Prejšnji teden se je, kot vsako leto oktobra, odvil Frankfurtski knjižni sejem, največji knjižni sejem na svetu, ki je letos praznoval 75. obletnico. Sejem je najbolj zanimiv za založnike, saj je to poslovni dogodek, kjer se med tednom prodajajo predvsem pravice za prevode knjig. Vrata se širši javnosti odprejo šele v petek, in kar je morda za nas nepredstavljivo, množica ljudi plača vstopnino, zato da si lahko ogleda knjižne novosti, posluša pogovore z avtorji in dobi njihov podpis. Ta del sejma za nekoga, ki ne govori nemško, ni preveč zanimiv, saj so knjige in dogodki večinoma v nemščini. Na dolgo pot do tega velikega mesta, ki je eno poslovnih središč Evrope, se ne bi odpravila, če Slovenija ne bi bila častna gostja frankfurtskega knjižnega sejma. Največje kulturne predstavitve v zgodovini naše male državice pač ni šlo zamuditi. Zbrala sem nekaj utrinkov, s katerimi vam bom skušala predstaviti vzdušje tega odmevnega dogodka.
Udarni začetek
Sejem se je zame začel v četrtek, ko sem prispela v Frankfurt, a je bilo dogajanje otvoritvenega dne tako odmevno, da je doseglo ne samo zainteresirano, temveč tudi širšo javnost. Žižek je s svojim govorom nekatere poslušalce tako razburil, da so zapustili dvorano. Vendar pa je v njem izpostavil srž strokovnega programa, ki ga je Slovenija kot častna gostja ponudila v Frankfurtu, najprej z ljubljanskim manifestom o globokem branju, potem pa s številnimi dogodki o pomenu branja v današnji družbi. Globoko analitično branje je ključno za razvijanje kritične misli, zato je pomembno, da se lotevamo kompleksnejših besedil, po katerih posegamo redkeje in so manj tržno zanimiva. Še posebej zato je bila pogumna odločitev kuratorjev programa z Miho Kovačem in Katjo Stergar na čelu, da se izpostavijo prav ta dela: poezija, kratke zgodbe in filozofija. Ljubljanski manifest je že pred sejmom vzpostavil kontekst za predstavitev Slovenije, ki se je osredotočil predvsem na vsebino, ne toliko na izgled.
Otok domačnosti v tujem mestu
Seveda sem se po prihodu v ogromen kongresni center najprej odpravila v slovenski paviljon, ki se je nahajal v drugem nadstropju ene izmed štirih hal, med katerimi je prostorno dvorišče, imenovano agora. Tam so stojnice s hrano in pijačo ter prijetni kotički, v katerih se obiskovalka lahko spočije od hrupa in gneče festivalskih dvoran v prijetnem zatočišču zelenja dreves, ki so še kako dobrodošel pogled v mestu visokih stolpnic. Pred vhodom v paviljon se je nahajala dolga stojnica, na kateri je bilo moč kupiti vse knjige slovenskih avtorjev v nemškem prevodu, ki so bile razstavljene v paviljonu. Izbira je bila res velika in raznovrstna, od leposlovnih del, kot so romani, kratka proza, dramatika in poezija, do filozofskih in teoretičnih del, potopisov in kuharskih knjig. Pričakujemo lahko, da se bo ta nabor v naslednjih letih še povečal, saj je že med pripravami na sejem, ki so vključevale tudi promocijo in pomoč avtorjem za preboj v tujino, slovenske avtorje v svoj program sprejelo več kot 60 tujih založb. Na voljo je bilo tudi kar nekaj katalogov, od avtorjev in ilustratorjev otroških knjig pa do najboljših knjig po izboru kritikov. Prijetno presenečenje so bile platnene vrečke, zvezki, svinčniki, knjižne kazalke in čokoladice z medom z logotipom Slovenije kot častne gostje in geslom »Satovje besed«.
