V sredo smo v ljubljanskem Koloseju (naslednji dan pa tudi v kinematografih drugod po Sloveniji) dočakali predpremiero filma Čefurji raus!, posnetega – kot vemo – po istoimenski literarni predlogi, ki je v minulih letih, tudi s pretočitvijo v dramsko igro, kot redek komet odjeknila po prostoru nekdanjih bratskih republik in še malo širše. O tem večkrat nagrajevanem in mnogokrat ponatisnjenem romanu vemo dovolj, da ne potrebuje naše posebne pozornosti in se lahko docela posvetimo njegovi premestitvi v film.
V ta namen je Vojnović, zdaj v vlogi režiserja in scenarista, kot so pred leti narekovale prvotne, toda takrat neuresničljive ambicije besedila, okoli sebe izbral preverjeno ekipo iz »širšega sosedstva«. Če na prostoru bivše Jugoslavije razmišljamo o dobri scenaristki, bodo naši možgani na površje skoraj brez dvoma naplavili ime Abdulaha Sidrana in ga povezali z režiserjem Emirjem Kusturico, o katerem je težko misliti dobro, kar pa ne velja za njegove filme Oče na službeni poti ali Se spomniš Dolly Bell?, po scenarijih z nemalo, vsekakor pa več, kot v zadnjem času priznava Kusturica, Sidranovega kreativnega vložka. Preden zaidemo, izpostavimo, da je sodelovanje dvojice Vojnović – Sidran obrodilo sadove: film je dinamičen, hiter in brez odvečnih dialogov. Kot je za pretakanje literature v film običajno, nekaterim dialogom in dogajanjem transformacija na drugo stran ni uspela in so ostali zgolj v romanu, po drugi strani pa je film razvil nekatera mesta, ki so v knjigi zgolj hitri zaznamki. Takšen je denimo dialog med Radovanom, očetom protagonista, in Marino, mamo enega od stranskih likov, ko pred vhodom policijske postaje čakata na svoja sinova. Trenutek, v katerem skuša Radovan pomiriti Marino, je obenem eden tistih, ki skozi celotno dosedanje avtorjevo delo (pa naj gre za romane, filme ali celo kolumne) izpričuje Vojnovićevo izjemno tenkočutnost in empatijo, skozi to pa sposobnost pristnega in kompleksnega vživljanja v svoje junake, kar je jedro, v katerem tiči največja zaloga Vojnovićeve nadarjenosti.
Podobno modro (to je pravzaprav »preverjeno dobro« in po celotnem področju bivše Juge), kot pri scenaristiki je Vojnović izbiral na področju glasbene spremljave filma. Tu so Edo Maajka, Kultur Shock, Goribor, Zoster, Zlatko in Magnifico, ki so dinamični, včasih neostri kameri hitrih rezov s svojo glasbo dali dodaten naboj energije, obenem pa gre za natanko tiste glasbenike, ki skozi glasbo počnejo tisto, kar Vojnović počne v svojih zgodbah: opisujejo izkušnjo in posledice nekega zdaj že skorajda »davnega« (?) konca ter obenem na nov način povezujejo izgubljene niti tistega, kar je bilo razdrto.
Kako je Vojnović izbiral igralce, sedaj že vemo, očitno se je skozi celotno produkcijo filma držal preverjene formule za uspeh: najboljše z »naših prostorov«. Razen naturščikov, ki pokrivajo vlogo osrednjih čefurjev (z izjemo glavnega igralca, Benjamina Krnetića, študenta AGRFT) in so filmu, kot nam je režiser povedal po projekciji, uspešno dodali svoje šale in replike, skozi celoten film uživamo ob prepoznanju in odlični igri številnih znanih igralcev: Polona Juh kot Slovenka iz mešanega zakona, Zoran Cvijanović kot njen čefurski soprog alkoholik, Jernej Šugman kot trener košarke, Mustafa Nadarević kot sopotnik na vlaku in predvsem Emir Hadzihafizbegović kot Radovan, ki je vlogo kot »grom in strela« avtoritarnega očeta in moža speljal v skladu s perfekcijo najboljših dramskih igralcev. Komandi Hadzihafizbegović nismo popolnoma verjeli le na platnu, temveč tudi po projekciji, ko je zaukazal, da je dovolj razpravljanja o filmu, »jer mi smo več ogladnili«.
In tudi mi bomo počasi zaključili: film Čefurji raus! v osnovi ne prinaša posebnih presenečenj (saj smo že brali roman in ta jih je odnesel večino, kajneda), a gre vendarle za izdelek odličnih obrtniških znanj s številnimi pobliski talenta vseh vključenih. Pet let po branju romana in njegovih kasnejših re-obdelovanjih filmska zgodba o čefurjih vendarle še vedno skeli ob vživljanju v izkušnjo izgubljene generacije priseljencev, greje ob občutku zadoščenja, da je ta ista generacija dobila ustrezen izraz in glas, ter spravlja v smeh, ker gre smeh pri čefurjih, ne glede na težavnost zgodbe, v kateri se nahajajo, pač vedno zraven. Skratka, čefurji so uspešno pretočeni v dinamičen, hiter, zabaven in tenkočuten film, ki bo brez dvoma sledil bratu romanu in zaokrožil po celotnem »komšiluku«.
Čefurji raus! (r. Goran Vojnović) je na ogled v več kinematografih v Sloveniji.
* Če vas zanima več o knjigi in filmu, vabljeni na pogovor z Goranom Vojnovićem, ki bo v sredo, 9. 10. ob 18.00, v atriju ZRC na Novem trgu 2 v Ljubljani.
