Miklavž Komelj (1973), po izobrazbi umetnostni zgodovinar, je pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec. Je avtor številnih pesniških zbirk, knjige kratke proze in romana Skrij me, sneg, ki je pred kratkim izšel pri Slovenski matici. Je prejemnik številnih pomembnih nagrad pri nas, med drugim Jenkove in Veronikine nagrade ter nagrade Prešernovega sklada. Za knjigo esejev Nujnost poezije pa je prejel tudi Rožančevo nagrado. Je urednik knjig Vsem naj bom neznan, kjer lahko najdemo Kosovelove zapise, ki pred tem še niso ugledali luči sveta. Pravkar pa je izšel pri založbi Beletrina njegov prevod znamenite pesnitve Gorski venec, ki jo je napisal Petar II. Petrović Njegoš.
Miklavž, ne morem se izogniti trenutni situaciji, kako ti doživljaš naše soočanje z epidemijo (novega) koronavirusa? Nas bo – ali nas morda že je – zaznamovala (in kako)? Postavljeni smo v svet, kjer so naši obrazi zakriti z masko, kjer se ne smemo (več) prosto gibati po deželi, kjer se več ne približujemo, pač pa oddaljujemo (distanca). Kako si se ti navadil na »novo normalnost«?
Nisem se navadil. Osebno sicer situacija ni drastično spremenila mojega življenja, ker mi je ljub mir, tako da se ne morem ravno pritoževati. Se mi pa zdi grozljivo, kako ljudje mirno pristajajo na zelo nasilne spremembe, ki jih niti ne zaznavajo kot nasilje; recimo na idejo cepilnih potnih listov in tako naprej. Tako bodo lahko nastale grozljive segregacije. Ljudje po Ljubljani patetično in komično protestirajo proti namišljenim sovražnikom, tisto represijo, ki bi resnično morala zbujati skrb, pa mirno sprejemajo. V ideji globalnega reseta s totalno digitalizacijo, ki nam ga obljubljajo, vidim orwellovsko grožnjo.
In najbrž vso to živčno dogajanje občutijo tudi otroci, verjetno tudi živali … Morda celo bolj? Vemo, da so otroci in živali načeloma bolj dojemljivi za okolje, bolj senzibilni …
No, živali so si mogoče vsaj v času lockdownov od ljudi tudi malo oddahnile.
Spomnim se tvojih verzov iz knjige Liebestod: »Ljudje za človekom žalujejo, ga pokopljejo, pes ga čaka, čaka. / Ljudje se človeka spominjajo, se bojijo, da bi se vrnil, pes ga čaka, čaka.« Pa ne samo te besede, nasploh se zdi, da v tvoje pisanje prodirajo razmisleki o živalih, o našem odnosu do njih in, nenazadnje, o našem dojemanju njih-kot-živalih. A vendar: je sploh mogoče z živalmi sobivati na tako »direkten« način? Na neki ravni se namreč zdi, da je to nemogoče. Tudi z ljubečim (oz. pretirano »ljubečim«) odnosom do živali se hitro znajdemo v nekem paradoksu, ko npr. psa ne dojemamo več kot psa, pač pa kot človeka, ga počlovečimo, s tem pa ga na nek način tudi degradiramo. Zato pa vidimo pse z oblekicami, pse z očali in kapami ter pse v torbicah. Kako ti vidiš ta odnos človek-žival (no, saj tudi človek je na nek način žival, a pustimo zdaj to)?
