebnimi izkušnjami, odmevi otroštva, pristnimi vtisi in različnimi pesniškimi intonacijami.
V enem od intervjujev ste rekli, da imajo vse zgodbe začetek, ni pa vedno mogoče povedati zgodbe od začetka. Sibirija je začetek vaše fizične biografije, saj ste bili rojeni v Rusiji, kasneje pa so se vaši starši preselili v Litvo … Če dobro razumem, je Sibirija v vaši ustvarjalni biografiji ena od smeri, ne izhodišče?
V večini svojih pesmi, predvsem v esejih, pripovedujem zgodbe. Nekatere so »resnične«, nekatere izmišljene, vse pa se ukvarjajo z lastno izkušnjo. Moja četrta knjiga se imenuje Iz nenapisanih zgodovin. Zelo zavestno sem skušal dopovedati – najprej samemu sebi –, da me skrbijo »male zgodovine« – nenapisane zgodovine, ker se nikoli ne bodo pojavile v kronikah zgodovine. Zgodovina mojih dedov in staršev je neločljiva od moje lastne zgodovine. Končno je njihova zgodovina tudi zgodovina Litve. Tudi sveta. Ko pišem, pripovedujem zgodbe, ki pa so v sedanjosti nemogoče brez preteklosti, bolj ali manj oddaljene in potem tudi bližnje. Sedanjost je gordijski vozel, kjer se prepletajo vse niti preteklosti. Zato se v svojem pisanju od časa do časa vračam v Sibirijo. Pravzaprav sem se v Sibirijo fizično vrnil le enkrat – leta 1990, ko sem potoval v gorovje Altaja, takrat sem obiskal Barnaul – mesto, kjer sem se rodil. Ta zgodba se odraža tudi v nekaterih mojih pesmih in esejih …
Družine vaših starih staršev so bile deportirane leta 1941. Oba dedka sta bila zelo zgodaj ločena od družin in kasneje zaprta v istem zaporu v Rusiji. »Pripovedovanje družinskih zgodb se mi zdi vse bolj poceni in jih pripovedujem kar pogosto, zlasti na literarnih branjih v tujini,« ste dejali. Toda ali s tem, ko pripovedujete zgodbo svojih prednikov, na nek način ne vstopate v ponovni odnos z njimi? Morda jim tako celo nekaj vračate?
Ena stvar je pisno odražanje zgodovine prednikov in druga – ponavljati dejstva preprosto kot dejstva v svojem življenjepisu … Mimogrede, ko pripovedujem zgodbe o svojih prednikih, sem nekoliko zmeden. Pripovedujem o stvareh, ki so mi jih sami povedali – mama, oče ali babica. Razpolagam samo z nekaj golimi dejstvi, zato jim dodam nekaj sočnosti, včasih si izmislim stvari, ki se morda nikoli ne bi zgodile. Potem se vprašam – ali pripovedujem resnično zgodbo? Ali samo pišem »literaturo«? Spomnim se, da sem nekoč na nacionalnem radiu bral esej o deportaciji starih staršev in skoraj zajokal; prosil sem za kratek odmor – zgodba se mi je zdela tako resnična, kot bi jo videl z lastnimi očmi. In ja, ko sem začel več pisati o svojih prednikih, sem do njih začutil nekakšno naklonjenost, ne živijo v daljni preteklosti, ampak nekje blizu v soseščini, bližje kot nekateri živi sorodniki ali prijatelji. Kot bi šlo za nekakšno družinsko srečanje …
Kako pomembno je bilo pripovedovanje zgodb v vašem otroštvu? Vaša babica vam je pripovedovala sibirske zgodbe in se menda ni ničesar več bala. Kaj si je ona upala povedati, česar si drugi niso?
