Leta 1968 je v Ameriki izšla knjiga The Report from Iron Mountain (Poročilo z Iron Mountaina) anonimnega avtorja. Šlo je za pamflet proti vojni oziroma za črnogledo jadikovanje nad njeno neizogibnostjo. Ker je za vojno potreben sovražnik, proti kateremu bi se lahko borilo, je neizogibnost vojne povezana z neizbežnostjo ustvarjanja sovražnika. Tako je v pamfletu opozorjeno, »da bi bila preobrazba celotne ameriške družbe v stanju miru pogubna, saj je edinole vojna temelj za ubran razvoj človeških družb.
Organizirana potrata vojne naj bi bila torej varovalka, ki uravnava »dober« potek razvoja družbe. Samo vojna reši težavo zalog in samo vojna zagotovi ravnovesje med družbenimi sloji. Po drugi strani, beremo v zgoraj omenjeni knjigi, vojna skupnosti omogoči, da se prepozna kot »nacija«; oblast brez vojne za protiutež ne bi mogla določiti niti »območja lastne legitimnosti«. Kako zelo resnično in težavno je določanje območja lastne legitimnosti, se je pokazalo tudi v zadnji malijski vojni, ki od januarja 2013, torej od intervencije francoske vojske v zahodnoafriški republiki, skupaj s pripadniki afriške vojske (AFISMA), polni časopisne (in predvsem internetne) strani zahodnih medijskih magnatov.
Namesto ponavljanja obrazcev o grožnji islamistov, katerih strateška in vojaška moč naj bi bila posledica padca Gadafijevega režima in NATO-ve intervencije 2011 v Libiji (kar slovenski časopisni poročevalci povzemajo z vztrajno zavzetostjo) ter celo ugibanj, čemu se je francoska vlada 11. januarja 2012 odzvala na prošnjo malijske vlade, da Bamako in državo Mali zaščiti pred vdorom džihaistov,[1] bi se bilo veliko bolj smiselno osredotočiti na notranji vidik; lokalne specifike, ki razkrivajo notranjepolitična dogajanja v regiji in še posebno na strani malijske vlade, se zdijo veliko bolj produktivne od degradacijskih oznak o preprodajalcih drog, orožja in predvsem o islamističnih skrajnežih, ki so januarja lani okupirali ključna severno malijska mesta Gao, Timbuktu, Kidal.
Navsezadnje je na odprtost džihaistov za dialog opozoril eden izmed glavnih kreatorjev »nespodobnega povabila«, ki ga je malijska tranzicijska vlada poslala Franciji. »Preko pogajanja smo odkrili, da pripadniki tuareško islamistične skupine Ansar Dine niso enotni. Medtem ko so nekateri želeli nadaljevati s pogajanji, so se drugi vrnili na bojišča,« je dejal Blaise Compaoré, glavni mediator v pogajanjih med malijsko vlado in uporniškimi skupinami na severu Malija, v telefonskem pogovoru za Francoski mednarodni radio (RFI) iz Adis Abebe v Etiopiji, kjer je konec januarja letošnjega leta potekalo srečanje afriških predsednikov.
Compaoré je iz preteklih izkušenj s tuareškimi uporniki lahko predvidel, da bodo različne interesne skupine, ki trenutno delujejo na severu Malija, največja grožnja sekularni tuareški državi Azavad, po vsej verjetnosti pa ni mogel predvideti, da se bodo tuareški islamistični uporniki skupine Ansar Dine pridružili džihaistom iz Alžirije, Pakistana, Iraka in drugod ter se z združenimi močmi nevarno približali prestolnici Bamako. Pa vendarle, mantre o tem, kako so islamistični skrajneži, za razliko od sekularnega gibanja MNLA, ki se je zavzemalo le za avtonomno republiko, pogledovali proti državi Mali, so samo napol resnične. Uporniki so namreč skušali zasesti le vojaško letališče blizu Moptija, kar bi jim omogočilo redno preskrbo z orožjem. Šele iz zavzetega letališča, ki je 650 kilometrov oddaljeno od prestolnice, bi bil mogoč (na)skok v Bamako, kar pa se seveda ni zgodilo. V Bamakoju se je na poziv malijske vlade najprej izkrcalo 750 vojakov, nato še 2500, do danes je tam 4000 pripadnikov pehotnih enot francoske vojske (ob še dodatnih 4000 afriških vojakih).
