Po besedah škotske pisateljice Janice Galloway se je Clara Schumann pojavljala v njenem življenju v različnih kombinacijah. Pri pisanju romansirane oziroma apokrifne biografije Clara torej ni šlo za to, da bi pisateljica zasledovala subjekt svojega romana, čeprav je bilo na neki točki seveda tudi to nujno, temveč da je slavna nemška pianistka, skladateljica in urednica menda Gallowayevo kar sama poiskala. »Predvsem pa imam zelo rada njeno glasbo, pa tudi glasbo njenega moža,« je v nekem intervjuju dejala pisateljica, ki se je Clare Schumann lotila izjemno eruditsko, če ne celo enciklopedično, s čimer je mišljeno, da je selektivno izbirala fragmente iz pianistkinega življenja.
Na hrbtni strani slovenskega prevoda romana Clara, za katerega je Janice Galloway leta 2002 prejela nagrado društva Saltire (Saltire Society) za najboljšo škotsko knjigo leta, lahko beremo stavka, ki povzemata bistvo romana: »Bila je glasba. Vedno je bila glasba. In on.« Brez pompoznih napovedi torej lahko sklepamo, da gre v tej malodane epski pripovedi, izpisani z bravuroznim, ponekod celo melodramatičnim jezikom, za rivalstvo med ljubeznijo in umetnostjo; v izhodišču gre pisateljici za to, da bi, zasledujoč resnični lik ženske iz 19. stoletja, bralcu in sebi pojasnila, kako se spolna razlika vpisuje v kontekst ljubezni in umetnosti. Tina Mahkota v spremnem zapisu k romanu omenja avtoričino razočaranje nad študijem angleškega jezika, kot je o njem spregovorila v intervjuju za revijo Literatura pred petnajstimi leti, ko je ob izidu romana Dihati moraš, to je vsa skrivnost (Beletrina, 2000) prvič obiskala Slovenijo; angleška književnost naj bi zajemala le pisanje mrtvih moških; precej podobno naj bi bilo tudi na glasbenem oddelku v Glasgowu, kjer je pisateljica študirala in kjer se ji je zdelo, »da ženske ne obstajajo«.
Ukvarjanje Gallowayeve z vprašanjem kulturno in zgodovinsko pogojenih spolnih razlik, spolnih stereotipov, s politiko identitet, z vprašanji moškosti in ženskosti v razmerju do osebnega in družbenega, angažiranega in kritičnega torej ni naključje. Zdi se celo, da se je pisateljica portreta Clare Schumann lotila z vsemi predteksti v mislih; s tem so mišljeni nemi filmi iz daljnega leta 1927 (v Združenih državah), kot leta 1940 v studiih UFA v nacistični Nemčiji posneti filmi ter tudi ameriški film Ljubezenska pesem (Claro je igrala Katherine Hepburn) in nemška Pomladna simfonija, v kateri je pianistko igrala Nastassja Kinski. Tina Mahkota nas opozarja, da je Clara Schumann s svojim ovalnim obrazom in mandljastimi očmi zrla v nas tudi z modrega bankovca za 100 mark, izdanega leta 1998 v zadnji seriji zahodnonemške valute pred uvedbo evra. Na vsak način – Clara Schumann je umetnica, ki si je posebno v zadnjih desetletjih utrla pot v standardni, ne samo koncertni, temveč predvsem splošno kulturno-družbeni repertoar.
Pa vendarle, še vedno ostaja odprto, kako jo je upodobila škotska pisateljica, za katero je značilno, da v svojih romanih in kratkih zgodbah opisuje sodobne ženske srednjega in delavskega razreda, uslužbenke, uradnice, učitelje, skratka Škotinje, ki se v sodobnem okolju Škotske počutijo odtujeno. Če upoštevamo še, da se je Janice Galloway deklarirala kot feministka, za katero je »osebno hkrati tudi politično in je pisanje o ženski seksualnosti v prvi vrsti politično dejanje«, potem bi pričakovali vse kaj drugega kot liričnost, mehkobo, posebno blagost, ob tem pa še visoko jezikovno normo, ki se skladno prilega portretirankinemu dostojanstvu, mestoma spokojnosti, in zamolčanost, ki spoštuje vrednostni sistem opisovanega stoletja. Hkrati pa to stoletje tudi ni zagrnjeno v meglo preteklosti, temveč je s pomočjo na primer nenadnega prehoda iz kočij na vlake opisano živo, potisnjeno v sočasnost. Seveda bi bilo pretirano reči, da Clara Schumann deluje kot sodobna ženska, pa vendarle so njene intimne zagate zelo »tukajšnje in zdajšnje«, še posebno, če pomislimo, da je umetniškost apriorno nekaj, kar naj bi historično pripadalo moškemu svetu.