V otroštvu sem imel občutek, da živim običajno življenje, tako kot večina otrok v soseščini. Šele kasneje, veliko kasneje, sem razumel, da moje otroštvo ni bilo tako preprosto. To sem skušal prikazati v svojem eseju Ulica med dvema cerkvama, ki je vključen v mojo prihajajočo knjigo v slovenščini. Še nekaj – z bratom nisva hodila v vrtec, babica je skrbela za naju, medtem ko so bili starši v službi. Zato sva z njo preživela veliko časa. Še zdaj se spomnim, kako je skoraj ves prosti čas sedela na stolu in kvačkala ter pripovedovala zgodbe iz svojega življenja. Kolikor se spomnim, me to ni kaj dosti zanimalo … Babice vedno pripovedujejo zgodbe ali pravljice. Kasneje pa sem se začel spominjati nekaterih zgodb ali podrobnosti. Po dvajsetih letih izgnanstva se je čutila do te mere svobodno, da je lahko odkrito povedala svojo zgodbo. Strah je izginil. Medtem ko je živela v Vilni, nikoli ni šla v cerkev – govorila je, da je njen bog umrl v Sibiriji. Čeprav sem pred kratkim pri mami našel rožni venec, narejen iz drobtin, ki ga je naredila babica v Sibiriji. Kakšna zgodba z veliko neizrečenimi podrobnostmi! V prvih dneh deportacije je babica izgubila moža – mojega dedka so ločili od družine, poslali v zapor v Reszoty in ga čez nekaj mesecev ustrelili. Mlada in lepa babica – takrat je bila mlada, a sem to razumel šele veliko kasneje – je dobivala ponudbe od lokalnih ruskih fantov, vendar se nikoli več ni hotela poročiti; vsa ta leta se je veselila vrnitve v Litvo. Pripovedovala je različne zgodbe, tudi politične, tako da sem takrat vedel – zgodba še ni končana, preteklost mojih staršev bo vplivala na moje življenje v prihodnosti. Vedel sem, da bo moja prihodnost negotova zaradi moje »slabe« preteklosti, nisem pa vedel, da se bom tudi sam posvetil pripovedovanju …
V mladosti ste se očitno odvrnili od politike. Zanimali so vas predvsem filozofija, stoicizem, eksistencializem … Zakaj ste se potem vendarle odločili za študij matematike?
V šoli sem bil dober v matematiki, zato je bila to zame povsem naravna izbira. Moji starši so bili tehnokrati, humanistične stvari so bile naši družini tuje. No, veliko sem bral, a takrat me filozofija in podobno ni zanimala. Sprememba se je zgodila med študijem matematike. Spoprijateljil sem se z nekim fantom in se začel družiti z njegovimi prijatelji. Moj prijatelj je tedaj slikal, pisal, pel v zboru, igral kitaro. Spomnim se, da me je nekoč vprašal: »Ali slikaš?« Rekel sem ne. »Ali poješ?« »Ne,« sem odgovoril. »Ali igraš kakšen inštrument?« Ne. »No,« je rekel, »verjetno se da tudi tako živeti.« Do takrat se mi je zdelo, da živim polno življenje! Kakorkoli, začeli so se pojavljati dvomi. Torej prvi poskusi pisanja pesmi, prebirane knjig o filozofiji, o vzhodnjaški modrosti in religijah, nočni pogovori v kuhinjah o duhovnih stvareh … Diplomiral sem iz matematike, vendar nisem nikoli delal kot matematik. Lahko bi rekel, da mi je najboljša prijateljica pokvarila življenje – morda bi lahko postal računalničar kot moja mama in bi imel velike prihodke ter nobenih dvomov …
Nekje ste dejali, da ste želeli zgodbe svojih staršev zapisati v eseju in da ste celo kupili snemalnik. In da ta dražljaj spomina in domišljije še danes nima nobenega političnega prizvoka, nobenega namena obračunavanja z Rusijo ali s komerkoli drugim. Kolikor vem, vas politika ne zanima, še danes …
Žal je to napačen vtis. Pravzaprav me politika zelo zanima! Gre le za to, da ne sodelujem v nobeni politični stranki ali kakšni drugi dejavnosti in da se politika ne odraža odkrito v mojem pisanju. Ko se je začela vojna v Ukrajini, sem skoraj nehal pisati, ure in ure sem spremljal dogajanje v Ukrajini in po svetu, poslušal različne komentatorje in prebral ogromno člankov. Ko sem se zbudil, sem takoj skočil na internet in brskal za novicami … Nekako sta politika in pisanje zame različna svetova, čeprav zelo dobro razumem, da so med njima tudi močne vezi. Morda moja shizofrenija izhaja še iz sovjetskih časov, ko je bila politika samo umazana igra in smo se vsi zgražali. Toda naučili smo se skrivne govorice, se pogovarjati v metaforah … Zato mislim, da politične drže ne izražam neposredno, preko osebne izkušnje, gre bolj za nekakšno »eksistencialno politiko«. Zgodbe mojih prednikov so na nek način politične.
Vaš pesniški prvenec je izšel leta 1991, leto po razglasitvi neodvisnosti Litve. Je šlo zgolj za naključje ali obstaja kakšna povezava?