Ljubeč odnos nobenega bitja nikoli ne degradira. Naštete neumnosti v zvezi s psi ne vidim ravno kot izraza ljubezni. Citirana verza pa govorita ravno o razliki med ljudmi in psom. Sem pa kot otrok želel postati biolog. Ta želja je bila precej intenzivna v obdobju, ko sem bil star manj kot deset let. Biologija – bolje bi bilo reči zoologija in entomologija – me je fascinirala, ker so me zelo zanimale živali, tudi insekti. Neznansko rad sem bral recimo knjižice Antona Polenca o življenju na travniku, v morju itd. Tudi določeni teksti Frana Erjavca. (Ko sem jih bral pozneje, me je presenetilo, kako grdo kljub pisateljskim sposobnostim govori o mnogih živalih.) Vse to me je zanimalo na tak način, kot so recimo napisani Entomološki spomini Jeana-Henrija Fabrea. Ko sem malo več izvedel o tem, kako je videti študij biologije – ki vključuje vivisekcijo živali –, me je to seveda popolnoma nehalo fascinirati.
Je morda urejanje knjig Jureta Detele tudi vplivalo na tvoje pisanje? Zanj seveda vemo, da je bil skrajno občutljiv do živali. In njegova poezije je recimo tako zelo močna tudi zaradi tega, čeprav po drugi strani vemo tudi, da so bila ravno njegova prepričanja »kriva« za njegovo smrt.
Ne bi rekel, da ravno urejanje knjig, branje njegove poezije in vsega njegovega opusa pa vsekakor. Ne bi se lotil tega urejanja, če ta poezija ne bi bila tudi zame neizmerno pomembna. Ne vem, če je za oznako Detelovega odnosa do živali najboljša oznaka »skrajna občutljivost«. Prej je šlo za neko skrajno travmatičnost in obenem za spoznavno neizprosnost. In ne bi rekel, da so bila za njegovo smrt »kriva« njegova prepričanja; prej travmatične notranje napetosti, ki jih je z njimi povezoval – in ki se kažejo v obsesivnem poudarjanju tujosti. Ampak Detela je res vzel nase vse skrajne konsekvence teh napetosti. Kristusu je rekel: »Ti nisi moje ljudstvo, Kristus« – sam pa je križal samega sebe.
Da se ne bova tukaj predolgo ustavila … Pred kratkim je izšel roman Skrij me, sneg. Gre za tvoj romaneskni prvenec. Kako si prišel do te »točke«, da si se lotil romana? Je bilo to načrtno ali povsem spontano (in te je enostavno »vrglo« v pisanje daljšega proznega teksta)?
Ta roman se je pripravljal dolgo časa; datacija, ki je zapisana na koncu, je mišljena resno. Ni mi šlo za to, da se lotim pisanja romana, ampak za resničnost dvanajstih popisanih/nenapisanih strani, ki se znajdejo v mojih rokah v sanjah, opisanih v drugem poglavju.
Gre za sicer izjemno lirično pisavo, kljub temu, da gre za roman. A to je – za vse, ki te spremljamo – na nek način bilo tudi pričakovati. Zdi se mi celo, da tvoje pisanje ves čas vozi »slalom« med poezijo, prozo in vsem tistim vmes. Ves čas se sprehajaš po robu samega ustvarjanja. Tako lahko najdemo v pesniški zbirki daljše zapise, ki bi prav lahko pristali tudi v knjigi kratke proze. V romanu pa najdemo momente, ki bi jih zlahka uvrstili v kakšno tvojo pesniško zbirko. Počneš to načrtno? Je to »tvoj slog«? Ali tudi sam vidiš svoje pisanje podobno?
V knjigo Liebestod je zavestno uvrščenih nekaj tekstov, ki so prozni. Drage so mi knjige, ki združujejo poezijo in prozo – na primer Borgesov Stvaritelj. Zgodba »Pismo« v knjigi Liebestod je bila pravzaprav prvotno mišljena kot nekakšen »prolog« k temu romanu. Dejansko se nekatere formulacije, ki se pojavijo v mojih pesmih, pojavijo tudi v mojih verzih, proti koncu romana se pojavi tudi cela serija anagramov verza »Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški«. Vendar pa vidim veliko razliko med pisanjem poezije in pisanjem proze, postopki so popolnoma različni. Seveda pa se vse, kar delam, med sabo vsebinsko povezuje – včasih tudi na način nasprotij in paradoksov.