Clarina umetniškost je še dodatno potencirana s tem, da je obdana z moškima likoma, ki se znajdeta v medsebojnem v konfliktu. Z ene strani njeno »ženskost« oblega oče, ki jo je prisilil k strogemu drilu v glasbi in sproducira njen umetniški genij, na drugi stoji Robert Schumann, ki jo skuša »umiriti«, oziroma si ob sklenitvi zakona želi doseči vse tisto, kar je Clara kljub svoji mladosti že dosegla; zaradi tega jo – vsaj začasno in da ga ne bi ogrožala – želi podrediti družinskemu okolju. Pasusi, v katerih skuša Clara ubežati premočni očetovi navzočnosti, pri čemer se oklepa njegove volje, hkrati pa skuša ujeti senco občudovanja in željo, ki jo vanjo projicira Robert, predstavlja torišče romana. Ob tem, da je tovrstna razpetost, upam si trditi, eden najsubtilneje podanih primerkov v evropski literaturi nasploh. Pri tem sta bistvena pisateljičina ponižnost do »tradicije« in nadpogled, ki ji pomaga kontekstualizirati njene like (zaradi tega nadpogleda se tudi zdi, da ima pisateljica natančno vizijo, kaj želi povedati, ne glede na to, da smo priča meandrskemu izgubljanju v jeziku, ki proizvaja svojevrstno ritmiko teksta). Če smo dovolj pozorni, slišimo glasbo, ki se poraja s stičišča preteklosti in zdajšnjosti, morda celo prasketanje elektrike, ki se širi iz ljubljenja med Claro in Robertom.
V romanu Clara pa ne sledimo samo izmeničnemu planju pianistkine roke med klavirskimi tipkami in Robertovim napetim udom, kar samoumevno napeljuje na odpiranje ženskemu užitku, ki je v središču tega romana (čeprav zelo podtalno, nepompozno), temveč predvsem njenemu opolnomočenju na področju glasbe. Clara kljub strastnosti in zmožnosti predajanja ni opisana kot ekscentričarka, ravno nasprotno – njen vodeni obraz izraža nekaj na meji dolgočasja, brezbrižnosti. Njen oče je to imenoval možnost samodiscipliniranja, Robert »raztopljenost v notranjosti«. Nedvomno jo njen mož kljub krilaticam, da gre za sopotnico, vidi kot objekt ljubezni, kasneje pa, predvsem zaradi lastnega pomanjkanja pragmatizma in razrahljanega zdravja, opusti idejo koloniziranja njene intime; pristane na potovanja, ki jih zahteva Clarino koncentriranje, in predvsem na to, da s prisluženim denarjem preživlja družino (sedem otrok). Edina prepoved, ki jo Clara v tem oziru prekorači, je, da se ne podredi zgolj zasebnemu, kot se je od nje pričakovalo, in da s tiho močjo vkoraka v javno življenje. Pisateljičini komentarji, češ da je bilo to za tisti čas subverzivno, so antropološki, pa vseeno nevsiljivi.
Privzdignjenost umetniškega duha torej – podana preko Roberta – ni čisto odsotna, navsezadnje je roman upovedan tudi skozi Robertovo perspektivo, vendar jo nadvlada ženski pragmatizem v obliki Clare, ki ima po odigranem koncertu povsem mokro prsnico in ki nekoč sredi koncerta splavi, na koncu pa se prikloni ploskajoči množici. Janice Galloway je tudi preko nadrobnih opisov uporabe ženskih steznikov, večplastnih kril, načinov rojevanja, vzgoje otrok in podobnega pokazala, da se zvezdništva ne doseže čez noč, temveč da je umetnost, pa katerakoli že, sploh če gre za profesionalno bavljenje, garaško delo, ki zahteva številne vrline; od poravnavanja računov, pošiljanja kreditnih pisem do zbiranja priporočilnih pisem, nagovarjanja plemstva, pokroviteljev ali pooblaščenih teles, kar je v 19. stoletju pomenilo odvisnost od muhastih, razvajenih in pogosto nevednih bogatih.
Če Gallowayeva po eni strani pokaže na naravo mecenstva in odvisnost umetnikov od njega, ji po drugi tudi lepo uspe prikazati status klasične glasbe, ki je le pred stoletjem in nekaj dosegala današnjo raven popularne kulture. Razlika je najbrž v izgubi posluha za zahtevnejšo vrsto glasbe, ki se nam je medtem zgodil na mainstreamovski ravni.
Naj bo nihanje Clare Schumann med obema literarnima stereotipoma, torej »hišnim angelom« ali femme fatale še tako skrajno, zanjo nikoli ni usodno. Jure Potokar, ki je to jezikovno izjemno zahtevno delo prevedel na zavidljivi ravni, je na tiskovni konferenci izjavil, da je, čeprav ni oboževalec klasične glasbe, med predvajanjem skladb Clare in Roberta Schumanna, ki se je proslavil predvsem kot skladatelj, odkril, da so ti komadi globoko vsajeni vanj; na precej podoben način bi bilo mogoče reči, da se nam med branjem tega romana ženska podrejenost izriše nekje v ozadju lobanje. Toda ker je Janice Galloway iskrena, sočutna ustvarjalka, čutimo njen napor, da bi naredila glas svoje junakinje slišan, ne da bi pri tem porušila dominantno moško matrico nadvladovanja. Verjetno ji je to uspelo z odpiranjem še drugih tem: foucaultovskega zapiranja v institucije, zdravniških avtoritet, smrti, dojemanja in prezentiranja smrti javnih osebnosti, prijateljstva med umetniki (Wagner na primer, je v tem romanu opisan kot izrazit negativec, Brahms pa skoraj kot angel), soočanja z najglobljimi človeškimi strahovi. Po tej knjigi bo težko reči, da se umetniški genij in ljubezen – v ženskem svetu – izključujeta ali pa, da sta se izključevala v preteklosti.
Janice Galloway bo v Klubu Cankarjevega doma nastopila jutri, 28. 2. ob 20.00. Brezplačne vstopnice lahko dvignete na blagajni Cankarjevega doma.