Ob vstopu v paviljon so moj pogled najprej ujele idrijske čipke, ki so krasile strop in dale prostoru nek domačen pridih. Pohvalno je, da so za oblikovanje uporabili trajnostne materiale, kar se sklada s Slovenijo kot zeleno deželo, kot tudi s prizadevanji samega Frankfurtskega knjižnega sejma, da bi čim manj prispeval k onesnaževanju okolja. Paviljon je bil svetel in zračen, med policami s knjigami je bilo dovolj prostora za gibanje, pa tudi sedeži za listanje razstavljenih del, ki so bili na videz kot iz kamna, a so bili narejeni iz mehke pene. Ti mehki kamni so me spomnili na Prešernove oksimorone, kot je temna zarja, in tudi v tem sem prepoznala nekaj poezije, pa če je bilo tako mišljeno ali ne. Sedišča je dodatno krasilo zelenje. Posebej ljubek je bil otroški kotiček z gugalnico, ki je bila zelo priljubljena med otroci, pa tudi med odraslimi. Poleg tega so razstavo knjig dopolnjevale še izpostavitve posameznih avtorjev na različnih skulpturah, večinoma v obliki knjig, iz odsevnih materialov. Najbolj posebna med njimi se mi je zdela tista, ki je predstavljala Gorana Vojnovića in njegov roman Figa, saj je bila opremljena s čisto pravim figovcem. Mislim, da so tudi te odsevne površine nosile svojo simboličnost, saj knjige odražajo prostor in čas, v katerem nastajajo, prav tako pa se v njih bralci vidimo kot v ogledalu. Levo in desno od središčne razstave knjig sta bili postavljeni dve dvorani, v katerih so potekali dogodki, dvorana Maruše Krese in dvorana Srečka Kosovela, na njunih stenah iz panelov, na katerih se je lepo videlo senčne obrise obiskovalcev, pa so bili izpisani verzi in citati avtorjev, po katerih sta se imenovali. Paviljon je dopolnjevala še kavarnica, v kateri so izstopale luči v obliki satovja, in stena s slikami slovenskih avtorjev, ki so bili s svojimi prevodi prisotni na sejmu. Celoten prostor je deloval umirjeno zaradi izbire nežnih rjavkastih in bež tonov, zdelo se mi je minimalistično in elegantno, a hkrati ni bilo nobenega posebnega »vav« efekta. Med čipkami, ki so krasile prostor, je bilo veliko praznega prostora, ki je razkrival industrialni strop hale, črke na stenah obeh dvoran pa se mi niso zdele najbolj posrečeno oblikovane. Kar se izgleda tiče, je bilo očitno, da je bilo na delu kar nekaj improvizacije, a ta malce mlačen izgled paviljona ni odvrnil obiskovalcev, saj je bilo tam ves čas polno ljudi. Za manko pri izgledu se je oddolžil vsebinsko močan in raznolik program. Poleg tega pa je bilo vzdušje v slovenskem paviljonu zelo prijetno tudi zato, ker je bil tam vedno nekdo, ki ga poznaš.
Občutje v paviljonu je bilo, kot da je res naš. Na trenutke sem pozabila, da sem v Frankfurtu in ne na literarnem dogodku v Ljubljani. Posebnost tega je bila, da smo bili na enem mestu zbrani posamezniki, ki na takšen ali drugačen način delujemo v kulturi in soustvarjamo domačo kulturno krajino. Avtorji, uredniki, založniki, prevajalci, glasbeniki, filmski ustvarjalci, kritiki, novinarji, vse je bilo moč videti, kako se družijo in podpirajo med sabo, česar doma pogosto ne občutimo. Tam sva bili tudi dve knjižni blogerki, organizirali pa so se tudi študentje primerjalne književnosti ter študentje založništva Filozofske fakultete v Ljubljani. Tako nabor knjig kot ljudi, ki nas je ta dogodek združil, je bil zelo raznolik, a vendar nas je skupaj pripeljala ljubezen do literature, branja in kulture. Že kot študentka založništva na oddelku za bibliotekarstvo se spomnim, da nam je profesor Miha Kovač razlagal, kaj vse se dogaja na knjižnem sejmu v Frankfurtu, in vedno je izpostavil osebni stik , vzpostavljanje novih vezi in druženje. Frankfurtski sejem je, ne glede na vso promocijo kulture, predvsem poslovni dogodek, kjer se dela biznis. Za to pa je v prvi vrsti pomembno zaupanje in grajenje mednarodnih povezav, kar je brez druženja v živo praktično nemogoče, kot je poudaril tudi direktor sejma Juergen Boos, ko je v pogovoru o športu in knjigah z Aleksandrom Čeferinom rekel, da knjižni sejem predstavlja vse tiste ljudi, ki stojijo za knjigami. Najprej so to seveda avtorji, pa tudi njihovi uredniki, založniki, prevajalci.
