Film Velika poteza (The Big Short, r. Adam McKay), ki je te dni prišel v naše kinematografe, je pripoved o finančni krizi leta 2007, tisti, ki skoraj desetletje kasneje še vedno ni končana, nasprotno, na obzorju se zarisujejo že nova strmoglavljanja borznih indeksov. Ampak kaj ta sploh pomenijo, kaj je finančna alkimija, ki je kljub oprijemljivim socialnim posledicam ni mogoče preprosto razumeti, kaj šele razložiti. Velika poteza, posneta po predlogi istoimenske knjige Michaela Lewisa, si za svoj osrednji cilj zada natanko to. V tem oziru bi jo lahko podnaslovili finančna kriza za telebane – in to ne samo v navezavi na priljubljene priročnike, ki ponujajo to in ono za telebane, ampak tudi v bolj substancialnem smislu. V smislu finančne krize, ki so jo povzročili telebani, v njenih posledicah pa lahko zdaj »uživamo« vsi drugi. Film nazorno prikaže razvoj krize; kako se je finančni sektor, predvsem investicijsko bančništvo, nekje od sedemdesetih let dalje vse bolj osvobajal spon državne regulacije in lažje dihal (za kisik gospodarstvu gre!), iz česar sledi opis časa, neposredno pred zlomom, samega zloma in časa neposredno po njem.
Drugi podnaslov, ki bi ga film zlahka imel, je finančna kriza – resnična zgodba. Po uvodni kontekstualizaciji nosilci dogajanja, tako rekoč dramatis personae, postanejo resnične osebe, peščica tistih, ki je vnaprej spoznala bližajočo se finančno tragedijo. Ekscentrični matematični genij in strastni ljubitelj rock in metal glasbe Michael Burry (Christian Bale). Za socialne norme, torej predpostavljene družbene šege in običaje, mu je vsaj tako malo mar, kot jih malo razume. Vseeno pa je v svojem poslu, je vodja investicijskega sklada, vrhunski. In ko pregleda nekaj deset tisoč hipotekarnih kreditov, ki so jih banke v času pred krizo odobravale kot po tekočem traku, pride do logičnega zaključka. Stvar se bo v kratkem zlomila. Še več, uspe mu tudi napovedati, kdaj približno se bo to zgodilo. Kaj storiti? Burry v ugotovitvi, da se bo ameriški finančni Titanik potopil, vidi poslovno priložnost. Ko stavi na scenarij ledene gore, ga banke, podobno kot so nekoč zatrjevali za Titanik, prepričujejo, da je nepremičninski trg nepotopljiv. V zvezi s tem je v anglosaškem svetu znan celo rek »save as houses«. Ampak ker gre na koncu le za posel, mu prijazno dovolijo, da s svojim skladom stavi več kot milijardo dolarjev na scenarij ledene gore.
Na tem vlagateljskem pohodu, ki sproža posmeh investicijskih bank, po njem pa srd Burryjevih vlagateljev, vsa reč pride na uho Jaredu Vennettu (Ryan Gosling), japijevskemu gizdalinu, zaposlenemu pri Deutsche Bank, čigar največja odlika je brezsramni oportunizem. Vseeno pa v norosti Burryja vidi logiko in tudi sam začne iskati možnosti, da bi iz preteče finančne katastrofe iztisnil dolar ali dva. Za to pa tudi on potrebuje vlagatelje in to ga, v resnici po naključju, pripelje do naših tretjih akterjev, majhne skupine vlagateljev v okviru investicijske banke JP Morgan. Njihov šef Mark Baum (Steve Carell) je iztrošenec upadlega obraza, nenehno sitne grimase in poudarjenega občutka gnusa do vsega, kar počne tudi sam. Spoznal je »the name of the game«, to igro zasovražil, pa vendar jo še naprej igra in zatrjuje, da v njej uživa, nenazadnje drugega kot investicijskega bančništva tako ali tako ne zna početi. Ko jim Venett ponudi svojo stavo, jo Baumova ekipa preveri na terenu. Ko se odpravijo v eno od »hipotekarnih sosesk«, kjer so hiše z dvojno hipoteko prej pravilo kot izjema, se izkaže, da je »save as houses« nepremičninski trg trden kot hišice iz kart.
Kratka ekspedicija v puščavo realnega razkrije, da v večini hiš živijo ninje (no income, no job and employement), ljudje, ki si teh hiš v resnici nikakor ne morejo privoščiti. Vendar to nikogar ne briga, sistem vse vpletene sili in nagrajuje, če živijo »onkraj svojih zmožnosti«. Še večji čar vsega skupaj je, da ni absolutno nobene instance, ki bi nosila odgovornost. Nikogar, ki bi za karkoli moral odgovarjati. Reveži sklepajo hipoteke za luksuzne hiše, ko jih ne morejo več odplačevati, pa jim banke prijazno ponudijo možnost druge hipoteke itd. Banke, ki te kredite sklepajo, seveda vedo, da so ti ničvredni in strašansko tveganje, a ne zanje. Kredite prodajajo naprej investicijskim bankam, te pa jih nato preoblikujejo v nove finančne instrumente, s katerimi trgujejo investicijski skladi, hedge skladi itn. Vse skupaj je na koncu prikazano kot velika finančna orgija, na kateri pijejo vsi, plačuje pa nihče. No, vsaj dokler se stvar ne sesuje. Brez nadaljnjega razkrivanja poteka filma lahko na tem mestu potegnemo črto in pogledamo njegovo bilanco.
