»Pa’ representar a mi país están los deportistas«*
Kdo pa so ti mladi fantje
Od Celja do Bergama, prevoz.org: kako SUPER/NAD/OH izjemna, kako SUPER/NAD/OH velika, kako sploh, kako uau, kako brez debate (najboljša, najmočnejša in celo najlepša) bo kmalu nova reprezentanca Kosova.
»To je prerokba. Jutri si grem tetovirat lopatico: Bill Clinton.«
»Pa daj. Tetovaža Bill Clinton?! Zakaj pa ne Tony Blair, haha?«
(Tonibler, se reče.)
»Clinton je velik. To je prerokba, nima smisla, da ti razlagam.«
»Probaj.«
»Nima smisla, ti pravim. Ne bi razumel.«
(Temeljni nesporazumi, se reče.)
Od Celja do Bergama, pa šele pri Ljubljani.
»Pred kratkim sem bil blizu Kosova.«
»V Albaniji?«
»V Makedoniji. Res imajo dobro vino.«
(Kar bo, pa bo, se reče.)
»Na Kosovu je boljše.«
»Kaj?«
»Vino. Od Makedonskega. Ne boš rekel, da ne poznaš Stone Castle.«
»Ja … ampak tudi makedonsko je dobro. Tam je res veliko sonca.
»Na Kosovu ga je več.«
»Česa?«
»Sonca. Od Makedonije. Na Kosovu ga je vsaj za en dan v letu več.«
Razcep Kozarje pri Ljubljani.
»Mhm.«
…
»Mhm.«
…
Izvoz Vrhnika.
»Torej praviš, da bo Kosovo igralo že na svetovnem v Rusiji?«
»Itak. V kvalifikacijah bomo zmleli vse po vrsti. Samo pomisli. Najboljši, ki so kadar koli igrali za Švico, bodo odslej branili svojo lastno zastavo. Najboljši, ki so kadar koli igrali za Albanijo, Finsko, Belgijo, Črno goro. Že zdaj so dobri, ko pa bodo igrali za Kosovo, bodo nepremagljivi.«
»Pa si ziher, da bodo res vsi prestopili h Kosovu?«
(Šok in nejevera, se reče, se zavpije, se zakrili.)
»Pa si ti kdaj videl te fante? Prvič v zgodovini sta UEFA in FIFA dovolili, da nogometaši, ki so že igrali za neko reprezentanco na kakšnem velikem tekmovanju, zamenjajo dres in na novem tekmovanju zaigrajo za drugo reprezentanco. Prvič, razumeš. Kdor ima malo soli v glavi, razume, da bodo vsi kosovski nogometaši prestopili v prvem trenutku, ko bo mogoče.
»Kdaj pa bo mogoče, misliš? A niso švicarski Kosovci v zameno za švicarsko podporo pri priznanju Kosova podpisovali nekih obljub, da ne bodo takoj zamenjali reprezentance?«
»S kakšnimi malenkostmi se ubadaš. To je prerokba, ti pravim, politika. Mogoče bo, ko bo vse pripravljeno. Danes, jutri, pojutrišnjem. Temelje smo postavili in zdaj gremo dalje. Ko bo čas, bodo vsi prestopili. In takrat Kosovo ne bo igralo, da bi sodelovalo. Igralo bo in zmagalo.«
…
»Pa si ziher …«
…
»Kdor ima malo soli v glavi …«
…
»Prvič, razumeš …«
…
»Itd. itd. itd.«
…
Od Celja do Bergama, prevoz.org; ko bodoči imetnik tetovirane lopatice Bill Clinton izstopi na bencinski, kjer ga čaka naslednji prevoz (brat in dva bratranca) za v Švico, kjer živi in dela, v avtomobilu ostanejo trije prepričani – vsaj do Milana, plis, nobene debate o reprezentancah.