Toliko dogodkov, tako malo časa
Pomen dialoga in stika je bil poudarjen tudi z večjezičnostjo dogodkov, ki so potekali v okviru našega programa. Dogodkov na celotnem sejmu je bilo nepregledno veliko, tako da še sreča, da so bili razen redkih izjem v nemščini, da so zame vsaj ti odpadli, saj že za vse dogodke v organizaciji Slovenije ni bilo dovolj časa, mnogi pa so se tudi prekrivali med seboj. V veliko pomoč pri planiranju je bila aplikacija Frankfurtskega knjižnega sejma, v kateri so bili pregledno zbrani dogodki. Zanimivo je bilo, da se niso odvijali samo na sejmu, ampak po celem mestu. Messe se namreč zapre ob 18. uri, literarno dogajanje pa se takrat preseli v druge frankfurtske kulturne prostore. Poleg dogodkov v paviljonskih dvoranah so dogodki potekali tudi na slovenski nacionalni stojnici, ki se je nahajala v drugi hali, med ostalimi nacionalnimi stojnicami. Tudi tam je bilo vedno veliko (znanih) ljudi, imeli pa so tudi pogostitve s hrano in pijačo, potica in vino nista manjkala. Ob nacionalni stojnici je potekala tudi razstava slovenske ilustracije, ki so jo pripravili v Centru ilustracije. Kuriranje je opravila 9-članska strokovna skupina Art direction, organizacijo in produkcijo za Center ilustracije Maša P. Žmitek, za zavod Divja misel pa Tina Popovič. Predstavljene so bile tako klasične ilustracije otroških slikanic, kot so na primer dela Hane Stupica, kot tudi ilustracije striparja Jurija Devetaka, avtorja risoromana Nekropola, in ilustracije Maje Poljanc, ki je opremila fantazijsko knjigo Julije Lukovnjak, Svet je senca Edgarja Kaosa.
V središču programa je bila poezija, od petka do nedelje se je namreč vsako jutro ob 10.00 odvil dogodek Honey hour, kjer je bilo mogoče slišati poezijo slovenskih avtorjev v nemškem jeziku. Miljana Cunta, Maja Haderlap in Barbara Korun so prebirale svoje pesmi ter pesmi drugih slovenskih pesnikov po svojem izboru. Ti jutranji dogodki so bili presenetljivo dobro obiskani, v popoldanskih urah pa so se dvorane popolnoma napolnile. Prav lepo je bilo videti toliko zainteresiranega občinstva, ki je vedno zastavilo tudi kakšno vprašanje nastopajočim avtoricam in avtorjem. Na dogodku The sound of poetry sta se Ana Pepelnik in belgijski pesnik ter filmski ustvarjalec Maxime Coton pogovarjala predvsem o zvočni komponenti poezije, vsak pa je prebral tudi eno pesem, Ana Pepelnik je pesem Tehno brala v slovenščini, Maxime Coton pa je izbral angleški jezik, v katerem je potekal tudi pogovor. Po dogodku sva z Ano spregovorili nekaj besed o tem, kako se ji kot pesnici zdi, da je prav poezija v središču slovenskega programa:
»Super je! Predvsem glede na to, da je poezija v današnjem času večinoma v ozadju, čeprav jaz tega občutka nimam, ampak večinoma je tako. Sploh založniški marketing gre v smer bestsellerjev, ki so največkrat avtofikcija, žanri in stvarna literatura. Zato se mi zdi super, da se je naredil prostor za poezijo, da lahko prestopi okvire, da dejansko stopi čez mejo, ne samo fizično, ampak tudi metaforično. Poleg tega smo Slovenci konec koncev narod pesnikov, kar smo lahko že večkrat slišali tudi na sejmu, in bi se kar strinjala, da je to res.«
Zatem sem imela priložnost pokramljati še z Ano Schnabl, ki ima že dva prevoda v nemščino. Nemški bralci lahko berejo njen roman Mojstrovina in kratke zgodbe Razvezani. Medtem ko sem Mojstrovino v nemščini zlahka prepoznala kot Maisterwerk, sem bila presenečena nad prevodom Razvezanih, ki so v nemščini naslovljeni Grün wie ich dich liebe grün. Čeprav ne znam nemško, mi je bilo jasno, da to pomeni »Zeleno, ki te ljubim zeleno«, ampak se nisem spomnila nobene povezave med Ano Schnabl in Lorco. Pisateljica je razložila, da je bil naslov odločitev urednika, prav tako naslovnica, na kateri je zamegljen list marihuane – ta se namreč pojavi v eni izmed zgodb. Zanimivo je videti, kakšno življenje živijo knjige, ki jih poznamo, v drugih jezikih. S prevodom je vedno nekaj izgubljenega in nekaj pridobljenega in Ana Schnabl pravi, da jih pravzaprav ne vidi kot svoje delo, temveč kot delo prevajalca. Tako kot njena dela se tudi avtorica v tujini lahko izumi na novo. Ano sem povprašala, če opazi kakšno razliko med nastopanjem doma in v tujini:
