»Če bi početi svoje stvari moralo nujno nekaj pomeniti, bi bilo to: zateči se v delo kot ostriga v svojo lupino, biti roka, ki oblikuje biser iz nečistoče brez vsakega posebnega razloga, morda zgolj zato, ker je v tisti samoti pulpa smisla, ki zmore razkriti samost čisto vsakega, še tako drobnega bitja katere koli vrste, samost vsakega posameznega ekosistema v minevanju časa.«
Tako v Boulderju, svojem že drugem romanu, prevedenem v slovenščino, piše Eva Baltasar (1978), Katalonka, ki se je uveljavila kot pesnica in po desetih izdanih zbirkah poezije naključno zajadrala v prozne vode. V letu, ki smo ga pravkar pustili za sabo, sta pri založbi Sodobnost izšla kar dva romana, tako Permafrost kakor Boulder, o katerih smo se pogovarjali tako z avtorico kakor z njeno slovensko prevajalko Veroniko Rot.
Predstavili sta ga tudi obiskovalcem knjižnega sejma v Ljubljani, kjer je Eva Baltasar v pogovoru z urednico Niko Mušič pojasnila, da se je začelo, ko se je zaradi eksistencialne krize zatekla po pomoč na psihoterapijo. Tam je dobila nalogo, naj na štirih straneh napiše nekaj o sebi. Začela je pisati in se sama sebi zdela zelo dolgočasna. Da bi izpadla bolj zanimivo, je v pripoved po malem vnašala izmišljije, in kmalu je začel v ospredje stopati glas neke druge ženske. Bolj in bolj jo je zanimalo, kaj ima ta glas povedati in kam jo bo pripoved pripeljala, zato se je prepustila, in nastal je prvi roman Permafrost (2018). Sledila sta mu še Boulder (2020) in Mamut (2022). Skupaj sestavljajo pripovedni triptih o treh različnih ženskah in v naslovih nosijo namige o njihovih osebnostih.
Na robu se bolj kot smrti približa življenju
Permafrost je večni led in ponazarja oklep, v katerega se obda protagonistka istoimenskega romana, ki pravi: »Pod ledenim oklepom je svet, v katerem je mogoče živeti, toda ta svet spi.« Vendar tudi večni led kdaj razpoka. Neimenovana pripovedovalka se sooča s samomorilnimi mislimi, ki jo vodijo na sam rob, kjer pa se ironično bolj kot smrti približa življenju. Kratka poglavja, ki si ne sledijo linearno, ampak v časovnih preskokih, so izpisana v slogu, ki se bliža liriki. Protagonistka z nami deli svoje spomine in misli, beremo o njenih ljubimkah in ljubezenskih razmerjih, o sestri, ki je njeno popolno nasprotje, in o družini, v kateri je črna ovca. Spominja se odraščanja, odkrivanja svoje seksualnosti in identitete. Poglabljamo se tudi v najbolj temačne vode njene duševnosti, saj veliko razmišlja o smrti in bolezni, opisuje poskuse samomora. Ena bolj prisotnih tem v romanu je seks, ki pa ni dovolj, da bi zadovoljil željo po bližini in intimi, ni dovolj, da bi pregnal osamljenost in misli na nič: »Seks me drži proč od smrti. Vendar me zato ne približa življenju,« pravi protagonistka, ki se ves čas giblje med Erosom in Tanatosom.
Največjo razpoko povzroči želja po materinstvu
Boulder je ime, ki ga protagonistki drugega romana v triptihu nadene njena ljubimka in kasneje partnerka. Kot v prvem romanu, je tudi v drugem izrazita tema samost, osamljenost, brezciljnost, boulderji so namreč velike osamele skale, protagonistka jih imenuje tudi odvečni kosi, za katere nihče ne ve, od kod so, niti zakaj so tam in zakaj se ne porušijo. Protagonistka niha med željo po samosti in neodvisnosti ter željo po povezanosti in bližini. Ko jo spoznamo, živi na ladji in je ves čas na poti, dokler ne spozna Samse, s katero se sčasoma ustali. Njun odnos se počasi začne krhati, ko se izkaže, da si želita različnih stvari. Želja, ki povzroči največjo razpoko, je želja po materinstvu. Protagonistka ustreže svoji partnerki, a s tem zapostavi samo sebe, in namesto srečne družine nastaneta dve ločeni enoti, Samsa z otrokom in ona kot izsrediščeni, osameli boulder. Slog romana je izrazito drugačen kot v Permafrostu, manj liričen in zgoščen, čeprav ostaja blizu poeziji, tudi poglavja so daljša. Branje romanov Permafrost in Boulder učinkuje, kakor bi spoznali dve različni osebi. Čeprav imata več skupnih točk, vsaka govori s svojim edinstvenim glasom.
