Tudi če vaši palci še niso grčavi od vehementnih potegov v levo in desno, ki jih od uporabnika zahteva Tinder, se verjetno zavedate, da se načini spoznavanja potencialnih partnerjev preobražajo skorajda premo sorazmerno z evolucijo modernih komunikacijskih tehnologij. Interakcijski pripomočki milenijalcev, med katerimi lahko najdemo vse od sedaj že metuzalemske e-pošte do natančno fokusiranih appov, pa, jasno, močno vplivajo tudi na tiste odnose, ki iz besed dvorjenja dejansko postanejo meso romantičnega razmerja. Pa vendar, lahko pri tem govorimo o globokosežnih vplivih na eno izmed najpomembnejših sfer našega bivanja ali gre v bistvu le za kozmetične in logične spremembe, ki esenco romantične naklonjenosti puščajo nedotaknjeno?
Vprašajmo Rolanda Barthesa. No, vsaj prelistajmo njegove Fragmente ljubezenskega diskurza in upajmo, da nam priročno kratki eseji, ki povsem upravičijo svoje ime, ponudijo iztočnico ali dve. »Kaj pa Barthes, ki mu je na začetku osemdesetih življenje banalno skrajšal pralniški kombi, ve o Facebooku, kratkih sporočilih in Betweenu,« vas slišim mrmrati. Jah, bore malo, je pa zato njegovo gnezdenje med strukturalistično fascinacijo nad univerzalijami in poststrukturalističnim zavedanjem konkretnega sveta okoli sebe toliko bolj priročno izhodišče pri prebavljanju takih vprašanj.
Zdi se, da se izven akademskih sfer o novih komunikacijskih orodjih in njihovih implikacijah vedno razmišlja in govori precej pavšalno, kot da nas vse skupaj onkraj najbolj očitnih karakteristik sploh ne bi zanimalo. Res je, da so se ajfouni, gelaksiji, iksperije in lumije s svojimi vsebinami infiltrirali v vsako najmanjšo poro naših življenj in da je holistični pristop zato pogosto pravi pristop, a to še ne pomeni, da nekaterih fenomenov ni treba izolirati in jih podrobneje preučiti. In prav tu na vrsto pride Barthes. Na prvi pogled se zdi, da je ljubezen v digitalni dobi, predvsem v obdobju po prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, povsem drugačna kot poprej, dobri stari Roland pa nam omogoča, da v njej, pa ne prav dosti pod površino, prepoznamo vzorce in prakse, ki se skorajda popolnoma skladajo s tistimi v filmih iz klasičnega obdobja Hollywooda ali pa v Goethejevih in Proustovih romanih.
Fragmenti, ki so izšli leta 1977 in so zelo berljiva bukvica, nam z natančno usmerjeno analizo ljubezenskega diskurza omogočajo presunljiv uvid v navade, ki jih jemljemo za samoumevne. S pomočjo konciznih orisov prepoznamo vzorce, ki jih že leta in leta živimo, a jih nikoli nismo znali dobro ubesediti. Hkrati Barthes nikoli ne deluje opresivno, saj temeljne strukture pojavov sicer osvetli, a nanje ne gleda kot na absolutno določujoče oziroma jih poskuša umestiti v konkreten kontekst. S tem široko odpre vrata razpravi, ki se lahko giblje med navidez diametralno nasprotnimi in interpretaciji odprtimi poli, brez da bi popolnoma obrnila hrbet opaženi strukturi.