»V avstrijskem in nemškem prostoru imam zdaj že kar nekaj izkušenj. Kar sem opazila, je, da se mogoče organizatorji vedejo nekoliko bolj profesionalno do avtorjev, tudi poskrbijo za našo dobrobit, bolj gostoljubni so in tudi honorarji so višji, kar je seveda zelo dobrodošlo.«
Ker je po pogovoru k njej pristopilo kar nekaj bralk in bralcev, da jim je podpisala izvode knjig, sem jo vprašala tudi, kakšne so njene izkušnje z bralci v tujini oziroma z bralci prevodov: »Jaz sem kot Ana Schnabl v avstrijskem in nemškem prostoru seveda tabula rasa, nepopisan list, in ljudje nimajo nobenih predsodkov, nobenih vnaprejšnjih predstav, zato jih zato morda moje delo tudi malo bolj zanima. Tukaj nimam istega glasu in to je zame zelo dragoceno, ker se posledično tudi jaz lahko redefiniram, dobim nekaj novega zagona, ki je mogoče v slovenskem okolju težje dosežen.«
Po mestu
Tudi dogodki v centru mesta so privabili veliko število obiskovalcev. V Künstlerhaus Mousontrum je v četrtek zvečer potekal dogodek Long night of short stories, kjer se je zvrstilo veliko slovenskih avtorjev, pa tudi nekaj tistih iz naše bližine. Najprej je bil v nemščini predstavljen Slavko Grum, ki ga bolj poznamo kot dramatika, pisal pa je tudi kratko prozo, ki je bila prevedena v nemščino. Zatem so se na odru zvrstili avtorji, vsak je odgovoril na nekaj vprašanj, potem pa je igralka prebrala eno ali več njihovih kratkih zgodb v nemščini. Dogodek je potekal v nemščini, slovenščini in angleščini, pri čemer je imela pomembno vlogo tolmačka, ki je svoje delo izvrstno opravila. Na odru so se pojavili Andrej Blatnik, Rumena Bužarovska, Georgi Gospodinov, Maša Kolanović, Mojca Kumerdej, Jedrt Maležič, Anja Mugerli, Vinko Möderndorfer in Agata Tomažič, vse skupaj pa je popestril še glasbeni nastop Tomaža Groma. Kljub temu da so na drugem koncu Frankfurta istočasno nastopali Laibachi, je bilo vzdušje tudi na noči kratke proze živahno, težko si predstavljam, da bi imel takšen dogodek toliko obiska v Ljubljani, še posebej v četrtek ob devetih zvečer.
V petek pa je sejem vrata odprl tudi širši javnosti in Messe je preplavila množica ljubiteljev knjig. Agenti v oblekah, ki so s kovčki hiteli s sestanka na sestanek, so se umaknili številnim cosplayerjem, oblečenim v svoje najljubše junake iz mang, stripov in knjig, kar je sejmu dodalo še večjo pestrost. Takrat je bilo pred gnečo prijetno pobegniti na ogled mesta, kjer so potekale številne razstave v okviru sejma, na primer razstava Prešernovih rokopisov v muzeju romantike pri Goethejevi rojstni hiši. Poleg tega pa je bilo prevode slovenskih avtorjev zaslediti tudi v knjigarnah, kjer so bile posebej izpostavljene. Vpliv Frankfurtskega knjižnega sejma sega onkraj meja sejemske hale, ne samo v Frankfurt, temveč se širi po vsem nemško govorečem prostoru. In konec sejma ne pomeni konca tega vpliva.
Vtisi in pričakovanja
Frankfurtski knjižni sejem je šele začetek procesa vstopanja slovenskih avtorjev v mednarodne vode. Pričakujemo lahko, da bo prinesel še več prevodov in še več zanimanja za slovensko literaturo. Seveda pa bo to delovalo le z vzdrževanjem podpornih mehanizmov za avtorje in založbe, ki so bili za namene prevodov v tuje jezike vzpostavljeni že v letih pred sejmom, kar sta v svojih intervjujih in člankih na temo frankfurtskega knjižnega sejma poudarjala že Miha Kovač, kurator predstavitve Slovenije in velik poznavalec tako slovenskega kot mednarodnega založništva in profesor na oddelku za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ter Andrej Blatnik, avtor, urednik in prav tako profesor na bibliotekarstvu, v okviru katerega poteka tudi študij založništva.
