Thomas Brussig (1965) piše, ker pravi, da ni dober retorik. Vendar tudi če mu zmanjka materiala za pisanje, nič ne de, saj se že od nekdaj pripravlja na najslabši možni scenarij. Zato ima namesto porscheja dobro življenjsko zavarovanje. Ni pisatelj, ki bi pisal bestsellerje. On je zgolj slučajno napisal roman, ki je postal bestseller. Pisati je začel pri dvajsetih in to počel večinoma ponoči, ko so ga razjedali eksistencialni dvomi. Tako je nastal njegov prvenec Wasserfarben (Vodne barvice), ki je izšel leta 1991 pod psevdonimom Cordt Berneburger. Leta 1984 je opravil poklicno maturo, nato je bil vpoklican v VPB (dežurna ljudska milica) ter do združitve opravljal priložnostna dela. Leta 1990 je začel s študijem sociologije in tri leta kasneje presedlal na študij dramaturgije, ki ga je zaključil leta 2000. Po njegovih predlogah sta bila posneta tudi filma Sonnenallee (Sončna stran ulice) in Helden wie wir (Junaki kot mi), oba leta 1999.
S svojim drugim romanom Junaki kot mi (Beletrina, 1999) je doživel literarni uspeh. Vzgib za roman je izhajal iz njegove jeze ob neprimernem rokovanju s preteklostjo, kar je odel v surov in na-trenutke-malo-krepneš-od-smeha slog. Brussig kot Vzhodni Berlinčan je bil namreč v prejšnjem režimu naravnan precej nekonformistično in še leta po združitvi Nemčije je bil nasprotnik ostalgije (nostalgija, ki je vezana na nekdanjo Nemško demokratično republiko). Pravi, da je bil padec berlinskega zidu najsrečnejši trenutek njegovega življenja, Berlin pa je zanj tisto mesto, ki ga kot pisatelja še vedno neizmerno navdihuje. Ko je časovna distanca omehčala njegovo bridkost, je leta 1999 napisal roman Am kürzeren Ende der Sonnenallee, ob katerem si je priznal, da je v človekovi naravi spominjanja, da ohranja samo prijetne spomine, obenem pa naj bi bila to knjiga, ob kateri bi Zahodnjaki zavidali Vzhodnjakom njihov način življenja, čeprav si je takrat večina slednjih želela ali pobega v vesolje ali pa na drugo stran zidu. Ljudje so si bili primorani ustvarjati svoje mini sreče, saj jim je tisto največjo – svobodo –, ki je sicer bila zapisana v ustavi NDR, kratila ena največjih špijonažnih mrež. Brussig v svojih Junakih pove: »Ne sprašujte Vzhodnega Nemca o človekovih pravicah v tistem času; naveličani smo takšnih podtikanj. Če zares želite pogledati v brezno, potem raje vprašajte, kaj so človekove pravice. O tem lahko govorimo kot slepec o barvah – poznamo jih iz pripovedovanj.« Oportunizem prejšnjega režima je Brussiga prizadel tako globoko, da je v romanu Junaki kot mi zadevo pripeljal do skrajnega absurda. Vzhodno Nemčijo je slekel do obisti in razkril vse njene perverzije. Še noben nemški pisatelj ni tako dobro prezračil zatohlosti Vzhoda in prav lahko bi ga razglasili za zadnjega pisca NDR.
Klaus Uhltzscht, protagonist romana, s kompleksoma straniščnih školjk in hrčkov, samo dvema od mnogih, si želi spolno občevati z rešetkami prezračevalne naprave na postaji Friedrichstraße, saj je tako najbliže zahodnim ženskam iz Quellejevih katalogov, ki se brezkompromisno fotografirajo s spolnim udom v ustih in točno vedo, kje se nahaja njihova G-točka. Njegovi družinski odnosi so točno tisto, kar je narobe s političnim sistemom. Sterilna mati in Stasi foter, ki nikoli ne občujeta (razen na dan mrtvih, ko je bil spočet Klaus). In ker je Klaus patološko navezan na svojo mater, ki se z militantnostjo spopada z mikrobi in sčisti iz družinskega besednjaka tudi besedo seks, ima stalne probleme z vsem, kar se vrti okoli njegovega organa za reproduciranje. Če seštejemo vse, dobimo spolnega izprijenca, ki na koncu s svojo perverzno krvjo reši generalnega sekretarja partije, doživi neverjetno preobrazbo svojega spolnega uda iz »malega trobentarja« v zvezdo filmov za odrasle in postane odgovoren za padec zidu. Sistem – pervertiran socializem, o katerem se toliko govori, je torej posledica prikrite perverzije in obscenosti, ki so se dogajale v malih in velikih glavah vzhodnonemške nacije. Ali z Brussigovo dialektično ugotovitvijo: »Socializem potrebuje perverzijo, perverzija potrebuje socializem!«
In kaj se zgodi po padcu zidu? Svet se odpre, seks je vsem na voljo, perverzije se izničijo, saj jih ljudem ni več treba skrivati. Skoraj tako, kot si je predstavljal Brussig: »Komajda si čez belo črto, že si vpleten v porniče.« In o tem piše v enem svojih zadnjih del s pomenljivim naslovom Berlinska orgija (2007), ki pa se izkaže, da je zgolj suhoparna reportaža o berlinskih prizoriščih naslade, ki se sicer začne obetavno literarno: avtor sprejme nalogo poročevalca in se poda v neznane vode berlinske prostitucije, kjer naj bi se, po njegovih besedah, vedel »pristno in avtentično« in tako prešel v spoznavanje samega sebe. Vendar pa je pripoved tako neosebna, da se na koncu vprašamo, ali je res postala spolnost danes tako očitna, da si ne zasluži niti več fantazmov in poetičnosti.
Ali res potrebujemo represijo, da vemo, kje je meja med dejansko svobodo in med brezmejno svobodo domišljije (perverzije)?
V slovenščini lahko preberete:
Thomas Brussig: Junaki kot mi. Prevedel Slavo Šerc, Beletrina, 1999.
Thomas Brussig: Berlinska orgija. Prevedla Maruša Mugerli Lavrenčič, Dovganočka, 2010.
Thomas Brussig bo v Klubu Cankarjevega doma nastopil danes, 6. 3. 2014, ob 20. uri.
Portret je bil objavljen v Pogledih.
