Nenadoma, med dopoldanskim plavanjem, rdečkasto rumen, pegast listič – v bazen je kanila jesen.
*
23./24. avgust – celonočni dež z bliskom in gromom, pogasil poletni požar, z jutranjo meglo in hladom odškrnil vrata v jesen.
*
Dokler je bilo kopališče odprto, te je grela zavest, da poletje s svojo sladko lenobnostjo še traja kljub vremenskim spremembam. Danes so ga zaprli: izpraznili so bazene, izklopili prhe, v kot pod teraso zložili ležalnike iz starostno zbledelega lesa, z dvižnimi naslonjali na zatiče.
*
S kakšnim užitkom si ogleduje poletno zagorelost golega telesa v ogledalu, s kakšno naslado, s kakšnim zadoščenjem, medtem ko se natira z deviškim oljčnim oljem, razmazanim po dlaneh in razredčenim z nekaj kapljicami vode. Ampak ohlajeni reženj lubenice ji ne prija več, ne prija ji več ohlajeni rosé Kušter 2014.
*
Drži jo čez ramena, ona njega čez pas, hitita po Pristaniški dol v prvem mraku, njegova dlan zdrsne po beli kvačkani majici na hruškasto zadnjico v črnih pajkicah, zakroži po levi, po desni polutki, široka, kot je, zagrabi obe hkrati, pognete ju, pognete znova, ona se sunkovito zasuče, zastane, privije se k njemu, k sebi primakne njegovo glavo, poljub, poljub, objem, poljub …
*
Medtem ko ji z obrežne klopi mrmraje govori in dela dolge premore, se ona, tri ali štiri korake pred njim, naslanja na priletno vrbo, nagnjeno nad reko, v kratkih hlačicah iz spranega džinsa z zavihi stoji na eni nogi kot čaplja, drugo, pokrčeno v kolenu in uprto ob deblo, pa enakomerno suče navzven in navznoter, navzven in navznoter, da se čvrsti, gladko zaobljeni stegni enakomerno razpirata in zapirata, razpirata in zapirata …
*
Že veter privzdiguje okrasno grmičevje, zakrilita krajca lanenega ovratnika … že nagiba breze zunaj njihove osi, vrtinči listje med gostilniškimi mizicami … dež … da z vrtnic spira vonj … da pivna prah … da vse razvodeneva v ponesrečen akvarel.
*
Dežniki se nagibajo, kot se nagiba dež v vetru.
*
Odpada listje, zasipava mesto, bledi svetloba, vsak dan bolj poševna, iz poletnega sveta narave in intuitivnosti se s prebujenim interesom sélimo nazaj, nazaj v medčloveški svet volje do moči.
*
… in medtem ko so sončni vzhodi vse bolj pozni in zahodi vse bolj zgodnji, študentarija spet polni mesto, ki vse bolj izgublja počitniški značaj, in ga spet poživlja, pomlajuje, lepša.
*
Vrtnica, ognjeno žolta, sili čez vrtno ograjo, se čeznjo vzpenja nad pločnik, se v grand jetéju izteza v ta sveži šesti oktober, se z vsem svojim dehtenjem razdaja, ponuja tik nosa, tu, na vogalu Baševe ulice in Ulice Draga Kobala.
*
Lomastijo, ko kápajo skozi krošnje; potem obležijo povsod po drevoredu in nas debelo gledajo, plodovi divjega kostanja, gledajo s tistimi volovskimi, umazano belimi očmi, kot bi spraševali: Kaj je? Kje smo? Zakaj smo naênkrat padli tako nizko? …
*
Sredi oktobra smo že, obiramo izabelo, njen vonj pa nas vztrajno spominja na maj, na vonj cvetoče akacije.
Knjigo Fusnote Andreja Brvarja lahko kupite na tej povezavi.
