Ko sem pred sedmimi leti za Cankarjevo založbo ilustriral knjigico Kako sem otrokom razložil demokracijo (od koder so nabrane tudi sličice, ki krase pričujoče besedilo) izpod peresa našega trenutnega premiera, sem prek nje prišel vsaj do enega zanimivega podatka o naši politični ureditvi, na katerega prej nikoli nisem bil niti pomislil in na katerega je bil, sodeč po njegovi politiki, vmes pozabil tudi omenjeni avtor. V demokraciji, je tedaj jasno zapisal Cerar, v resnici ni, kot misli večina, na oblasti seštevek trenutnih prebivalcev dane države, ampak neko precej bolj abstraktno ljudstvo: tisto, ki je podpisano pod ustavo.
Ljudstvo kot avtor ustave je za razliko od dejanskega, praviloma precej bebavega in egoističnega demosa, preudarno, etično, spoštljivo do človekovih pravic in predvsem skrajno naklonjeno zaščiti pravic manjšin. Od tod ves ta govor o »neustavnih referendumih«: če ustavo zanemarimo in odločanje v vsem enostavno prepustimo konkretnim ljudem, ki so se pač zmigali na volitve, smo se kljub videzu demokratičnega prepuščanja oblasti volji ljudstva v resnici od demokracije premaknili v nič manj in nič več kot fašizem.
In to je poanta, ki bi se je morali prav vsi danes grozljivo živo zavedati: fašizem je zelo, zelo blizu, tik za vogalom, in od njegovega nastopa nas ne ločuje, kot si povečini predstavljamo, prihod nekakšnega demoničnega diktatorja, pred katerim se bo moč ubraniti z zdravo mero ironične distance, ki jo intelektualci že od konca druge vojne tako pridno gojimo, pač pa zgolj zanemarjanje ustave in prepuščanje vse več odločitev navidezni volji večine, ki si bo demagoga izbrala sama.
Ljudje, ki ne vedo, kaj hočejo
Zakaj navidezni volji večine? Največja konceptualna napaka pri razmišljanju o demokraciji in prostem trgu je predsodek, da ljudstvo vedno ve, kaj hoče, in nam to tudi pove. Prav na najbolj komercialnih področjih se namreč redno izkaže, da so zares uspešni produkti bodisi plod skrbno načrtovane marketinške kampanje bodisi dobro podprte genialne avtorske zamisli, ki jih ne bi mogla vzpodbuditi nobena tržna raziskava. Ljudstvo ne ve, kaj hoče, ampak hoče, da mu to pove nekdo, ki ga je pripravljeno sprejeti kot Drugega in to mesto lahko zasedejo tako dobrohotni kot mračnejši akterji.
Čeprav evropske ustave za zdaj še stojijo, pritisk big biznisa v smeri vse večjega rahljanja tržne regulacije izvaja natanko premik od demokracije k fašizmu na področju ekonomije in s tem nemara nehote pripravlja teren za podoben zdrs tudi v politiki.
Argumenti za umik držav s trga nas običajno strašijo prav z diktatorskimi referencami, trdeč, da je vmešavanje države v prosto trgovanje nekakšen ostanek socializma, ki se ga je treba čim prej znebiti. Če ne prepustimo vsega dogajanja na trgu zgolj glasovanju potrošnikov, nas prepričujejo, smo sokrivi podpore diktaturi: vsaka manjšinska volja, ki bi skušala omejevati ali usmerjati prosti trg, pa četudi je to dobro premišljena volja strokovno podkovanega ukrepa, podprtega z vizijo boljše bodočnosti, vodi zgolj k nazadnjaškemu totalitarizmu. Zato je precej bolje, če vse prepustimo glasu ljudstva, pa čeprav to pomeni, da bo na vseh kanalih igrala le še goveja muzika in se bodo vrteli le še resničnostni šovi: vse, da se le ne vrne diktator.
Diktator, ki ljudem pove, kaj hočejo
Pa je to res? Sam bi rekel, da prej drži ravno obratno: pametna regulacija trga z interesi vseh članov družbe, vključno z manjšinskimi, je edino, kar nas lahko še reši pred fašizmom. Če glasu konkretnega ljudstva zgolj pasivno pustimo, da nereflektirano polni police s ceneno robo, se bo sčasoma tudi tej od vsake izpolnjene muhe infantilno razvajeni pošasti počasi zazdelo, da je zdaj pa že skrajni čas za prihod nekoga, ki bi vso to zmedo nekoliko uredil s trdo roko.
Konkretno ljudstvo deluje na zelo podoben način kot otroci – in v izogib očitkom o pokroviteljstvu naj takoj povem, da v tako ljudstvo vsaj z delom svoje psihe spadamo vsi: takojšnje izpolnjevanje vsake želje nas naredi le nemirne in večno nezadovoljene, z divjim acting-outom kričeče po avtoriteti, ki nam bo končno postavila mejo in nam po eni strani omogočila užitek, ki se skriva le v izpolnitvi odložene zahteve, po drugi strani pa našemu življenju podelila vsaj zasilen smisel. Če imamo srečo, se sčasoma na sceni prikaže dobrohotna avtoriteta, ki nam daljinec zapleni s konstruktivnim načrtom v mislih in ki se ji bomo po krajšem obdobju kujanja zahvalili; če te sreče nimamo, naletimo na nekoga, ki bo znal našo nemirno energijo izkoristiti za doseg svojih ciljev v zameno za vsaj približen občutek višjega poslanstva in pripadnosti, po katerem hočeš-nočeš hlepimo vsi.