(»Kako hitro se lahko človek utrudi, samo pravega sopotnika mu dajte.«)
Naslednji dan Aljoša Harlamov pošlje mejl, da dela neko rubriko na Airbeletrini in da v čast evropskemu v Franciji vabi k pisanju o nogometu. Pa daj, Aljoša. Ti povem kaj o Kosovu?
…
Kaj pa, če raje ne? Kaj pa, če tokrat res res ne? O Kosovu, mislim. O reprezentancah, mislim. O politiki. O prerokbah. O poslu. O nogometu, skratka: Aljoša, raje ne.
(Zarečeni kruh, se reče.)
Ki korakajo skoz’ vas
Stade de France v Parizu je bil prvi stadion, s katerega sem novinarsko poročala o kakšni nogometni tekmi na najvišjem evropskem nivoju. Finale evropske lige prvakov, pred točno desetimi leti. Za Arsenal je igral Thierry Henry, za Barcelono Ronaldinho in Eto’o. Messi je bil opaženi talent, a še daleč, daleč od zvezde. Sploh pa si je tisto tekmo ogledal s klopi, ravnokar se je vrnil po poškodbi. Tudi Xavi in Iniesta sta tekmo začela na klopi (Iniesta je nato igral v drugem polčasu), nismo še vedeli, kaj pride. Kadar pomislim na tiste tri dni v Parizu, dobim vrtoglavico in iz notranjosti se mi dvigne bežen tresljaj, skoraj pritožba. Zelo daleč se mi zdi, drugi svet.
Do stadiona sem se pripeljala s starim golfom, ki je na poti Berlin–Pariz nekajkrat zakuhal, pisarna za akreditacije je bila v majhnem kiosku na parkirišču in v njej so sedeli štirje ljudje. Dva sta bila šefa, dva pa pripravnika. Identificirala sem se s pasošem in Večerovo novinarsko, ki sem jo enkrat po nesreči oprala s kavbojkami, zato so bili vsi napisi na njej nerazpoznavni, žig pa razmazan. Večerova novinarska je bila majhen, na roko izrezan oranžen kartonček v ovitku iz folije. Danes vsaka malo večja štacuna v ruralni provinci svojim zvestim potrošnikom izstavi tisočkrat bolj sofisticirano kartico zvestobe, kot je bil tisti oranžni papir. A recimo, da takrat za dokazovanje zvestob še nismo rabili plastike in bančnega računa.
(Zelo daleč, drugi svet.)
Spomin pravi, da moje akreditacije ni bilo na seznamu, čeprav sem po elektronski pošti dobila potrdilo, da je vse okej. Šef kioska se je prijazno nasmehnil in v opravičilo ponudil začasno karto za ogled treningov in tiskovnih konferenc obeh ekip dan pred tekmo. Med vztrajnim »Sorry sorry sorry, it must be our mistake,« je sprintal še kuponček za celodnevno brezplačno parkiranje v Parizu in podaril vrečkico s sponzorskimi dobrinami (Adidasova majca, Adidasova kapica, Adidasova značka, vse z logotipi Pariz 2006). Kasneje isti dan mi je druga šefica novinarske pisarne med treningom Arsenala na tribuno osebno prinesla novo, veljavno akreditacijo za tekmo in spremljajoče dogajanje: res je bila njihova napaka, sorry sorry sorry, it will not happen again.
Na tiskovni konferenci po treningu sem prvič v življenju govorila z Arsènom Wengerjem in brezkartična zvestoba še vedno traja: na tisti tiskovni in na vseh, ki so sledile, sem razvila globoko občudovanje, skorajda intimno naklonjenost do redkih nogometnih trenerjev s smislom za eleganco in samoironijo, humor. Wenger in Ferguson sta moja junaka, čeprav nikdar nisem kaj dosti spremljala angleškega nogometa. Najbrž tudi zato, ker sta ena redkih, ki svojih klubov nista menjavala po vetru in ki sta tudi v sodobnem poslovnem & globalnem modelu nogometa ohranila kanček časti in občutka za mero. (Lahko bi tudi rekli, da je šel Ferguson še v zadnjem momentu v penzijo.)