Kot sem že rekel, politika in literatura sta bili zame različna planeta. Seveda to ne pomeni, da sem bil ravnodušen do dogajanja okoli sebe. V tistem času sem se udeležil številnih osamosvojitvenih sestankov. 13. januarja leta 1991 na primer sem bil pri televizijskem stolpu, ko so prišli ruski tanki. Okoli parlamenta sem postavljal barikade. In veliko sem pisal o peščenih urah, o sub specie aeternitatis …
Zdi se, da v vaših pesmih zelo natančno povzemate litovsko stvarnost. Kako – preko literature – vzpostaviti odnos do realnosti?
Pravzaprav se je moje pisanje v teh letih precej spremenilo. V pesmih, ki sem jih pisal včasih, sem poskušal ubežati vsakdanjiku in konkretnim detajlom, moje pesmi so bile precej abstraktne, skoraj metafizične. V devetdesetih letih sem delal kot znanstveni raziskovalec na Inštitutu za umetnost in kulturo in napisal knjigo Domišljajoči človek, v kateri sem iskal znake svetega v kulturi in še posebej v literaturi. Tako je bila poezija zame nekakšen nadomestek za vero. Poezija kot božanski jezik. Pesmi so bile običajno resne in težke. Toda moj odnos se je začel spreminjati, pustil sem vsakdanjim podrobnostim, spominom, da se prikradejo v moje pesmi, in na koncu sem prišel do pripovedovanja.
Ampak naj povem še nekaj. Ko začnem pisati pesem, nimam pojma, o čem bo govorila. Začnem s prazno stranjo, se skoncentriram in čakam, da pride kakšna slika ali spomin in postane prva vrstica. In ko se zgodba začne, uporabim vsa orodja – spomine, domišljijo, asociacije, jezikovne možnosti, ironijo itd. Tako pesem dobi različne ravni, različnim bralcem pripoveduje različne zgodbe. Spomnim se svoje izkušnje v Nemčiji – med nekaterimi branji se je občinstvo nasmejalo in smejalo, med nekaterimi pa je ostalo resno. Kakorkoli že, o realnosti govorim čim bolj sinkretično. Tako se oddaljim od niča in končno pridem do zgodovine, politike, celo do naroda …
Če preideva od odnosa do Rusije k odnosu do Evrope … Očitno se vas je stigma vzhodnoevropskega pesnika držala zelo dolgo, kasneje ste postali evropski pesnik. Delali ste tudi v Zvezi pisateljev Litve. Vaše področje so bile mednarodne zadeve, zato ste veliko komunicirali s tujimi pisci in se udeleževali različnih mednarodnih dogodkov. Kako pomembno je, da se znebimo provincializma, sprašujem tudi zaradi slovenske literarne scene, ne le litovske?
Pravzaprav sem ponosen, da sem Vzhodnoevropejec in nikoli nisem zardeval spričo dejstva, da pripadam Vzhodni Evropi. In nikoli se tudi nisem hotel otresti te »stigme«. Sem se pa vedno počutil Evropejca. Osamosvojitev je bila le priložnost, da se vrnem v svet, ki sem mu pripadal. Seveda na začetku ni bilo tako enostavno – a po nekaj potovanjih, obilo stikov s pisci iz tujine sem razumel, da smo si podobni, čeprav se v nekaterih stvareh razlikujemo. Nisem prepričan, ali sem se počutil provincialnega – morda je bilo do neke mere vseeno pomembno biti vpleten v evropsko pesniško »mafijo«. Mimogrede, še v devetdesetih se mi je, in ne samo meni, zdelo, da je vzhodnoevropska poezija boljša od zahodnoevropske. Napačen vtis? Ne vem, tudi danes sem podobnega mnenja. Mimogrede, pred leti sem na festivalu v Rotterdamu dobil majico z napisom: »Sem vzhodnoevropski kriminalec, ki umre šestnajst- ali sedemnajstkrat na dan.« Smrt in vstajenje – ali ni to bistvo poezije? Torej, dragi slovenski prijatelji, pozabite na provincializem, to je le izguba časa.
Znani ste tudi kot prevajalec. Vendar vas ne bom vprašala, kako proces prevajanja vpliva na vaše lastno pisanje, temveč ali prevajanje tuje poezije v svoj materni jezik pomeni tudi poskus preseganja provincializma, o katerem sva govorila prej?
Ne, nikoli nisem prevajal, da bi presegel morebitni provincializem. Najprej prevajam, ker je to način, da pesem temeljito preberem. Nisem dvojezičen, zato tujo pesem razumem, ko zazveni v litovščini. Pesmi nikoli niso kaj, temveč kako. In ta kako se razkrije šele, ko postaviš vse pike na i. Razlog prevajanja je torej precej egoističen. Obstajajo tudi nekateri drugi razlogi – izobraževalni, želja po sodelovanju v svetovnem literarnem procesu, litovskemu občinstvu predstaviti tuje avtorje –, prevedel sem na primer kar nekaj avtorjev, ki so sodelovali na različnih literarnih dogodkih v Litvi. Med njimi tudi nekaj Slovencev – Aleš Debeljak, Uroš Zupan, Matjaž Pikalo in Jure Potokar.