Pedantna birokratska regulacija, ki je tako pri srcu evropskim vladam zadnje petletke, vključno s slovenskimi, omejevanje infantilnih trmarjenj ljudstva izvaja na natanko napačen način. Če spet povlečem paralelo z deco, se birokratske vlade vedejo kot vojaško strogi, sadistično disciplinski prevzgojni zavodi, ki so jih problematični mulci praviloma fasali kot prehodne postaje med kaotičnim domom in pristankom v lokalni mafiji: namesto da bi mladim delinkventom nudili čustveno oporo in skupnostno povezanost ter jim dali pomirjujoč cilj, ki bi mu bilo moč slediti ali se mu upreti, so zgolj nasilno zatrli neposredne učinke otroške destruktivnosti na mikroravni s kopico težko zapomnljivih predpisov in grožnjo prekršku nesorazmerno stroge kazni, s tem pa so uspešno vzgojili bodoče vojake sumljivih lokalnih klubov, ki so članom nudili vsaj občutek pripadnosti in skupnega cilja.
Odločne zahteve namesto ironičnega hahljanja
Vse strožja regulacija sivih con, kakršne so delo in trgovina na črno; pijana udeležba v prometu z nemotoriziranimi prevoznimi sredstvi ali celo brez njih; ter pozaba oddaje tega ali onega od neštetih obrazcev baje nujnih za potek normalnega življenja v sodobnosti, ravna v povsem enakem duhu: deregulirance omejuje tam, kjer bi se jim lahko brez hude finančne in družbene škode pustilo malo svobode, medtem ko širše težave manjkajočega smisla ne naslavlja, z mikroregulacijo populacije in možnostjo samospregleda odgovornosti podanika, ki »zgolj izvaja predpise« pa pripravlja izvrsten teren za čas, ko se bo na oblasti znašel zlohotnejši gospodar.
Vsaj meni se tako zdi, da je naloga pametnih danes, da se nehamo ironično hahljati vsakemu strastnemu angažmaju, ampak raje ob vsaki priliki informirano in avtoritativno povemo, kaj in kako bi bilo treba v družbi spremeniti in regulirati ter s kakšnim ciljem pred očmi, pri čemer se nikakor ne smemo pustiti utišati abotnim argumentom o »neekonomičnosti« naših zamisli. Če tega namreč ne bomo storili, s tem ne bomo le zapravili možnosti za realizacijo dobrih idej, pač pa bomo tudi pustili odprt prostor za oportuniste, ki bodo to s precej manj ugodnimi posledicami storil namesto nas.
Kaj moramo storiti
Če torej lastno navodilo sam izpolnim kar takoj: mislim, da mora naša država čim prej sprejeti jasno vizijo, kaj namerava početi naslednjih dvajset let in katerim področjem namerava dati prioritete, pri tem pa mora biti ekonomski vidik podrejen etičnemu in socialnemu ter ne obratno (radi bi imeli tako in tako družbo, s solidno kulturo in socialo ter nizko stopnjo kriminala, denar za to pa bomo dobili s teh in teh prav tako etično razmeroma smiselnih področij), ter ljudi povezati v pripadnosti cilju in v njegovem imenu prilagajati svoj odnos do tujih vlad, trgov in mednarodnih inštitucij, hkrati pa sankcionirati posameznike, ki te cilje ovirajo na najvišji ravni, na dnu pa puščati dovolj sivih con, da struktura diha in ostaja odprta za morebitne nove predloge. Ob tem je absolutno nujno, da nad izvedbo strategije ne bdijo zgolj formalno določeni in zlahka pretentani »kazalci odličnosti«, temveč nadzor poteka sintetično, s komisijami, ki se jim bo pač ljubilo reči tudi vsebinsko pregledovati.
Morda se sliši utopično in idealistično, toda nekje je treba začeti. Če bomo namreč še naprej slepo sledili ohlapnim narekom formalnih sprememb iz tujine brez pravega razmisleka o tem, kaj bi radi pravzaprav dosegli; tepli ljudi po prstih za najmanjši formalen prekršek, obenem pa le skomigovali z rameni nad vseprisotnim sovražnim govorom in zakonskoluknjavimi ropi družbenega premoženja; do zadnje kaplje izsesavali in zategovali pas najranljivejšim in hkrati gledali stran, ko nam finance odnaša skozi okna v najvišjih nadstropjih; ter se sramežljivo bali informirano povedati, kaj bi bilo smiselno ukreniti, medtem ko na prostih forumih butaste replike svobodno frčijo v eter, se nam bo v kratkem pisalo res, res slabo.
Boj proti nedoločnosti prostega trga
Fašizem je pred vrati in ustavi ga lahko le duh ustavnosti v najširšem smislu: kot skupek etičnih načel in vizij pametnega srca ljudstva, ki mora kar naprej intervenirati v politično in ekonomsko dogajanje ter za dobro vseh skrbeti, da le-to ne zdrsne na temno stran. Prosti trg je prav zaradi svoje navidez nevtralne formalnosti in vsebinske nedoločenosti žal zadnji, ki nam tu lahko pomaga, in skrajni čas je, da njegove podivjane zagovornike prijazno, a strogo omejimo, preden nam relativizacija vsega vzame še zadnje govorniške odre, s katerih bi tako intervencijo sploh lahko izpeljali.
Zgodovina intelektualcem očita, da v časih pred hudimi katastrofami niso dovolj opozarjali na nevarnost, toda če času pred hudo katastrofo predhaja prostotržno izenačenje vseh mnenj, ali ima razmišljujoči pred nevihto sploh možnost biti slišan, če je njegova kolumna kvalitativno izenačena s polpismenim nerganjem vsakega forumskega veseljaka?