Tekma naslednji dan – 50 let evropske lige prvakov in kup ceremonij – mi je podarila občutek, da je nogomet velika vas, en takšen barvno mešani Jurovski Dol ob štirikotnem travniku, kjer je možno vse, če le imaš zveze pri gasilcih in županu. Občutek ni nikdar izginil, nasprotno, vedno močnejši je postal. Res pa je, da so obtravniški nogometni vaščani danes bolj azijskih provenienc kot takrat, več je tudi arabskih kraljev in indijskih televizijskih hiš, malo manj je majhnih evropskih časopisov, manj je časopisov sploh, res, kdo pa sploh še bere, v tem ni denarja, časopise so zamenjale velike teve korporacije in tiskovne agencije, ena ali dve, ki so poskrbele za to, da imajo dan po kakšni pomembni nogometni tekmi vsi časopisi na svetu na naslovnici isto fotografijo.
Ki jim tak žari obraz
Med Arsenalom in Barcelono v tistem finalu 2006 nisem imela svojega favorita, oba kluba sta mi bila enako ljuba. Bilo mi je, kakor da v obeh vlada podoben ustvarjalno-raztreseni kaos, kar je v igro vnašalo nekaj romantike in ritma, a tudi priložnostna pripravljenost na udarce pod pasom, kar je tekmo naredilo hitro in grobo. Nekako vseeno mi je bilo, kdo zmaga, kar se je redko zgodilo prej in potem.
Thierry Henry in Ronaldinho sta bila v tistem času dva izmed mojih najljubših igralcev sploh, kakor sta bila Samuel Eto’o in Jens Lehmann dva, ki sta mi šla prav nevarno, podkožno na jetra. Ko je sodnik zaradi prekrška v osemnajsti minuti Jensa Lehmanna poslal z igrišča, zaradi česar je Arsenal praktično vso tekmo odigral z igralcem manj, se je srce paralo ob pogledu na kapetana Henryja, ki je dobesedno (bil je dež in blazna patetika) padel na kolena pred sodnika, a obenem mi je odznotraj privoščljivo vzklikalo: vedeli smo, vedeli smo, ta človek je kreten; narediti takšen prekršek v osemnajsti minuti, mah, kakšno pomanjkanje takta.
Novinarsko delo, tisto in takrat, je bilo privilegij. Naučilo me je gledati nogomet od blizu, od daleč, predvsem pa brez posrednikov. Ustvariti si – vedno in ne glede na vse – svoje mnenje, svoj pogled, svoje majhne ljubezni, jih noro, brezsramno in neargumentirano zagovarjati, za njimi stati, se z njimi pogajati in jih na dolgo, na široko, na vse strani razglabljati. Športno novinarstvo je najmanj novinarstvo od vseh, a tudi najbolj, če veste, kaj hočem reči; hitro se zgodi in nikoli nima časa, redko je premišljeno, skoraj nikoli dobro povedano, vedno je nabasano s skrajnostmi: bodisi z vehementnimi subjektivnimi sodbami bodisi s prekomernim tehničnim izrazjem; po navadi mu manjkajo ustrezna ločila, še največkrat vejice, pa tudi kakšen rodilnik, a koliko terenskega dela, koliko švica, koliko navdiha, koliko čustvenih pretresov … to novinarstvu manjka.
Vse tiste tekme: privilegij. Naučile so me gledati nogomet od blizu, a tudi naše odnose, naše kolegialnosti, naše prilagodljivosti in brezčutja. Naučilo me je videti prekrške za rumene in rdeče kartone, njihove pravične in nepravične kazni, spregledane prepovedane položaje in podaljšane odmore za reklamna sporočila. Postalo mi je jasno, da so tisti, ki se konec leta – enajst na enajst – soočijo na kvadratnem travniku za grand finale, tisti, ki so bili v minulem letu najbolj prodorni od vseh. In najbolj prodoren je tank, tu res ni debate. Razumela sem, da ima komolec špic, trebuh pa je kljub mišicam mehak. In da je žoga okrogla, jaja, a če nimaš pravih kopačk, te ne spustijo zraven, da bi brcnil.