Bralcem ne želiva uničiti samega branja, a mislim da lahko poveva, da je roman pravzaprav zgodba o (tvoji) izkušnji smrti. Tudi v tvoji poeziji se dejansko ves čas gibamo med življenjem in smrtjo. Jasno je, da nas »konec« čaka vse. Nekoč si zapisal, da je »vsaka želja po prihodnosti, / želja po smrti.« In to še kako drži. Se ti zdi, da nam nek simbolni (ali celo abstraktni) svet lahko olajša razumevanje smrti? In ali gre dejansko sploh za smrt?
V tej knjigi smrt niti ni razumljena kot »konec«. Ne gre za to, da bi simbolni svet olajšal razumevanje smrti – vsako razumevanje je mogoče samo v simbolnem svetu. In simbolni svet je utemeljen v razmerju do smrti. Mladeniča, ki nastopa v romanu, ravno to travmatizira. Na vsak način poskuša rešiti življenje umirajočemu škofu. In malo pred koncem romana ga škof vpraša, zakaj mu ne pusti umreti.
Preden zaključiva tale intervju, se dotakniva še knjige, ki je tudi pravkar izšla – govorim o Njegoševi pesnitvi Gorski venec, ki je izšla pri založbi Beletrina, pod prevod pa si se podpisal ti. Kakšno je bilo »srečanje« z Njegoševo poezijo? In zakaj si se odločil za prevajanje njegovih verzov?
Njegoš mi je ljub že od konca osemdesetih let minulega stoletja; prav ob njem sem se takrat na novo naučil že pozabljene cirilice – in potem sem v tistem času prebujenih nacionalizmov izzival s tem, da sem v šolske zvezke občasno pisal v cirilici. Nisem pa razmišljal, da bi Gorski venec na novo prevajal, dokler nisem dobil ponudbe založbe. Najprej sem nekoliko okleval, saj se mi je zdel prevod Alojza Gradnika, enega daleč največjih slovenskih pesnikov, dovolj dober – da bi pa nekaj prevajal samo zato, da bi bilo prevedeno na novo, se mi ne bi zdelo smiselno. Toda ko sem zadevo pogledal bolj od blizu, sem videl, da bi sam večino verzov vendarle prevedel zelo drugače kot Gradnik, zato sem ponudbo sprejel.
Gre za pesnitev, ki govori o pokolu, v katerem naj bi (pravoslavni) Črnogorci pobili svoje sonarodnjake, ki so sprejeli islam, in porušili njihove svete stavbe. Kolikor vem, gre za fiktiven dogodek, ki se torej v resnici ni zgodil. Je bilo prevajanje težko?
Fiktiven dogodek ima lahko še kako realne učinke. Vsekakor je s to pesnitvijo povezana neka travmatičnost; o tem, kako jo razumeti, sem poskušal pisati v spremnem eseju. Njegoševa govorica je nabita s silovito energijo in poskušal sem, da bi se, kolikor je to mogoče, to energijo čutilo tudi v mojem slovenskem prevodu. Zato so bili za prevajanje najtežji nekateri verzi, ki so pravzaprav najpreprostejši.
Petar II. Petrović Njegoš, res markantna osebnost …
… da, pri Njegošu je posebej fascinantno to, da je združeval svetno in cerkveno oblast, čeprav si sam nikoli ni želel postati duhovnik. Gotovo je ta posebna vladarska pozicija vplivala na njegov temeljni pogled na svet, ki je razviden v njegovem pisanju – najlepše to vidimo v posvetilu Luče mikrokozma: govori nekdo, ki z visoke gore gleda na človeški svet in se sprašuje o njegovem smislu in nesmislu. Njegoš se je počutil izbranca, zavedal se je, da je nekdo, ki ga je Bog posebej obdaroval, in imel je neznansko samozavest. Ne vem, kaj misliš s futurizmom, je pa za celotni Njegošev opus značilna visoka napetost med svetom tradicije in svetom modernosti.
Miklavž, najlepša hvala za pogovor.