Glede na to, da v času Evropskega prvenstva v nogometu berete članek na Airbeletrini, predvidevam, da niste ravno nogometni navdušenec. Ste pač kulturnik, takorekoč intelektualec, pred vrati je Tretja svetovna vojna in ne morete se ukvarjati s postranskimi stvarmi. Pa četudi tistimi najpomembnejšimi. A ker ste izobražen človek, se zavedate, da je nogomet opij za ljudstvo in da lahko tako veliko tekmovanje, kakršno je Evropsko nogometno prvenstvo, pomembno vpliva na stanje stvari na stari celini. Še posebej, če je ta povsem izven forme, kot temu rečemo v nogometnem žargonu.
Toliko ste namreč že seznanjeni z osnovami nogometne psihologije, da veste, da bo v naslednjem mesecu dni štiriindvajset evropskih narodov padlo v množično depresijo. No, po koncu prvenstva bo v enem delčku Evrope sicer zavladala kratkotrajna evforija, a se bodo tudi tam ljudje kmalu ovedeli, da naslov evropskega prvaka v nogometu ne zmanjšuje javnega dolga države in nezaposlenosti mlajših od trideset let. In evforije bo konec. To pa je že geopolitični problem, ki vas, za razliko od nogometa, seveda zanima. Zato boste, četudi ste kulturnik, takorekoč intelektualec, ki na vprašanje, kaj manjka slovenski družbi, odgovarja, da je to obvezni predmet latinščine za peti razred osnovne šole, skrbno spremljali potek prvenstva.
Ostaja torej le še vprašanje, za koga boste na prvenstvu navijali, vi, ki ne daste prav veliko na zvezdniška imena, lepoto nogometne igre ali nogometno tradicijo, temveč vas skrbi zgolj to, da ne bi z navijanjem za napačno reprezentanco onečastili svojega ideološko neoporečnega imidža. A brez skrbi – za vsako ideologijo se najde reprezentanca.
Realpolitik – Nemčija
Kakorkoli obračate, je za vse v Evropi najbolje, da zmaga Nemčija. Edino Nemcev vrnitev v realno življenje nikoli povsem ne dotolče. Pomislite samo, kako je bilo, ko so leta 2004 zmagali Grki. Iz njihove postnogometne depresije se Evropa še vedno ni pobrala. Nemci so za razliko od njih in tudi mnogih drugih evropskih narodov zmag vajeni in se bodo, verjemite, že naslednji dan po finalu pojavili na svojih delovnih mestih. Učinkovitost nemškega gospodarstva zaradi zmage elfa ne bo prav nič trpela. In kar je morda za prihodnost Evrope še pomembneje, tudi vsi drugi smo že vajeni nemških zmag. Evropski trgi nujno potrebujejo stabilnost, predvidljivost – in to je še ena zmaga Nemčije.
Pesimistični islamofob – Turčija
»Turčija osvojila Evropo« se na naslovnicah evropskih časopisov bere kot nekaj, kar je napisal Michel Houellebecq. Nogometna podreditev bi okronala projekt islamizacije Evrope, pred katero si zatiskajo oči levičarji. Zmaga Erdoganove Turčije sredi Pariza bi končno ustvarila resnično podobo nepreklicnega konca krščansko-judovske Evrope in potrdila vse vaše strahove. Z Evropskim prvenstvom bi bilo konec Evrope, kot jo poznamo, in izkazalo bi se, kar je pri vsem skupaj najbolj pomembno, da ste vi, ki ste ljudi na Facebooku in Twitterju vztrajno opozarjali na nevarnost islama, imeli prav in da vaši zapisi niso bili zgolj nepotrebno hujskanje.