Ko sem leto kasneje, 2007, v Atenah sedela na press tribuni in gledala Milan versus Liverpool, sem bila drug človek kot v Parizu.
Ne le da sem imela, in to zelo izrazito, svojega favorita, bila sem tudi dosti bolj vešča novinarske drže na takšnih dogodkih. Vedela sem, kam moram sesti na tiskovni konferenci, da bom v roke dobila mikrofon. Koga moram gledati in kaj vprašati.
Na novinarski konferenci pred in po tekmah nikoli ne moreš vprašati tistega, kar bi zares rad. Vprašati moraš balast, tehnično podrobnost, taktični detajl. Pri tem po navadi že vnaprej poznaš odgovor. Obstajajo novinarji, ki odgovor tudi zares že vnaprej vpletejo v vprašanje. Takšni novinarji zelo dolgo sprašujejo, trenerji in igralci pa jim nato prilično manj dolgo odgovarjajo. Včasih sploh samo prikimajo ali odkimajo, iz česar sem skušala izluščiti lekcijo, da med vpraševanjem, če res hočeš kaj izvedeti, ni dobro preveč govoriti. Še najbolje je kaj pohvaliti. Trenerji in igralci pri kritikah postanejo zadirčni – redki imajo voljo in sposobnost humorne samorefleksije, elegance, ironije, ki milijo boleče poraze, to smo povedali že na začetku, in zadirčnosti je povsod polno, zakaj bi se z njo ukvarjali še v nogometu.
Vešča novinarska drža je prinesla tudi majhne, povsem intimne trenutke sreče. Recimo Andrea Pirlo, ki žarečega obraza kakor otrok skače po klopeh v slačilnici in kliče soigralcem: »Dai, ragazzi, zapojmo kakšno pesem!« Ali pa Pippo Inzaghi, avtor obeh (zmagovitih) atenskih golov, ki v tunelu na poti na tiskovno konferenco objema vsakega, ki pride mimo, poleg pa preklinja ko počen pisker, »Pičkumaterporkasvet, daj, da te stisnem, jebenti.«
Neupogljivega duha
Za Moskvo 2008 sem bila torej srečno opremljena. Sploh check-in na letališču v Berlinu je bil srečen; letališki delavec me sprašuje o prtljagi, mobitel pa razlaga, da je moj roman v peterici za kresnika. Če me ne bi bilo tako prekleto strah letenja, bi bila v tistem hipu najbrž prav zares najsrečnejši človek na svetu.
V Moskvi je čakalo stanovanje, ki sem ga na črno našla prek ruskega prodajalca cigaret na ulici v Berlinu (na internetu so bile cene tako visoke, da bi za štiri dni Moskve potrebovala milijon), na pasošu ruski vizum (zgodba o tem, kako se je uradnici na ruskem veleposlaništvu moj pasoš zdel preveč obrabljen, da bi vanj prilepila vizum, zaradi česar sem morala po super hitrem postopku narediti novega, se cirka stokrat voziti iz Jurovskega Dola v Celje in na rusko ambasado in spet nazaj, je zgodba za neko drugo priložnost), nogometni finale je obljubljal angleški dvoboj med Chelsea in Manchester United, kar je pomenilo Alexa Fergusona v prvi osebi ter, tarara, pa da vidimo, kako odgovarja Cristiano Ronaldo, skratka, zelo lepo, zelo majsko, zelo popolno, če pač ne štejemo ruskega vremena in nenadne hladne fronte v redakciji.