Prav zabavno je razmišljati o načinih, na katere najnovejše komunikacijske tehnologije dejansko posegajo v romantična razmerja posameznikov, potem pa ugotavljati, kako se s tem skladajo Barthesove vinjete. Telefonski klici, kratka sporočila in celo relativno recentne osvajalske metode à la dregljaj na Facebooku so seveda v tem kontekstu že skorajda passé, pašejo kvečjemu v škatlo v garaži, med osnovnošolske zvezke in neposrečena rojstnodnevna darila. Precej bolj aktualne in intrigantne so posebne aplikacije za zaljubljence, ki so se najprej pojavile kje drugje kot v Južni Koreji, potem pa hitro, kot .ppt priponka s slikami nerodnih mačk, razlile po zemeljski obli. Med opaznejše sodita Between, ki je platforma, preko katere si partnerja izmenjujeta sporočila, fotografije in sličice (plačljive, naturlih), in Couple, ki paru omogoča thumbkiss, nekakšen digitalni ekvivalent poljuba, kjer se osebi s palcema hkrati dotakneta svojih ekranov. Ja, vem.
Pravijo, da naj bi Between uporabnike usmerjal h konstantnemu izkazovanju ljubezni, celo v tolikšni meri, da nekateri poročeni uporabniki tožijo, da so sicer že precej naveličani svojih žena, a so se zaradi Betweena primorani ukvarjati z njimi. Kar spomnite se, kako nadležen je tisti seen na Facebooku, ki vas sili v redno odpisovanje bežnim znancem, bivšim sošolcem in ljudem, ki bi jih nasploh raje ignorirali. Hkrati Between deluje na principu enega uporabniškega računa na vsakega uporabnika, kar po eni strani ljudem otežuje udejstvovanje v več sočasnih razmerjih, hkrati pa poskuša ta hipermoderni ljubezenski programčič zadržati v okovih klasičnih praks dvorjenja in partnerstva. »Pa vso srečo,« pravimo mutasti zombiji, ki zaradi nenehnega zavedanja o prisotnosti telefonov in ostalih gedžetov bolehamo za tako imenovano nenehno delno odsotnostjo (o tem vam bo več znala povedati Linda Stone) in ki še v odnosih, ki so precej manj čustveno nabiti od romantičnih razmerij, včasih pogrešamo tisti delček pozornosti, ki ga ostali mutasti zombiji namesto nam namenjajo tipkam in ekranu.
Baje obstajajo zaljubljenci, ki jim kratka sporočila pišejo ghostwriterji, in uporabniki spletnih strani za zmenkarije, ki jih ogromna izbira tako rekoč paralizira. Dobro, kar zmigujte z glavo, ampak potem se pa le spomnite, kako se vam včasih, ko nervozno pričakujete sporočilo na telefonu, jakna fantomsko zatrese, ne da bi vaš gizmo dejansko zavibriral. Ali kako vam Facebook vašega bivšega partnerja predlaga za potencialnega prijatelja. Jasno je, da so se tudi pred digitalno dobo s pomočjo skupnih prijateljev, založenih pisem in pozabljenih fotografij dogajali nehoteni vdori ljubezenske preteklosti v sedanjost, težko pa zanikamo, da nas nove komunikacijske tehnologije oblikujejo na neki globoki, že skorajda nezavedni ravni in da je prav del našega miselnega aparata, ki je namenjen idejam romantične ljubezni, eden izmed najbolj gnetljivih.
Po drugi strani pa je, in to sem omenil že zgoraj, precej enostavno vse skupaj razumeti tudi kot nekaj, kar v osnovi ostaja fiksno, spreminja pa le svojo zunanjo podobo. Res je, da je Barthes strukturo iskal in jo zaradi tega verjetno tudi lažje našel, a njegovim izsledkom, ki so utemeljeni v jezikovnih prebliskih, povezanih s stanji in občutji igralcev ljubezenske igre, se je težko upreti. Ko v enem od začetnih fragmentov govori o neprijetnih niansah, ki občasno opraskajo popolno celoto ljubljenega objekta, kaj hitro začnemo prepoznavati vzorce in povezovati pikice. Barthes omenja besede, kretnje in ostale nepričakovane malenkosti, ki do tedaj idealiziranega partnerja kar naenkrat povlečejo v vulgaren, odčaran svet. Podoba ljubljenega se v naših očeh spremeni, saj se vanj tako vživimo, da se vživimo tudi v njegov sram, ki ga je rodila situacija, v kateri je ljubljeni prisiljen spoštovati banalna pravila profanega sveta. Internetna družabna omrežja so pri izpostavljanju raztrganin v popolni podobi drugega zelo uspešna. Ko eden izmed partnerjev zajadra na Facebook ali Twitter, vidi ljubljenega ujetega v trivialne prakse in drugačne diskurze, ki se vedno razlikujejo od ljubezenskega diskurza, in to v njem zbudi nelagodje. Drugi takrat namreč ni več le Drugi, temveč tudi samo eden od drugih.
