AirBeletrina - FuzbalAir2016: Lepa igra
Xherdan Shaqiri je zadel enega najlepših golov na Evru 2016 (vir: goal.com) Xherdan Shaqiri je zadel enega najlepših golov na Evru 2016 (vir: goal.com)
Kolumna 6. 7. 2016
Čas branja
Čas branja: 8 min

FuzbalAir2016: Lepa igra

 

Xherdan Shaqiri je zadel enega najlepših golov na Evru 2016 (vir: goal.com)

Evropsko nogometno prvenstvo se počasi bliža neizbežnemu koncu. Sodeč po številnih odzivih na družabnih omrežjih in iz lastnih izkušenj lahko ugotovim, da gre za dogodek, ki ga spremljajo tudi tisti, ki se sicer nad nogometom ne navdušujejo ravno preveč. Vsa ta množica, ki se z namenom ogleda nogometne tekme pred televizijskimi ekrani znajde le na vsaki dve leti ali ob pomembnejših tekmah prvenstev in Lige prvakov in ki je kljub temu navadno najbolj glasna o tem, kakšna igra je najboljša, nogomet izrablja le kot izgovor za druženje in zabavo. Stran, za katero bodo navijali, izberejo poljubno, spijejo nekaj kozarcev piva, mogoče sem pa tja pade še kakšna stava – in to je to. Toda ta kolumna ne pripoveduje o ljudeh, ki so nogometu naklonjeni le kot spektaklu. To bo zgodba o tistih, ki nam nogomet nekaj pomeni, ki se nad njim navdušujemo, ga (čustveno) spremljamo, pa tudi igramo. O tistih gledalcih nogometa, ki nam ne gre več zgolj za druženje, še najmanj za spektakel, ampak predvsem – to si upam trditi – za užitek in poezijo.

Nogometne tekme po navadi gledam skupaj z mlajšim bratom – oba redno spremljava špansko prvenstvo, brat tudi angleško in nemško. Pomembnejše tekme, s čimer imam v mislih razne El Clasice in El Madrileñe, pa vse mogoče finalne tekme, tekme Lige prvakov in seveda tekme evropskega in svetovnega nogometnega prvenstva, pa gledamo skupaj z družino. Čeprav imamo drugačne poglede na igro in smo mnogokrat zaradi favoriziranja različnih ekip razdeljeni na dva tabora, pa se za kakšno tekmo na koncu vendarle vsi strinjamo, da je bila »lepa«, da je določen igralec »lepo preigral« drugega, da je bila »podaja lepa«, da je bil »strel lep, a premalo natančen«, v primeru natančnosti pa tudi, da je bil »zadetek lep«. Govoriti o lepoti v nogometu? A prav za nogomet se je v angleščini prijela oznaka »beautiful game«, torej lepa igra (izvirno naj bi jo skoval Pelé: o jogo bonito). In taka je tudi zame.

»Pa kaj sploh vidiš na tej igri?«

Verjetno nisem edina, ki se pogosto srečala s tem vprašanjem. Nikoli mu nisem pripisovala ne vem kakšnega pomena, verjetno zato, ker sem ga, logično, najpogosteje slišala ravno od tistih, ki jih ta šport iz takšnega ali drugačnega razloga pač ni navduševal. Po navadi sem na to odgovorila nekaj v smislu »vsakemu svoje« in pravega odgovora, kaj je na tej igri takega, zaradi česar se vedno znova vračam k njej, sploh nisem iskala. Preprosto zato, ker mi je ljubezen do tega športa tako samoumevna, kakor je tistim, ki mi zastavljajo podobna vprašanja, samoumevno, da bodo ob nogometni tekmi sprva zavrteli svoje zdolgočasene oči, nato pa preklopili na drug program.

Tudi točnega odgovora na to, kdaj se je začela moja obsesija z nogometom, ne poznam. Vem, da je prišel nogomet v moje življenje kasneje, šele ko sem imela okoli deset let. Pravzaprav mu nihče v družini takrat ni namenjal niti najmanjše pozornosti – deda je celo trdil, kako neumno se mu zdi, da odrasli moški uro in pol tekajo za isto žogo, namesto da bi dali vsakemu svojo, pa bi bil mir –, in sicer zato, ker je bilo na kmetiji, kjer sem preživela večji del svojega otroštva, vedno dovolj drugega, »pomembnejšega« dela. Družina nama z bratom sicer nikoli ni preprečevala, da bi se ukvarjala s čim, kar naju je veselilo. Še več: starši so nama omogočali, da sva se udeleževala vseh aktivnosti, za katere sva pokazala interes, pa čeprav je to zanimanje trajalo le kakšen teden ali dva. Tako je nekega dne brat, ki je že obiskoval osnovno šolo, prišel domov ves odločen, da bo treniral nogomet – sam bog ga ne bi mogel prepričati v nasprotno. In mami ni preostalo drugega, kot da mu je kupila prve kopačke in žogo, ki smo jo nato večkrat reševali s strehe, kamor je ušla, ko smo se otroci iz soseske igrali na našem dvorišču.