Kdor ne pozna pravil, bi moral vedeti vsaj to, da obstajajo in da so jasna; v službi in družbi se jim reče hierarhija. Honorarni sodelavec v redakciji ni isto kot zaposleni novinar. Honorarni sodelavec, recimo, si svoja potovanja organizira sam, medtem ko zaposlenega novinarja servisira tajništvo uredništva. Honorarni sodelavec svoja potovanja tudi plačuje sam, letalsko karto, vizum, stanovanje v Moskvi s črnega trga, uporabo interneta, računalnik in telefon, sendviče, sokce in kakšno pivo. Vse, kar pri tem naredi urednik ali tajništvo uredništva, je, da napiše potrdilo za akreditacijo, ki oznanja, da honorarni sodelavec zares sodeluje s časopisom.
(Danes pojem zaposleni novinar izumira. Honorarni sodelavec pa tudi, kajti človek s tem statusom ne dela več za honorar, pač pa za-stonj.)
Honorarno sodelovanje pomeni proizvajanje novinarskih prispevkov – tekstov in fotografij. Ko so narejeni, jih urednik po svoji presoji objavi. In plača. Bruto honorarna postavka za honorarnega sodelavca na terenu ali za honorarnega sodelavca v redakcijski pisarni ali za redno zaposlenega v pisarni je ista (pri čemer mora honorarec odšteti še lastne prispevke za zavarovanja). Z drugimi besedami: za tekst o finalu evropske lige prvakov v Moskvi boš zaslužil isto, najsi boš v Moskvi ali v Mariboru. Sploh si ne znamo predstavljati, koliko časopisnih člankov o športu nastane ob gledanju televizijskega prenosa ali povzemanju tiskovnih agencij.
Takšne temeljne postavke določajo, da je obisk velikega nogometnega dogodka nagrada, ki doleti izbrance. Novinar, ki sme prisostvovati nogometnemu prazniku, je nagrajen že s samo prisotnostjo ob štirikotnem travniku, že samo dejstvo, da sme govoriti s Cristianom Ronaldom, mu odvzema vsakršno pravico za nadaljnje debate. Urednik seveda ve, da besedilo o Moskvi, doživeto in napisano v Mariboru, ni isto kot besedilo, doživeto in napisano v Moskvi, a budžet je budžet in on je kralj. Urednik ve tudi, da bo zmeraj zadosti ljubiteljev nogometa (ki bodo znali tudi malo pisati in brati), ki se bodo na svoje stroške metali na vrat na nos, samo da bi bili kdaj del te pravljice.
Ob tem pa še hierarhija.
In glej: ko si v največji časovni paniki urejam novi pasoš za ruski vizum – zazvoni jezni mobitel. Glavni šef, no, njegova tajnica, ki naznanja, da bom (po mojem prvič v življenju) izvolila govoriti s/z (takratnim) glavnim urednikom častnika s težo. In že je tu in že nadira, jasno in glasno: kako sem si drznila vložiti akreditacijo za evropsko prvenstvo v Avstriji in Švici. In, še huje, kako sem si drznila, da so mi akreditacijo odobrili, drugim Večerovim novinarjem pa ne. Pravim: hm. In on: urgirati moraš in to takoj, zavrniti moraš akreditacijo, da jo dobijo novinarji, ki so za to pooblaščeni. Med drugim on, ki mora nujno videti tekme v Celovcu, no, seveda bo z njih tudi poročal (a ste kdaj že videli kakšnega glavnega urednika časopisa, ki bi poročal z nogometne tekme?).