Osem let ste delali kot odgovorni urednik The Vilnius Review, ki izhaja v angleščini. Vaša naloga, natančneje – naloga revije – je predstaviti litovsko literaturo tujim bralcem. Nam morda lahko na hitro in v nekaj orisih opišete posebnosti litovske poezije? V pesmi o žanrih v litovski poeziji duhovito zapišete: »Običajno hoče avtor povedati več kot lirski junak.« Tu gre tudi za odnos med lirskim subjektom in avtorjem …
Litovska literarna scena je precej razplastena, zato je težko govoriti o njenih posebnostih, vsi so tako različni. Zato sem napisal ironično pesem o zvrsteh litovske poezije, kot omenjate. Pravzaprav vsak žanr, omenjen v pesmi, temelji na enem avtorju – tako da pravzaprav ironiziram idejo posploševanja poezije. No, pustimo to nalogo kritikom, oni lahko držijo večjo distanco do pesmi kot pesniki sami.
Vaše pesmi pogosto prerastejo v duhovit aforizem, v pesmih dekonstruirate samega sebe, a se nikoli ne oddaljite od umetniškega objekta. Koliko je vaša poezija značilna za litovsko poezijo?
Nekoč so me vprašali, zakaj pišem pesmi, in sem takoj odgovoril ironično – ker v naši literaturi ne najdem pesmi, napisanih tako, da bi mi bile všeč, pogrešam pesmi, ki bi jih rad bral. Zdaj pa se zdi, da je to skoraj res. Ali imam svoj glas ali pa nima smisla pisati. Zato moram reči, da sem edinstven. In vem – vsak nori pesnik razmišlja na enak način. Seveda obstajajo nekateri avtorji, ki so blizu mojemu načinu pisanja, a podobnosti in razlik ne znam našteti. Najraje pripovedujem zgodbe.
Če je že druga vaša zbirka pesmi v slovenščini (prva Iz nenapisanih zgodb je izšla leta 2008). Tokratni izbor obsega 44 pesmi iz zadnjih treh zbirk, in sicer Exemplum (2006), Če (Jeigu, 2011) in Samo črtkane črte hrbtenice (Stuburo tik punktyrai, 2016). Kaj vas je vodilo pri tem izboru? Ste pomislili tudi na slovensko občinstvo? Glasbenik Benjamin Clementine, ki je imel nedavno koncert v Ljubljani, je dejal, da ima slovensko občinstvo v sebi nekaj žalostnega …
Izbira ni bila tako enostavna. Začel sem torej z druge strani – preskočil sem pesmi, ki so preveč osebne ali preveč zapletene za razumevanje. Pravzaprav sem izbral pesmi, ki sem jih pogosteje bral na različnih dogodkih in so nekako postale moje najljubše. Izbor je kot pisanje kreativen proces, nikoli ne veš, če ti je uspelo … Ja, razmišljal sem o slovenskem občinstvu, vendar se mi zdijo slovenski bralci nekako podobni litovskim, morda bolj odkritosrčni, vsaj tak vtis sem dobil po komuniciranju s slovenskimi pesniki. Ste žalostni? Okej, potem sem dvakrat ali trikrat bolj žalosten od vas. To je čutiti tudi v mojih izbranih pesmih – za zaveso ironije in pestrostjo mask …
Iz zbirke Examplum (Vaga, Vilna, 2006) je čudovita epikurejska jesenska pesem, kjer beremo o dialektiki med žensko in filozofijo. Naivni bralec bi jo bral kot osebnoizpovedno pesem, čeprav je v njej ključen humorni preobrat. Nam lahko poveste več o tej pesmi?
No, morda boste ugotovili, da je Epikurejska jesen zelo žalostna pesem. Govori o staranju, o krčenju sveta, o izgubi užitkov, o osamljenosti, o brezdelju intelektualnega življenja, o lažeh, ki jih pesnik govori sebi in drugim … Identificiram se z Epikurjevo osebnostjo, ki je splošno znan kot teoretik hedonizma. Mimogrede, bolj izkušen bralec bo morda slišal odmev Zbigniewa Herberta, mojega najljubšega pesnika, ki sem ga prevajal v litovščino, njegovo ljubko poigravanje z vlogami in maskami. Po drugi strani je pesem lahkotna in stoična. V tej pesmi torej poskušam združiti zelo različna filozofska stališča – hedonistična in stoična. Ali je to možno? Vsaj v pesmi – ja. Čeprav, kar se interpretacije pesmi tiče, to je druga zvrst, nič manj nora kot poezija sama …
»Mogoče res iščem odrešitev skozi podrobnosti, skozi malenkosti, čeprav o tem nisem razmišljal. Bolj verjetno iščem utemeljitev. Mogoče je ravno tu najti povezavo med začetkom in koncem zgodbe, povezavo med mojim pisanjem in otroštvom v Sibiriji,« ste zapisali. Še vedno mislite, da je pisanje prepisovanje samega sebe?