Verjetno sem si v tistem obdobju tudi prvič zares ogledala kakšno nogometno tekmo, a se mi je kot eden najzgodnejših spominov na spremljanje tega športa v mislih ohranilo šele svetovno nogometno prvenstvo iz leta 2002, ki sta ga prvič gostili dve državi, Japonska in Južna Koreja, in ko se je sploh prvič nanj uvrstila tudi slovenska reprezentanca. Potem pa se je obsesija nadaljevala in čedalje bolj naraščala. Brat je sicer vmes za nekaj časa prekinil s treniranjem, a se je kasneje k njemu spet vrnil, oba pa sva intenzivno spremljala vse tekme španskega prvenstva, kolikor sva jih le lahko. Vrh te moje obsesije je bil verjetno dosežen v gimnazijskih časih, kjer sem se tudi prvič zares srečala z »navijaškimi konflikti«, ki pa niso nikoli prerasli v kaj hujšega kot nedolžno zbadanje in blage provokacije s strani določenih sošolcev, ki so bili seveda privrženci drugih nogometnih klubov. Vse to nas je pravzaprav takrat še bolj zbližalo in med nami utrdilo prijateljske vezi.

Sem se pa, pričakovano, z vprašanjem, kaj vidim na tej igri, prvič srečala in potem tudi najpogosteje soočala ravno v tistem času. Ni mi treba posebej poudarjati, da mi je z njim največkrat »utrujal« ravno ženski del družbe, v kateri sem se nahajala, saj nogometa ni spremljala skoraj nobena prijateljica. In vse do danes pravzaprav nisem iskala resnega odgovora.

Lepota nogometne igre

Kaj je torej na tej igri tako lepega, da ima danes privržence tako rekoč s celega sveta? Da združuje ljudi vseh starosti in narodnosti? Da je pravzaprav ena izmed redkih pojavnosti sožitja multikulturnosti, ki je sicer v zadnjem času postala pravo minsko polje nestrpnosti?

Pogled na to, kaj je pri določeni stvari lepega, je težko zamejiti v neke objektivne okvire, saj je lepota že sama po sebi nekaj subjektivnega in lahko vsakemu posamezniku pomeni nekaj povsem drugega. Nič drugače ni z lepoto ali estetiko nogometne igre. Jasno je sicer, da je cilj vseh nogometnih ekip in vseh kakršnihkoli oblik igranja nogometa en sam: zadeti nasprotniku več golov, kot jih on zadane tebi. Kje je tu lepota? A estetskih razsežnosti nogometa ne merimo z izidom, prisotna je ravno v tistem, kar presega zgolj doseganje rezultata. Komentarje v smislu »kako lep gol« bomo namreč najpogosteje slišali ravno takrat, ko bo gol dosežen recimo iz nemogočega položaja, z virtuozno predstavo ali neverjetnim preigravanjem. Ni naključje, da določenim igralcem, ki tovrstne trike pogosto izvajajo, komentatorji večkrat pripenjajo vzdevke tipa »virtuoz« ali kaj podobnega, s čimer se sicer označuje nekoga, ki obvladuje tehniko kake umetnosti.

To pa ni edini vidik lepote nogometne igre. Estetsko razsežnost nogometa vidim še v nečem, kar relativno velja za vse športe z žogo, a pride v nogometu zaradi manjšega števila zadetkov morda najbolj do izraza – v njegovi nepredvidljivosti in dramatičnosti, po navadi vse do zadnjega sodniškega piska. Dvomim, da bi v igri toliko uživali, če bi že vnaprej vedeli rezultat, če bi že vnaprej vedeli, kdo bo slavil in dvignil končni pokal. In kako zanimive so tiste tekme, ko si kot gledalec že skorajda dokončno prepričan v zmagovalca, pa se v zadnjih petih minutah (kaj petih – zadnjo minuto!) tekme vse obrne na glavo. Ali ko velikega favorita (Anglijo) premaga palček (Islandija)? Mar ni to čar te igre? In ni to tudi čar umetnosti? Da te preseneti in pretrese vse tvoje fiksne predstave o tem, kaj in kako bi nekaj moralo biti? Prepričana sem, da je dodatno dramatičnost, po drugi strani pa tudi priljubljenost igre, s seboj prinesla seveda še televizija, s pomočjo katere je šport postal ena izmed najhitreje rastočih in razvijajočih se produkcij. Zlasti nogomet je s pomočjo televizije postal »najpomembnejša obstranska stvar na svetu«, z gradnjo ogromnih stadionov, športnih prizorišč na prostem in povezovanjem v športne zveze pa tudi ogromno podjetje. Verjetno bi kdo kaj lepega našel tudi v tej »industrializaciji« nogometa, toda meni se zdi, da ima vse to ravno nasproten učinek in z velikanskimi finančnimi vložki in profiti odvrača pozornost od preprostega dejstva, v katerem vidim še eno izmed lepot te igre – da je namreč nogomet eden izmed najlažje dostopnih in najbolj preprostih športov. Kot otroci smo potrebovali le žogo, na obeh straneh dvorišča pa smo si s kredo na tla narisali dve črti, ki sta označevali meje gola. Igrali smo tudi bosi.

Tisti, ki nogometa sicer ne spremljajo in se mu ne posvečajo, bodo v njem videli zgolj nepomembno, razvedrilno, mogoče zabavno igro, medtem ko je za druge, za privržence in ljubitelje, za tiste, ki ga igrajo, in za tiste, ki ga gledajo, nekaj več kot zgolj igra. Je igra, ki predstavlja resnični svet in, če hočete, tudi način življenja. Nogomet je torej res lepa igra, a je lepa igra, pri kateri gre zares. Igra, pri kateri tekmovalci in tekmovalke ne nosijo mask in so takšni, kakršni so – z grbom kluba ali reprezentance in svojim priimkom na dresu, z vsemi svojimi (dobrimi in slabimi) osebnostnimi lastnostmi, s čustvi, ki jih preplavijo na določeni točki tekme. In na ta način estetska privlačnost tega športa terja vpletenost vseh udeležencev – če hočejo igralci in gledalci v nogometni igri uživati, mora ta dejansko postati njihov svet.