Malo lovim sapo, a se trudim, da me ne bi zmedlo. Razložim, da sem športnemu uredniku napisala več elektronskih pisem z jasnim vprašanjem, ali je okej, da se akreditiram, ne zgolj jaz, ampak tudi fotograf, kar je bilo pri vsem še najbolj sporno, kaj se to pravi, neki ta-in-ta, ki niti ni Slovenec, pa se akreditira za Večer. Skušam ostati mirna, ko sprašujem, zakaj se niso pritožili že kdaj prej, ko je ta Neslovenec pošiljal fotografije, da so jih objavljali brez vsakega honorarja, ali pa takrat, ko je ta two-men-band za honorarje iz province na lastne stroške potoval v Pariz, Atene, Moskvo … Ah, kaj bi pesnili. Na koncu smo akreditacije dobili vsi. To je bila naša nagrada. Glavnega šefa so nekaj mesecev kasneje celo izvolili v neko Uefino upravno telo, o čemer se mi je pohvalil, ko ni bil več glavni šef in sva se na ti srečala na neki kulturniški zakuski v Slovenj Gradcu.
A hladne fronte so huda reč. Zlahka se razvijejo v hladne vojne. Od štirih napisanih člankov iz Moskve, kamor sem odpotovala teden dni po telefonskem klicu, sta bila objavljena (in honorirana) dva. Ne zanalašč. Le prostora ni bilo, saj veste, kako gre – športne novice imajo tako kratek rok trajanja. Minus na računu je rahlo omilil nasmešek Cristiana Ronalda, ki je z Manchester Unitedom odnesel zmago, čeprav je po podaljšku zgrešil penal. Alex Ferguson je bil v živo točno takšen kavalir, kot sem si ga predstavljala od zmeraj, in na tribuni sem sedela s Fatihom Terimom, ki mi je ves čas govoril vice v italijanščini. Evo, to res nima cene, še posebej, ker je Terim nekaj tednov kasneje kot selektor turške reprezentance poskrbel za šopek majhnih čudežev.
Prvi del evropskega prvenstva sem preživela v Švici, natančneje na lastne stroške v bungalovu avtokempa blizu Berna, kjer si moral za deset sekund vroče vode pri tuširanju plačati pet centov. Pooblaščeni novinarji so živeli v hotelih. Videla sem lepe tekme. Lepe treninge. Lepega Cristiana Ronalda, ki so mu dekleta na treningu v portugalskem baznem štabu v Neuchatelu metala rože. In en žalostni jok Thierryja Henryja, ko je Francija izgubila proti Nizozemski s štiri proti ena. Res je jokal, prav jokal je, v baznem štabu Francije v Mont Pèlerinu bi morala potekati tiskovna konferenca, on pa v jok. Po tistih solzah je splaval tudi moj obljubljeni intervju, a glede na to, da za moje članke v časopisu kategorično ni bilo več prostora, se niti nisem preveč žrla. (Kakšen teden kasneje je – z nekaj več elegance kot Henry – jokal tudi Marco van Basten, selektor nizozemske izbrane vrste, ki je po treh zmagah v začetnem delu prvenstva v četrtfinalu gladko izgubila proti Rusiji.)
Malo mi je bilo sitno le, ko sem intervju naredila, in sicer s Fatihom Terimom, potem ko je Turčija v zadnjih dveh minutah tekme v Ženevi vodstvo Češke z dva proti nič transformirala v dva proti tri. To je pomenilo, da je šla Turčija naprej v četrtfinale, v katerem jo je čakala Hrvaška. Moji uredniki so bili tako prepričani, da bo zmagala Hrvaška, da so intervju s Terimom gladko odklonili; res, ni bilo prostora. Ko so Turki na Dunaju 20. junija 2008 poskrbeli za šok in v četrtfinalu premagali Hrvate, je zvonil mobitel: a nisi rekla, da imaš telefonsko od Terima, a ga ne bi mogla poklicati še enkrat?
A vi, ki članke o nogometu berete na portalu Airbeletrina, najbrž veste, da okrog dvajsetega junija pride čas za Rožnik. Človek ne kliče več Fatiha Terima, ker je imel enkrat dovolj in ker je po toči zvoniti prepozno. Nogomet se je v mojem majhnem svetu umaknil literaturi. Nekaj mesecev kasneje sem šla še na tekmo ali dve, gledat nogometaše, ki sem jih imela res rada, recimo Alessandra del Piera, recimo Andrea Pirla, recimo Lionela Messija. Pri reprezentancah sem začela prisegati na nogometaše sans frontieres. Najbrž zato, ker so se nogometna prvenstva kar naenkrat začela spreminjati v vojne, poglejte samo Grčijo ali Ukrajino, poglejte Brazilijo, poglejte francosko varnostno službo.
