.jpg)
Ilija Trojanow (Sofija, 1965) velja za enega najbolj kozmopolitskih sodobnih nemško pišočih avtorjev. Leta 1971 je z družino zapustil komunistično Bolgarijo in sprva zbežal v München, leto zatem pa so se preselili v Kenijo, kjer je Trojanow obiskoval nemško šolo v Nairobiju in tam živel vse do leta 1984, z vmesnim triletnim šolanjem v Nemčiji.
Po maturi v Nairobiju je odpotoval v Pariz, temu pa je sledil (nedokončan) študij etnologije in prava na Univerzi v Münchnu, kjer je ustanovil tudi dve založbi, Kyrill & Method ter Marino. Po številnih reportažah in esejih o doživetjih Afrike je leta 1996 izšel njegov pretežno avtobiografski prvenec Die Welt ist groß und Rettung lauert überall (Svet je velik in rešitev se skriva za vogalom), roman o življenju v begunskem taborišču Pelferino, o potovanju v preteklost in iskanju identitete ter o tem, kako je vsak svoje usode kovač. Po knjižni predlogi je bil leta 2008 pod režisersko taktirko Stefana Komandareva in v bolgarsko-nemško-madžarsko-slovenski koprodukciji posnet tudi istoimenski film z Mikijem Manojlovićem v glavni vlogi.
Nekje med bivanjem v Bombaju in Cape Townu se je odpravil v Tanzanijo in fikcijsko rekonstruiral biografijo angleškega raziskovalca Richarda Francisa Burtona; tako je nastal njegov najbolj (pri)znan roman Der Weltensammler (2006, Zbiralec svetov), za katerega je prejel nagrado leipziškega knjižnega sejma. Poleg številnih literarnih nagrad je leta 2007 prejel še berlinsko književno nagrado ter z njo povezan položaj gostujočega profesorja na Freie Universität. Njegov največji prispevek k današnji literaturi je vsekakor prej omenjeni roman, ki kaže nekolonialistično odprtost za srečevanje različnih kultur.
V svojem zadnjem romanu Tajanje, doslej tudi edinem v slovenščini, gre Trojanow še korak dlje – prižge rdeči alarm za vse, ki v ponosni drži globalne kulturne tolerance do sočloveka in pijani od patološke hiperprodukcije pozabljamo na odnos do narave. Ko je Aristotel odkril dihotomijo med Arktiko in Ant-Arktiko in tako postuliral harmonijo Zemlje, se mu še sanjalo ni, da bo ta Zemlja nekoč bolehala za hipertermijo, krivec za to pa bo neustrašni zajedavec vrste homo sapiens. In če kot gostiteljica propade še Antarktika, bo propadla tudi človeška rasa, zato je skrajni čas, da nekaj storimo. V tem duhu je Trojanow združil poljudnoznanstveni in literarni diskurz ter napisal tezni roman, ki opozarja na posledice globalnega segrevanja, a je obenem nekonvencionalna ljubezenska zgodba med človekom in ledenikom, ki se konča z uničenjem slednjega in radikalno gesto duševno propadlega glaciologa. V Tajanje so vtkani zapiski Zena Hintermeierja, izvedenca za ledenike, ki goji morbidno navezanost na led in se kot vodja ekspedicije s skupino klišejsko karikiranih potnikov odpravi na antarktično terro nullius, da se ponovno zaljubi in morda obudi poslednje drobce človeškega razuma. Roman se lahko bere tudi kot notranji monolog ljudomrzneža, ki z veliko mero cinizma razpreda o ignoranci, aboti ter parazitski naravi človeka in s stopnjujočo resignacijo spozna, da je človek sam sebi največji problem, na koncu pa apodiktično kapitulira: »Naveličal sem se biti človek.« Obetaven poskus združitve poetične romantične vzvišenosti narave z idejo okoljevarstvene ozaveščenosti se sprevrže v sartrovsko aluzijo pekla, ki vse bolj kaže na to, da je naša situacija brezizhodna …
Ilija Trojanow se bo z literarno glasbenim nastopom v Štihovi dvorani Cankarjevega doma predstavil danes, 28. februarja 2013, ob 20.00.
Ilija Trojanow: Tajanje. Prevod Mojca Kranjc. Študentska založba, zbirka Žepna Beletrina 2013, 168 str., 5€.
Besedilo je bilo objavljeno v Pogledih.
