Lana del Rey je prepotovala čas, da bi lahko na svoji ravnokar trajajoči turneji pela pesmi s svojega zadnjega albuma. Vrnila se je od tam, kjer je kritiki, bivši fantje in paparaci ne morejo najti. Šla je v večere, ko je Nabokov pisal Lolito, bila je v postelji z Yoko Ono in Johnom Lennonom, stala je ob Cankarju kot njegova podoba iz sanj.
Gledala je, kako kalifornijsko sonce zahaja, hollywoodski znak žari in se sladoled topi pod žarometi. Iskala je plažo, na kateri bi lahko bila manj slavna in manj osamljena – kjer bi lahko v miru prižgala cigareto in skozi dim dahnila: »Ljubim te, čeprav me boli. Tako pač čutim,« ne da bi zvenela ceneno.
Prepotovala je čas in nabirala spominke, da bi lahko stopila v dvorano Mediolanum Forum v Milanu in zapela 13 Beaches, pesem s svojega zadnjega albuma Lust for Life. »It took thirteen beaches to find one empty / But finally it’s mine.« Da bi lahko pela vse svoje pesmi, necenzurirane govorice hrepenenja. Prazno, štirinajsto plažo je našla v popu, ki lahko prizna: »In the land of gods and monsters, I was an angel, lookin’ to get fucked hard,« in nato v naslednjem verzu razkrije: »Like a groupie incognito posing as a real singer, life imitates art,« ne da bi publika v tropski scenografiji pred seboj za hip zagledala Potemkinovo vas. (Oder, na katerem je nastopila, je bil opremljen s palmami, gugalnico in Hollywood znakom.)
Malo je žensk, ki bi iz svojega rokenrol življenja, iz oddaljevanja od gotovosti, ustvarile popkulturno gibanje. Malo jih je, med njimi sta Lana del Rey in Cat Power. Na evropski turneji sta nastopili skupaj (Cat Power kot predskupina). Obe oblečeni v črno, oblačnih misli in razbolelih pesmi. Povabili sta nas v stanje večne obrabe srca in v svet, nagnjen čez rob mogočega.
Glasba obeh zadane noto nerazločnega šuma ljubezni in se z melodijo vriva med zatohle cinizme ljudi, za katere so to le lepi problemi lepih ljudi. A vendar je med njima razlika: Cat Power ob Lani del Rey deluje klubsko, ranljivo v veliki dvorani, nevajeno množic, antipop. Lana pa je živi mit, utelešenje hrepenenja, odmev civilizacije, ki se ji nekje – na štirinajsti plaži – upira živeti, kot da je hrepenenje nekaj izgubljenega, še preden lahko postane spomin. Desettisoči pridejo na njen koncert po ta spomin, po možnosti v obliki selfieja z Lano. Ne pozabimo, da je Lana, kot pove v pesmi Without You, »našla boga v bliskavicah fotoaparatov«. Da je metafiziko predstavila kot nekaj, kar je mogoče na novo ustvariti: kot fotografijo, kot umetniški izdelek, kot podobo – kot je pred njo spoznal že Hollywood oz. Harvey in Daeida Wilcox, ki sta leta 1887 kupila 160 akrov doline Cahuenga in jo poimenovala Hollywood.
Po tem navdihu je Lizzie Grant ustvarila Lano del Rey, ki bi peljala v umetni raj, kamor je nekoč kazal pot Hollywood. Vendar je Lizzie hotela biti občinstvo in umetnica, fanica (oz. kar groupica) in zvezdnica, oboževalka in oboževana, kupka in prodajalka sanj, subjekt in objekt. Svojo odrsko dvojnico Lano je Lizzie oblikovala zelo nehipstersko – kot fake, neorgansko različico sebe: dala ji je umetne trepalnice, umetno ime, umetno preteklost. Lana del Rey ni bila spočeta, ampak je bila fotografirana. Lizzie je hotela branik pred divjino telesnih spominov, ki se rojevajo in umirajo v organskem. Zahtevala je umetnost, ki bi ohranjala dih in verz, ko se telo ustavi in ljubezen razpade. In v svojem zaletu ustvarila obliž za otožnost iz umetnih vlaken, ki jih sestavljajo rdeča obleka ob slovesu, moder lak za nohte na najbolj osamljen dan in limonada, ki jo spiješ kot poletni dan.
Lana venomer išče boga in vzornike, jih najdeva in izgublja, včasih namesto njih najde Jima Morrisona, večinoma pa najde le raj, a brez boga in idolov. Njen nabor pesmi je bogoiskateljski in mitofilski hollyzofski sistem, ki vzgaja svoje študente v zgodovini idej praznih plaž, češenj, ljudi, ki so lepi, ko jočejo, belih mustangov, smrti, modrih kavbojk, rojstnega dneva Johna Kennedyja, kariere Marilyn Monroe, video iger, himn, črnih konjev, voženj čez puščavo, ultranasilja, poletne žalosti in dirk. Je filozofski sistem, v katerem etika zardeva pred verzi: »ranil me je, ampak čutiti je bilo kot resnična ljubezen«, in se estetika samo spogleda z ženskimi študijami, medtem ko obe skupaj zavijeta z očmi ob verzu: »lase si pobarvam na temnejši odtenek rjave barve, ker so ti všeč temne, španske, ponosne, močne ženske.«
Lahko 21. stoletje prenese žensko, ki izbira barvo las, da bi ustregla moškemu? Ali pa je ravno obratno: je Lana ženska, ki izbere tistega moškega, ki najbolj ustreza njenemu filozofskemu sistemu? Ki je preštudiral zgodovino praznih plaž, video iger in poletne žalosti? Ki ji bo sredi soparnega avgusta obrnil hrbet, še pred tem pa jo bo poljubil kot Humphrey Bogart. Žensko, ki bi rada postala fantazija zgodovine hrepenenja.
Žensko, ki je tako postsubverzivna, da nas vse pretenta v svojo brezmejno vdanost, v svoje umetne ustnice in v svoj predmoderen blišč, nato pa odide, kakor ji nikdar ne bi bilo mar. Na odru točno ve, kdaj je čas za bridko pesem, neironične citate Boba Dylana, Simona Garfunkla, boga in Billie Holiday, in kdaj je čas, da ugasne cigareto, zapusti oder in nas pusti spet same v dvorani, na ruševinah interpretacije, medtem ko njen bend igra pesem Off to the Races do konca.
Če bi Nietzsche poslušal Lano del Rey, bi njegovo Rojstvo tragedije iz duha glasbe utišalo druge zvoke, se sesedlo pred lastno teorijo in ostrmelo pred pogledom punce, ki Dioniza in Apolona pozna intimneje od starih Grkov. Bil bi neobremenjeno poražen pred glasom punce, ki je izmojstrila patos, medtem ko je poskušala najti vzporednice med preteklim glamurjem zlate dobe Hollywooda, vožnjami v neznano in trdo teorijo. Če bi Nietzsche prisluhnil Lani, bi bil fan. Izgubil bi se med množico v Milanu – brez boga, a v raju.
