V gledališču, ki se nahaja v starem delu Kopra, so na deževni dan, 11. septembra, odprli 28. Mednarodni literarni festival Vilenica. Mladi obrazi in pričakovana inovativnost so splahneli že pred otvoritvijo, ko je potekalo literarno branje v foyerju gledališča. Kljub odličnim proznim tekstom, ki so jih prebirali pisatelji, je dogodek spominjal na tiskovno konferenco. Ljudje so hodili mimo, vstopali, nekateri tudi izstopili, slišati je bilo pogovore od zunaj, motila je premočna svetloba … Živ dolgčas, jasno, kako bi sicer vse to človek opazil. Literatura je intimna, potrebuje globoko koncentracijo, zato tudi prostor, ki to omogoča.
Festival se je iz osrčja Krasa preselil v Koper in zaživel v popolnoma drugi luči, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da festival Vilenica nosi v svojem imenu idilo, ki je hotel Žusterna ob glavni cesti Koper–Izola ne more ponuditi. Poleg literature to ime pomeni pršut, pomeni teran, pomeni burjo, gozd, ptičje petje in vinske kleti, pomeni podeželje. Pomeni mir.
Obisk na različnih okroglih mizah je bil zelo skromen ali ničen. Mednarodni komparativistični kolokvij Literatura in gibljive slike je bil namenjen predvsem samemu sebi in kljub trudu, vloženemu v predstavitve posameznih tem, smo bili večinoma priče projeciranju besedila na platno, s katerega so govorniki brali. Slik je bilo bore malo, kolokvij pa zapuščen predčasno.
Izjemno topel dogodek se je odvil v četrtek zvečer na Devinu v sklopu praznovanja stoletnice Borisa Pahorja, ki je udeležence nasmejal, glasbene točke so bile navdihujoče, program pa jedrnat in tekoč. Težko je sicer reči, kako je bilo tujim gostom, ki niso vsega razumeli. Pahor je med drugim povedal, da je na festivalu vedno pogrešal razprave o narodnih manjšinah velikih narodov, denimo o katalonski ali bretonski književnosti, in poudaril, da je treba literarni festival približati bralcem.
Zadnji dan je festival Vilenica potekal doma, na Krasu. V Štanjelu so ga z literarnim branjem sprejeli gostje in najmlajše nagrajenke mlade Vilenice, ki je bila podeljena že maja. Kristala Vilenice se je razveselila Tanja Maljarčuk, ki je pred tem navdušila z branjem svoje kratke zgodbe Ženska in njena riba. Po idilični matineji na gradu so gostje obiskali še Sežano in Lipico ter festival zaključili s tradicionalno podelitvijo nagrade vilenica. V čarobnem podzemlju jame, polnem različnih obiskovalcev, je spregovoril tudi Borut Pahor, s plesno in glasbeno podlago pa so nastopajoči pričarali atmosfero kratke zgodbe Najgrša ženska sveta slavnostne nagrajenke Olge Tokarczuk, ki jo je duhovito prebral Janko Petrovec. Predsednik Društva slovenskih pisateljev Veno Taufer je zaključil z nekaj besedami na temo letošnjega festivala Navdih meja in podelitvijo slavnostne nagrade, ki so jo spremljale zahvale in glasbeni zaključek. Piknik pred Vilenico in Brencl banda so privabili še peščico lačnih domačinov ter zabavali družbo z vseh vetrov.
Prijaznost in gostoljubnost organizatorjev tega festivala gotovo ne poznata meja. Vseeno pa festival potrebuje prevetritev in inovativnost. Obisk je skromen, program na mnogo mestih duhamoren in preveč interen, kar je glede na izjemnost avtorjev in avtoric, ki tu gostujejo, velika škoda. Letošnja razkropljenost lokacij je bila prenaporna in tudi sama vzrok za manjši obisk dogodkov.
Še vedno pogrešamo literarni večer v idiličnem kraškem hramu, ob pršutu, teranu in dobri glasbi, predvsem pa naj gostje bivajo v mirnem okolju, v stiku z naravo in domačo ponudbo, kar jim bo gotovo prineslo novih, specifičnih vtisov, ki jih ne poznajo in ki so osnova tega festivala že od samega začetka. Tega ne smemo pozabiti.