Slednjega sem povprašala o njegovih vtisih ob zaključku sejma in dobila zelo pozitiven odgovor: »Vtisi so zelo dobri in moram govoriti s pozicije, s katere govori dr. Kovač, ki je bil tukaj na sejmu triintridesetkrat, jaz sem bil tridesetkrat, pa bi se omejil samo na program častnih gostij. Rekel bi, da je bil naš program inkluziven v različnih pogledih. Od tega, da je med najmlajšim in najstarejšim na sejmu, Jurijem Devetakom in Florijanom Lipušem, 60 let razlike, velja omeniti tudi to, da eden prihaja iz tržaškega, drugi pa iz avstrijsko-koroškega slovenskega prostora. Tukaj so tudi avtorji, ki ne pišejo v slovenščini, avtorji, ki pišejo popularno literaturo, kot sta Golob in Širok, in avtorji, ki pišejo literaturo v samozaložništvu, o katerih se pravzaprav v Sloveniji niti ni kaj dosti vedelo, morda se bo vedelo zdaj kaj več. Velika večina nastopov je bila izjemno obiskana, tudi nastopi po mestu. In Slavoju Žižku je kot zmeraj s svojim provokativnim razmišljanjem uspelo doseči to, da je opozoril, da knjige niso samo stvar posla, služenja denarja, ampak tudi širjenja obzorij, torej mišljenja.«
Pred 75 leti je Frankfurtski knjižni sejem zasedal samo eno halo, tam so se dobili založniki in trgovali s pravicami. Zdaj je ta dogodek postal veliko več kot samo poslovno srečanje. Pomembno se mi zdi, kar je v simboličnem zaključku in povzetku gostovanja Slovenije v pogovoru, naslovljenem Is Slovenia small?, v katerem so sodelovali direktorica JAK-a Katja Stergar, prevajalka Amalija Maček, nemški ambasador v Sloveniji Adrian Pollmann in Miha Kovač, povedal slednji; branje je ključno za založniško panogo, brez bralcev ta dejavnost propade, zato je pomembno, da raziskujemo pomen branja, prednosti, ki jih prinaša, in bralne navade, ki jih moramo spodbujati. In Slovenija je s svojim strokovnim programom to prinesla na ta edinstven dogodek, kjer se srečujejo založniki, avtorji, prevajalci, uredniki in bralci, ki imajo priložnost spoznati ljudi, ki stojijo za njihovimi najljubšimi knjigami.
Na koncu sem tudi Miho Kovača, ki ima velike zasluge za to, da se je Slovenija predstavila s tako kvalitetnim programom, povprašala, kakšni so njegovi vtisi ob zaključku tega velikega projekta. Najprej se je utrujen pošalil, da bi šel rad čim prej domov, potem pa je optimistično nadaljeval: »Rekel bi, da je bila stvar zelo uspešna, naš paviljon je ves čas poln, tako na strokovnih kot na literarnih dogodkih, tudi večina dogodkov v mestu je bila dobro obiskana. Naš največji dogodek je imel 600 obiskovalcev in 200 pred dvorano. Imamo več kot 400 objav v tujih medijih, predvsem v nemških, tako da smo bili po vseh teh kazalnikih uspešni. Vse stvari so nam šle v korist, vključno s prvim škandalom, pa tudi zadnjim, ki se še ni zgodil, pa se mogoče še bo.«
Zadnjega škandala ni bilo in Slovenija je častno gostovanje predala sosednji Italiji. Kot je povedala Katja Stergar, je bil največji dosežek to, da Slovenci vidimo, da imamo občinstvo, da avtorji vidijo, da domače in tuje bralce zanima, kaj počnejo. Za samozavest je pomembno, da dobimo nek pogled od zunaj. Sama menim, da je bila predstavitev Slovenije v Frankfurtu zelo uspešna, seveda pa se bodo pravi rezultati pokazali čez čas, predvsem s številom prevodov slovenskih del. Navajeni smo že, da so športniki tisti ambasadorji, ki ponesejo besedo o naši mali državi v svet. Tokrat so bili to kulturniki. Te štiri dni, ki sem jih preživela v Frankfurtu, sem se počutila skoraj kot doma, saj so me obdajali znani obrazi in znan jezik. Frankfurt je postal Ljubljana.