Še sem poročala, enkrat celo še s finala lige prvakov v Rimu in še malo kasneje z ženskega finala lige prvakinj v Londonu. A čar je dokončno zbledel prav tam, na Otoku. Človek iz pisarne za akreditacije, ki je vmes postal moj znanec, me je povabil na kavo na Wembley, kjer se je odvijal moški finale (dva dni pred finalom, da se razumemo). Prišla sem do aleje, ki je vodila na stadion, in z vsakim korakom proti koncu sem bolj razumela, kako ne-po-vrat-no daleč je tisti dan eno desetletje nazaj, ko sem s starim golfom, ki je zakuhal na pet minut, z znucano novinarsko izkaznico in veliko nadobudniške volje prišla na Stade de France.
Do Wembleya nisem mogla. Varnostniki so me ustavili štiristo metrov pred vhodom. Razložila sem, da me čaka človek na kavi, tam noter, v akreditacijski pisarni. Nič. Človek je prišel in nosil je karto zame. Spet nič. Ni me bilo v internetnem sistemu. Kavo sva spila med vrati.
V desetletju, ki se zdi kakor hip, je novinarski kiosk sredi parkirišča s štirimi zaposlenimi postal oklepna postaja z varnostniki in detektorjem za kovine. Za novinarske akreditacije ne zadostujeta več izpričana profesionalnost in ustvarjalnost; minimalni vstopni prag je prisotnost v internetnem sistemu s fotografijo in vsemi osebnimi podatki (ki jih primer za primerom preverja pooblaščena Uefina komisija) ter policijska odobritev globalnega Interpola – sumljivih ljudi ne sprejemamo.
A to, vidite, niti ni tako čudno. Zadnjič sem se po dolgem času vrnila v Maribor, da bi šla na kavo z ljudmi, ki jih imam res rada, z nekaj novinarji Večera. Želela sem vstopiti v stavbo, v kateri sem preživela nekaj najlepših poletij svojega življenja in veliko, res veliko učnih novinarskih ur, ko se je pred mano dvignil zid – premična vrata, ki so hotela identifikacijo, da bi se odprla. Plastično identifikacijo, jasno, kartico zvestobe, takšno, kot jo ponujajo vse malo večje štacune v ruralnih provincah. Ni šlo. Naprej sem smela le, ko me je pospremila novinarka s kartico (ki je, jasno, z njo na lastno odgovornost garantirala zame in za moje možne prekrške). A ta zid ni bil največji šok. Največji šok so bile pisarne.
Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, nekoč, pred slabim desetletjem, so novinarji sedeli v svojih pisarnah s cimrom ali dvema, z oknom in razgledom na svet. Danes sedijo – vsi skupaj – v eni ogromni etaži brez zidov, kakor v kakšnem loftu, kot se reče, posajeni so na mize od tu do tam, da vsi vse vidijo, vsi vse slišijo, isto tudi šefi, vsi na dosegu roke, vsi na dosegu oči, danes.
Iz notranjosti se mi dvigne droben tresljaj, skoraj pritožba.
Nogomet, kakor novinarstvo, je odraz časa, je čas.
In čas – ne glede na vse – še zmeraj določa, da mladi fantje na štirikotnih travnikih predstavljajo svojo državo. Čeprav njihova država že dolgo nima več zastave. Ima vladarja. Njihova država nima imena. Ima kartico.
Ah, koliko patetike. Koliko joka. Koliko tresljajev za eno prazno žogo.
*Za predstavljanje države imamo športnike.