Če bi francoska intervencija v Maliju imela kaj opraviti s tako imenovanim neokolonializmom, menijo eksperti, med njimi tudi Stephen Smith, nekdanji urednik pri francoskem časniku Le Mond, potem bi morali biti izpolnjeni naslednji pogoji: francoski predsednik Hollande bi moral imeti skrivne vezi s politiki v Bamakoju, ki naj bi po možnosti ustanovili Francosko socialistično stranko; na tisoče francoskih priseljencev bi moralo v nekdanji koloniji ustvarjati precejšen dobiček; malijska naravna bogastva bi bila v rokah francoskih podjetij in končno, malijska diplomacija bi morala slediti francoskim navodilom. Vse od naštetega, trdi Smith, in z njim še številni drugi uredniki, ki svoje spletne strani posvečajo afriški tematiki, ne drži: kljub temu da ima Francija v Maliju precej vprašljivo zgodovino, so francoski ekonomski interesi v Maliju relativno omejeni, poleg tega izjave o »strateški« pomembnosti Malija niso utemeljene.
Če torej zaščita 6000 uradno prijavljenih francoskih državljanov v Maliju (ki naj bi vodili vsaj 82 podjetij, podatek je iz leta 2007) in grožnja razširitve vojne v Niger, od koder Francozi izvozijo 7 % urana za svoje jedrske centrale držita, [A1] potem nam ne preostane drugega, kot da verjamemo »ogroženosti« malijske vlade. Pri tem se odpira vprašanje, s kom je francoska vlada sploh sodelovala in kolikšna je legitimnost tistih, ki so klicali na pomoč?
Kaotično stanje na jugu države in predvsem v prestolnici Bamako ponazarja naslednja pripetija: v noči iz 12. na 13 december 2012 je bil ministrski predsednik, sicer tudi znani astrofizik, ki je sodeloval pri številnih Nasinih misijah in hkrati odgovorni Microsofta za Afriko in Bližnji Vzhod, Cheick Modibo Diarra, na silo odpeljan iz svoje hiše. Pripadniki pučistične vojske, ki je marca 2012 zasedla oblast v Bamakoju, so ga odvedli v vojaško bazo v bližini mesta Kano in nad njim izvedli mentalni teror.
Nekaj ur po »ugrabitvi« je vidno pretresen Diarra na javni televiziji oznanil svoj odstop. Medtem ko je mednarodna javnost prisilni odstop ministrskega predsednika, v lokalnih medijih pogosto imenovanega kot »medplanetarni navigator«, obsodila, je bil odziv v prestolnici Bamako precej mlačen. »To je politika in Diarra ni politik,« mi je dejal znanec, sicer študent na eni izmed univerz v Bamakoju, »očitno ni razumel situacije, novih pravil igre, slabo je izbral, to je vse.« Diarra, ki so ga pri kandidaturi za ministrskega predsednika podprle predvsem zahodne sile, naj bi torej napačno predvidel situacijo v državi, predvsem pa naj bi precenil lasten političen vpliv.
Za vse tiste, ki so pritrjevali odstavitvi režima nekdanjega malijskega predsednika Amadou Toumani Touréja (pogosto imenovanega ATT), češ da je šlo za skorumpirano in incestiozno politiko, je Diarra predstavljal politično »čisto« osebnost. Postal je torej del političnega trojčka, ki vodi današnjo tranzicijsko vlado v Maliju. Toda ko so se nad predsednikom Dioncoundo Traoréjem nasilno znesli demonstranti in se je odločil za večtedensko imigracijo v Franciji, je Diarra skušal zapolniti politični vakuum. Kot predstavnik civilne vlade je redno potoval v Kati, kjer se je dogovarjal z vojaškim vodstvom, hkrati se je povezal z Vrhovnim islamskim svetom, ključnim političnim igralcem v Maliju v preteklih letih. Toda ko se je septembra 2012 začel oddaljevati od pučistov in v dogovoru z burkinofaškim predsednikom Blaisom Compaoréjem čedalje glasneje zagovarjal mednarodno vojaško intervencijo, ne da bi pri tem posvetoval s poveljnikom vojske Amadoujem Sanogojem, je napočil trenutek za njegov odstop.
Čeprav ni nikakršna skrivnost, da se je vojaška hunta posluževala nasilnih metod – od ustrahovanja do mučenja političnih in vojaških nasprotnikov – je ugrabitev ministrskega predsednika, seveda od vojaškega udara marca 2012, pomenila najbolj odkrito razkazovanje moči. Afriške organizatorje mednarodnega vojaškega posredovanja, ki je bil predviden za september 2013, je resneje zaskrbelo in ob dejstvu, da je poveljnik Sanogo od Gospodarskega združenja zahodnoafriških držav (Ecowas), pod poveljstvom katerega so tudi afriške vojaške enote (AFISMA), ves čas zahteval le vojaško opremo, ne pa vojaške intervencije, so se začeli razgledovati po morebitnih možnostih za »najhitrejšo« vojaško rešitev.