Film vsekakor na dostopen način in z nazornimi primerjavami približa sicer zelo kompleksno finančno industrijo. Da nam Anthony Bourdain na primeru ribje juhe razlaga izvedene finančne instrumente, je vsekakor posrečen pristop, ki se nam lažje vtisne v spomin. Prav skozi tovrstne primere in metafore pa pred nami zazija še drugo, bolj temeljno spoznanje. Po eni strani so vse te reči izrazito banalne, v razvoju finančne industrije ni prav nikakršnega civilizacijskega napredka. Po drugi strani pa postane jasno, da so skrivnosti financ tudi skrivnosti za finančnike same. Finančni kapital je, še toliko bolj kot klasični industrijski, sila, ki se tistim, ki so ga ustvarjali in poganjali, povzpela čez glavo in je zdaj niso več sposobni obvladati. Niti ne zato, ker se na koncu ne bi dalo, tudi povsem znanstveno in matematično, pokazati, celo napovedati zloma in kdaj bo do njega prišlo (tako kot to stori zgoraj omenjeni Burry), temveč ker v tej blazni igri nihče noče prvi izstopiti, vsak računa še na en posel, nato pa uporabo izhoda v sili oziroma poteg ročne zavore. Investicijske banke, finančni sektor in kapitalizem na splošno spominjajo na sceno iz filma Upornik brez razloga. V njem fantje tekmujejo v smrtno nevarnem izzivu, ko dva mladeniča proti prepadu z vso hitrostjo poženeta svoja avtomobila, zmaga pa tisti, ki pozneje pritisne na zavoro. Seveda je jasno, da eden od njiju konča v prepadu.
Drveča avtomobila pa sta tudi simbol delavskega in kapitalističnega razreda. V enem drvijo finančni japiji, ki so v tem, da izskočijo pravi čas, seveda izurjeni, za vsak slučaj pa imajo na sebi še padalo. V drugem so preostali, ki se te igre niso hoteli iti, pa so zdaj priklenjeni na volan. Izid je dobro znan in ga živimo še danes. Investicijskim bankam se ni zgodilo nič hudega, večina je že dlje časa nazaj v »bussiness as usual«. Tako v ZDA kot v Evropi so za njihov mehak padec poskrbeli davkoplačevalci. Države, ki so zaradi reševanja bank morale v bančni sektor vbrizgati na stotine milijard evrov in dolarjev, so te privatne izgube socializirale skozi zadolževanje, torej povečevanje javnega dolga in proračunskega primanjkljaja. Nato se je v naši soseščini razplamtel evangelij gospe Merklove o varčni švabski gospodinji, o življenju onkraj naših zmožnosti in druge domislice iz zakladnice cinizmov vladajočih. V tem pogledu pa je kriza že, vsaj dvojna, poslovna priložnost. Po eni strani ob vsesplošnem krčenju, rezanju in zmanjševanju stroškov tako ostane več denarja za tiste, ki so, na primer, v stalni pripravljenosti. Kriza pa je tudi priložnost za spreminjanje celotnega družbenega sistema, beri nadaljnjo razgradnjo socialne države. S pomočjo krize je veliko lažje izsiliti nove neoliberalne politike, ki jih v času pred njo ne bi bilo mogoče. V skladu z doktrino šoka, o kateri je pisala Naomi Klein, je finančna kriza fantastičen šok.
Kriza je poslovna priložnost celo, še preden do nje pride – in kot takšno so jo pograbili naši protagonisti. Morda tu film postreže še z najbolj izvirno poanto. Po eni strani se kot gledalci vsaj malo poistovetimo z junaki, ki razkrivajo gnilobo in izprijenost finančnega sistema. Ampak tako smo na koncu tudi sami, hočeš nočeš, potisnjeni v vlogo investicijskega bančnika in z določenim vznemirjenjem pričakujemo, ali jim bo njihova velika stava, stava na zlom kapitalizma, res uspela. Kot gledalci smo posvečeni v njihov poslovni načrt in imamo v njem vsaj nekakšen libidinalnivložek. Ampak film v resnici tudi tu ne razočara. Po eni strani postreže z momentom potujitve, ko ob vsesplošni ekstazi tega, da jim bo uspelo, eden od glavnih junakov jezno intervenira: »Če imamo prav, bodo ljudje izgubili hiše, službe, prihranke in pokojnine. Veste, kaj sovražim pri jebenem bančništvu? Ljudi zvede na številke. Tu imate številko – vsakič, ko se brezposelnost poveča za en odstotek, umre 40.000 ljudi, ste to vedeli?« Vendar je to samo opomba pod črto, ki se ne razvije naprej, le kamenček v kolesju, ki ničesar ne ustavi. Drugi moment, ki da filmu večjo težo, je sam konec, ki najprej odvrti epilog, ki bi vsemu skupaj moral slediti, nato pa pokaže, kaj se je zgodilo v resnici. In kaj se je? Popolnoma nič. Reč se konča v aporiji, tudi ko stopimo iz kinodvorane, še naprej živimo film in krizo, ki smo si jo pravkar ogledali.