Barthes v nadaljevanju govori o askezi, ki se ji eden od partnerjev zaobljubi, če čuti krivdo in če hoče ponovno očarati ljubljenega. Šlo naj bi za razna striženja las, predana študiranja in vstajanja ob zgodnjih urah, torej za spremembe vsakodnevnih rutin. V 21. stoletju to pomeni svetoboljne umike s socialnih omrežij, ki kulminirajo celo v brisanju profilov, češ: »To si mi naredil in tako bi bilo brez mene!« S tem je povezan tudi fragment, ki govori o hkratnem skrivanju in razkrivanju ljubezni, strasti in poželenja. Pogosto se moramo odločati o tem, koliko svojih čustev skriti in koliko razkriti, da ne bi začeli preveč pritiskati na tarčo svoje naklonjenosti. Ker se strasti nikoli ne da popolnoma skriti, gre v bistvu za skrivanje, ki želi biti razkrito. Želimo, da bi ljubljeni videl, da nekaj skrivamo, in da bi nas povprašal po naših tegobah, zato da nam ne bi bilo treba odkrito načeti tega pogovora. Facebook in Twitter lahko odlično emulirata nošnjo temnih sončnih očal v za to navidez neprimernih situacijah, kar je za Barthesa šolski primer obnašanja, ki nekomu omogoča, da zadrži dostojanstvo, medtem ko vseeno sporoča, da je nekaj narobe. Ljubljenega se lahko, na primer, nagovarja z objavljanjem povezav do pesmi, ki dajejo popolnoma nevtralen vtis, a so bile v resnici skrbno in popolnoma namerno izbrane. Nič ne sporoča: »Hočem, da veš, da nočem pokazati svojih čustev«, tako kot I Want to Know What Love Is, kajne?
Skratka, čeprav nekatere Barthesove strukture težko prenesemo v današnji čas, nam vseeno ponudi zanimivo sliko ljubezenskega diskurza kot nečesa, kar se v svoji srčiki korenito ne spreminja. Res je, da hiperkategorizirana narava digitalnih interakcij, ki posameznike oblikuje v preproste seštevke njihovih interesov, ni v skladu z neizrekljivim ostankom, o katerem govori Barthes, ko opisuje idealnega partnerja kot popolno celoto, katere vseobsegajoča popolnost je vedno ravno onkraj meja ubesedenja, in da nenehne informacijske inovacije s seboj prinašajo neizbežne kuriozitete, a zdi se da romantična ljubezen vseeno ni sredi revolucije in da le upravičuje svoj konotativni značaj, s katerim iz same sebe nenehno ustvarja mit. In čeprav Between in Couple na prvi pogled delujeta kot programa, ki bi ju v filmu iz leta 1993 uporabljali fiktivneži iz 23. stoletja, v bistvu kvečjemu zategujeta uzde, ki so jih poprej za kratek čas prevzele razne klepetalnice in družabna omrežja. Kakorkoli že, v naslednjem desetletju bo zanimivo spremljati bolj tradicionalno usmerjene programčiče na eni in bolj dekadentno usmerjene aplikacije na drugi strani, ki bodo še močneje skušali zamajati trdno zasidrane ideje romantične ljubezni. Ko bi le lahko opazovali brez udeležbe …