»Po vsej vojaški intervenciji, ki skuša razrešiti situacijo na severu Malija, in hkrati pomoči, ki jo nudimo malijski tranzicijski vladi, ne bi smelo priti do zlorab,« je samozavestno odgovoril predsednik Blaise Compaoré na vprašanje novinarja RFI – ali ga ne skrbi, da Sanogo deset mesecev po vojaškem udaru še vedno manipulira situacijo v Maliju. Compaoréjeva napoved, češ da bodo politične igre trenutnega poveljnika malijske vojske Amadouja Sanogoja slej ko prej nevtralizirane, govori v prid temu, da francoske vojaške enote, delujoče z roko v roki z nekaterimi (ne nujno malijskimi) političnimi elitami v Afriki, v zadnjem mesecu niso reševale samo severnega dela države Mali, temveč tudi njen južni, torej centralni del.
Nedvomno, intervencija francoske vojske, pa četudi pod okriljem Združenih narodov, je v tem trenutku več kot potrebna, če ne drugega zaradi preventive masakrov nad Tuaregi, ki so v tej vojni, kljub ponujeni pomoči francoskim vojaškim enotam, največ izgubili. »Borili se bomo na strani Francozov in celo malijske vojske,« in sicer zato, »da bi ustavili terorizem v Azavadu,« je kmalu po začetku francoskega vojaškega posredovanja izjavil Musa Ag Asarid, predstavnik MNLA, pri čemer se ni bilo mogoče izogniti občutku, da ponujena pomoč pravzaprav pomeni toliko kot prošnjo za pomilostitev. Nenazadnje so tuareški uporniki januarja 2012 v mestu Aguelhok, 450 kilometrov oddaljenem od Gaoa, ko še ni bilo govora o pridruženih islamistih iz Magreba, ki naj bi predstavnikom sekularnega gibanja MNLA, toliko kot ukradli idejo o neodvisnem Azavadu, prerezali vratove dvainosemdesetim malijskim vojakom.
Več kot očitno je torej, da se tako sever kot jug države in v njiju živeče etnične skupnosti samo preko vojne prepoznavajo kot »nacija«. Malijska oblast, skoncentrirana v Bamakoju, brez vojne za protiutež ne bi mogla določiti območja lastne legitimnosti, zelo podobno je na strani tuareških upornikov: šele v luči preteklih dogajanj, vključno s predkolonialno dobo, kamor segajo tuareški upori, lahko legitimirajo svoj boj. Toda če je ta aspekt Poročila iz Iron Mountaina precej očiten, po drugi strani ni razumljivo, kako je v času vsesplošnega pomanjkanja, in še posebno na strani Evrope, organizirana potrata (mislija v Maliju je bila na zadnjem, teden dni trajajočem zasedanju v Adis Abebi, podprta s 450 milijoni ameriških dolarjev, kar je le polovica od enega bilijona, ki naj bi omogočal popolno operacijo) lahko varovalka za uspešen razvoj (človeških) družb?
Morda bi bilo treba perspektivo obrniti in razmišljati v smeri, da pri vsem tem ne gre toliko za francosko in z njim evropsko izražanje potrebe po sovražniku, ki se kaže na precej absurden način vztrajanja pri kolonialnih mejah, kot bolj za monstruozno potrebo afriških elit, z neverjetno razvito sposobnostjo za manipuliranje, da se rešijo svojih vojaških zalog. Navsezadnje to predpostavko potrjuje tudi vsesplošna prisotnost vojske bodisi v Maliju bodisi v Burkini Faso, kjer sem se svoj čas pogovarjala z brezposelno prodajalko. »Poglej,« je rekla, sedeč na terasi, obrasli s flurescentno rožnato bugenvilijo, »vojsko srečaš na vsakem koraku. Preden stopiš na avtobus, ko se pelješ v mesto, ko zvečer kupuješ pomaranče. Edino vojska omogoča stalno zaposlitev v tej državi. Če bi bila fizično dovolj močna, bi se ji tudi sama pridružila.«
Sedeč nasproti in pogledujoč onkraj ograje za flurescentno obarvanim večerom, ki se je spuščal na naju, me je prešinilo, da na ta način teroristi džihaisti, islamisti in kar je še podobne drhali, v imenu katerih se trenutno vrši vojna na severu Malija, delujejo zgolj kot simbolično upanje brezpravnih in neprilagojenih. Ob pripombi seveda, da različne interesne skupine ne bi bile sprte med seboj ali kot se glasi Sartrovo črnogledo videnje sovražnika v drami Zaprta vrata (1981): »Vsak izmed nas je rabelj za ostala dva.«