Romana Mamut v slovenščini še ne moremo brati, vendar se lahko veselimo prevoda v tem letu. V njem spoznamo še eno neimenovano protagonistko, za katero lahko po naslovu sklepamo, da se v sodobnem svetu ne počuti domače. V svojem značilnem slogu avtorica izpiše pripoved mlade ženske, ki se umakne iz urbanega življenja na odmaknjeno podeželje. Med obiskom v Ljubljani je Eva Baltasar razkrila še, da bo njen četrti roman kmalu na voljo španskim in katalonskim bralcem, začela pa je tudi že pisati peti roman.
Eva Baltasar: »Skozi njihova usta izrazim nelagodje, stiske, ki jih do neke mere čutimo vsi«
Glavni junakinji romanov Permafost in Boulder sta zelo različni. Kako ste se kot pisateljica vživeli v njiju, kakšen je bil vaš proces oblikovanja njunih osebnosti? Je bilo težko pisati skozi oči osebe, ki se bori s samomorilnimi mislimi, kakor se pripovedovalka v Permafrostu?
»Ne, meni to ni bilo težko, saj na neki način svoje protagonistke izkoriščam kot ogledala, v katerih se kažem. Skozi njihova usta izrazim nelagodje, stiske, ki sem jih čutila tudi sama oziroma jih do neke mere čutimo vsi zaradi pritiskov družbe in okolja, v katerem živimo. Pri vživljanju v like, ki jih pišem, mi zelo pomaga ravno to, da izhajam iz lastnega življenja in občutij. Če pogledamo Permafrost – živela sem v podobnem stanovanju in oddajala sobe še drugim, podobno kot protagonistka v romanu. Pri Boulderju sem črpala iz svojih doživetij, ko sem potovala z ladjo, tako kot na začetku romana potuje protagonistka, podobno izkušnjo imam tudi z materinstvom in lezbičnim razmerjem. V romanu Mamut pa protagonistka v izhodišču zapusti Barcelono in se preseli v odmaknjen predel katalonskega podeželja, kot sem to storila pri šestindvajsetih letih. S tem, ko sem projicirala svoje preizkušnje v romane, mi je bilo poistovetenje s protagonistkami toliko laže.«
Pred romanom Permafrost ste bivali predvsem v poeziji, izdali ste že enajst zbirk, ki so bile tudi nagrajene. Če ste v prozi izrazili svoje izkušnje, čustva, jo uporabili tudi kot neke vrste terapijo, kaj pa v poeziji, jo mogoče pišete na kak drugačen način?
»Razlika je v tem, da je moja poezija zelo intimistična, zelo osebna in izpovedna. Ko jo pišem, se gibljem samo znotraj svojega čustvovanja, ostajam znotraj sebe. Pri romanih pa je drugače, za pisanje izrabim določena doživetja, izkušnje iz svojega življenja, vendar zgolj kot izhodišče, da lahko potem nadaljujem pripoved, ki me zanese povsem drugam, v domišljijo. Moja proza torej ni izpovedna, osebna izkušnja je samo povod za začetek dogajanja, medtem ko je moja poezija veliko bolj osebna.«
Bralci opazimo, da protagonistki obeh romanov ostajata neimenovani. Čemu ta odločitev?
»Po eni strani sta neimenovani, ker se veliko laže poistovetim z njima, če jima ne dam imen. Po drugi strani pa so naslovi, Permafrost, Boulder in Mamut, prispodobe za te junakinje in jih pravzaprav doživljam kot njihova imena.«
»Če pogledamo Permafrost – živela sem v podobnem stanovanju in oddajala sobe še drugim, podobno kot protagonistka v romanu. Pri Boulderju sem črpala iz svojih doživetij, ko sem potovala z ladjo, tako kot na začetku romana potuje protagonistka, podobno izkušnjo imam tudi z materinstvom in lezbičnim razmerjem.«
Ena glavnih tem obeh romanov je osamljenost. Zanima me, kakšno je vaše mnenje o tem, da se soočamo s pravo epidemijo osamljenosti, in to v svetu, ki nam nudi toliko možnosti za povezovanje.