Prvi jok dojenčka pomeni: »Tukaj sem, rojen sem, da živim.« On ali ona to reče brez dvoma v karkoli, vendar kasneje, veliko kasneje začnemo čutiti potrebo po opravičilu za skoraj vsak korak, ki ga naredimo. Izgovori in opravičila. Da, to počnem pri mojem pisanju in odgovarjanju na vprašanja. Ampak to sovražim. Najraje pripovedujem zgodbe. O svetu, če pripovedujem o sebi, in o sebi, če pripovedujem o svetu. Jaz sem začetek in konec. Je to že kdo rekel? No, potem je čas, da utihnem.
Kaj predstavlja zemljevid v vaši poeziji? Pa ne mislim samo na pesem Na začetku turistične sezone …
Kot mi je pred mnogimi leti dejal ruski pesnik Viktor Krivulin, je »pesnik neuresničen tiran«. Tiran potrebuje zemljevid, če hoče osvojiti svet. V svoji poeziji sem uporabljal domiselne zemljevide za osvajanje besed in prave zemljevide – za osvajanje sveta. Še vedno imam na steni zemljevid sveta z majhnimi žebljički, ki prikazujejo kraje, ki sem jih obiskal. Osvojil. Ko sem žalosten, se zavedam, da je moje kraljestvo samo ta črni zemljevid. Ko pišem, se zavedam, da mi vsak žebljiček šepeta zgodbe. In prepričan sem, da bom po smrti potreboval zemljevid – geografija drugega sveta je tako kočljiva.
Danes ne izginjajo samo pesniki, temveč tudi vloga njihovega ustvarjalnega dela. Poezija se marginalizira. Brez določene zaščite je obsojena na izginotje. Pred leti ste v Medani srečali Aleša Debeljaka in nastalo je sodelovanje, a v prvi vrsti prijateljstvo. Kako se spominjate Aleša?
Zdaj razumem, kaj je mislil glasbenik, ko je rekel, da ima slovensko občinstvo nekaj žalostnega v sebi. Najbolj žalostno vprašanje ste pustili za konec … Pesniki kot vrsta za vpis na rdeči seznam. Kot beli nosorogi ali komodoški varani. Festivali kot območja rezervatov, kjer so ljudje lahko videli in se celo dotaknili redkih primerkov. A kot je nekoč zapel Monty Python: »Vedno glej na svetlo plat življenja.« Festivali so me zelo obogatili, tam sem spoznal na desetine odličnih ljudi, moj zemljevid pesnikov se je razširil in obogatil mojo lastno poezijo. No, to je majhna skupnost, a se takoj prepoznamo. Spomnim se, da ko sem na letališču pričakal tuje pesnike, ki so prispeli na pesniški pomladni festival, nisem nikoli prinesel listov z njihovimi imeni – nisem poznal njihovih obrazov, a v množici poslovnežev in turistov so bili takoj prepoznavni. Sladek občutek skupnosti.
In Aleš … Ja, Aleša sem spoznal v Medani pred 27 leti. Skupaj sva imela branje. Prevzela me je mirnost in moč njegovega glasu hkrati. In pa toplina njegove osebnosti. Začela sva si dopisovati, naslednje leto sem ga povabil na pesniški pomladni festival, malo kasneje sem knjigo njegove poezije prevedel v litovščino (iz angleške različice, avtoriziral je sam Aleš). Postala sva prijatelja, se nekajkrat srečala v Vilenici in drugod, enkrat sem bival pri njem, pri njegovi čudoviti družini, kasneje sva skupaj uresničila projekt – pisala sva si dolga pisma – eseje, ki so izšli v Nemčiji, v knjigi Baltische Adria (RanitzDialog 3, izdaja Thanhäuser, 2010).
Njegov neverjeten nasmeh, njegova duhovitost, njegova inteligenca, njegova senzibilnost. Njegove vesele razglednice iz počitniških krajev. Njegov homerski ha-ha-ha v pismih … Okej, dovolj je, sem že začel jokati. Tako zelo ga pogrešam.