»Menim, da je osamljenosti vse več, ker vsi ti načini povezovanja niso realni, niso dejanski, ampak so samo virtualni, navidezni. Ne morejo nadomestiti srečanj v živo, iz oči v oči.«
S prvim romanom je vaša literatura zaživela tudi v drugih jezikih. Kakšen odnos imate do prevodov svojih del?
»Zelo sem zadovoljna, da se moje knjige prevajajo. Do tujih založb, ki izrazijo željo za prevod, gojim veliko zaupanja. Verjamem, da bodo imeli do dela korekten odnos in poiskali najboljšega možnega prevajalca ali prevajalko. Delo, ki ga prevajalci opravljajo, izjemno cenim in sem jim zelo hvaležna za trud. Vsakič ko me kateri od prevajalcev poišče s kakim vprašanjem, ki se jim pojavi med delom, dobim občutek, da zares spoštujejo moje besedilo. Zdi se mi, da tudi oni prinesejo nekaj svojega v prevod, in tako lahko moje delo v drugem jeziku dobi še neke nove razsežnosti.«
Kako pa kot govorka manjšega jezika, katalonščine, dojemate prevode v druge manjše jezike, kakršen je slovenščina?
»Ti prevodi me zelo vzradostijo. Katalonščina je jezik, ki ga sicer govori malo ljudi, ampak ima zelo dolgo in bogato literarno tradicijo. Če kdo želi prevajati moje delo iz katalonščine, vem, da bere in pozna tudi druge katalonske avtorje ter katalonsko tradicijo. Avtorji, ki smo prevedeni, smo tudi nekakšni ambasadorji katalonske kulture v drugih jezikih in kulturah. To je zelo dragoceno, in tako se med seboj bogatimo.«
Med obiskom v Sloveniji ste se udeležili tudi Kviropisja, LGBTQ+ literarnega dogodka v klubu Tiffany, nastopili ste na pogovoru v Kopru in na knjižnem sejmu. Kako se počutite pred novim občinstvom, kakšni so vaši vtisi?
»Počutila sem se zelo zelo prijetno, občinstvo je pozorno poslušalo, čutila sem, da so mi res prisluhnili, kar mi je dalo izjemno dober občutek.«
Veronika Rot: »Pri Evi Baltasar je zelo pomemben ritem stavkov«
Veronika Rot, kakšni so bili izzivi pri prevajanju njenih del?
»Eva Baltasar pripoveduje na zelo poseben način, njen jezik je zelo zgoščen in metafore so pristne. Izraža se svojevrstno. To zgoščenost, strnjenost in vse te metafore je na neki način težko prevajati, ko pa se dokoplješ do globlje plasti njenega pripovedništva, se nekako tudi poistovetiš s tem jezikom, in prevod steče. Predvsem pa se mi zdi bistveno, kar je poudarila tudi Eva – njen slog je romanesken, ampak ima zelo izrazit poetični princip, zato je zelo pomemben ritem stavkov. Tudi v slovenščini, ki zveni povsem drugače kot katalonščina, je treba ohraniti ta pripovedni ritem, gradnjo stavkov in splošni občutek berljivosti.«
»Tudi v slovenščini, ki zveni povsem drugače kot katalonščina, je potrebno ohraniti pripovedni ritem, gradnjo stavkov in splošni občutek berljivosti.«
Pripovedna sloga romanov Permafrost in Boulder se zelo razlikujeta, tudi iz prevoda je jasno, da govorita različni ženski, različni osebnosti. Kako ste to dosegli?
»Ko prevajalec prevaja istega avtorja, še posebej če to prevajanje poteka drugo za drugim, mora paziti, da ne pade v vzorec prvega, ampak da ga resnično odloži oziroma pri drugem delu obdrži samo tisto, kar je podobnega, kjer lahko uporabi podobne rešitve, sicer pa se mora osredotočiti na drugo delo kot povsem samostojno. Protagonistki romanov sta res zelo različni in tudi jezik je povsem drug, tako da sem morala ustvariti drug občutek in drug tempo.«
Ali mogoče že prevajate Mamuta?
»Ne še, ga pa dobim v kratkem, tako da bo preveden.«