Optimistični islamofob – Francija
Če ste islamofob, a še verjamete v rešitev Evrope, potem vam bolj kot turško slavje diši zmaga Francije. Ta bi namreč potrdila vaše prepričanje, da bi evropske družbe spet lahko odlično funkcionirale, če bi le vodilni v prihodnje iz njih, po vzoru francoskega selektorja Didiera Dechampsa, izločili vse muslimane. Slednji namreč v reprezentanco Francije na presenečenje mnogih ni uvrstil Karima Benzemaja in Hatema Ben Arfo in kaj bi bilo lepšega za vas, kot pa, če se izkaže, da je bil prav to zmagovalni recept, ki je francoski nogomet vrnil na evropski vrh.
Jugonostalgik in antikomunist – Švica
Švicarji so najbrž najbolj racionalna nacija na svetu. Če bi se na referendumu odločali o tem, ali naj osvojijo naslov evropskih prvakov, bi najbrž glasovali proti. Ker tega preprosto, tako kot UTD ali minimalne plače v višini tri tisoč frankov, ne potrebujejo. Kaj ti bo nogomet, če imaš 57-kilometrski tunel!
A če niste racionalni Švicar in če še niste preboleli jugoslovanskega bratstva in enotnosti, boste verjetno umirali za švicarsko zmago. Slavje ekipe srbskega trenerja, v kateri je polovica nogometašev Albancev, bi dokazala, da je bil koncept Jugoslavije čisto v redu zamišljen in da so Jugoslavijo sesule tuje tajne službe, ker je bila preprosto predobra država. Tako kot bi verjetno sesuli Švico, če bi se ta obrnila k socializmu in začela vsem svojim državljanom izplačevati univerzalni temeljni dohodek.
Zmage Švice v pariškem finalu pa se boste, paradoksalno, razveselili tudi, če ste antikomunist in se vam socializem sliši slabše od gulaga, rizibizija in glasbenega programa Radia Aktual. Iz sestave švicarske reprezentance lahko namreč izpeljete tudi zaključek, da SFR Jugoslavije ni, kakor zmotno trdijo jugonostalgični socialisti, uničil nacionalizem, temveč sta ga uničila ekonomska nevzdržnost socializma in politična zgrešenost komunizma. Tudi Srbi in Albanci lahko prav lepo sodelujejo, če jih le vodijo in plačujejo Švicarji.
Anarhist – Madžarska
Naši bratje po žici so v hudi konkurenci največji avtsajderji na letošnjem prvenstvu. Pravzaprav so Severna Koreja Eura 2016, reprezentanca z neznanimi in težko izgovorljivimi imeni igralcev, ki prihajajo v Francijo iz države, ki jo večina pozna le po imenu njenega diktatorja in za katero nihče ne ve, kako se je znašla sredi Evrope. Madžarsko zmagoslavje bo zatorej tisto, ki bo najbolj zamajalo obstoječi red stvari, ki temelji na zvezdništvu, na izjemnosti posameznika in ki se ne zmeni za moč enotnega, brezimnega kolektiva.
Evroskeptik – Islandija
Grki so leta 2014 v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo izgubili proti Ferskim otokom in pokazali, da ima njihova kriza poleg finančnega tudi nogometno dno, kar pa Janisa Varufakisa in Aleksisa Ciprasa ni niti najmanj oviralo pri tem, da leta 2015 ne bi ponosno zakrožila po Evropi, kakor da bi Grki še prejšnji večer sredi Lizbone premagali Portugalce in osvojili evropski naslov.
A Grki so Grki, Balkanci pač, Evropa pa je Evropa, in če bi na Euru zmagali Islandci, ki jih je skupaj s pingvini še vedno manj, kot je v Franciji registriranih nogometašev, bi to najbrž povsem dotolklo načeto evropsko samopodobo in razpad bi bil neizbežen. Iz narobe Evrope, v kateri so na nogometnem vrhu Islandci, ne bi namreč bežali le Britanci, iz takšne Evrope bi bežali še bruseljski eurokrati.
Antisemit – Izrael
Reprezentanca Izraela se ni uvrstila na evropsko prvenstvo v Franciji, a kot vsak pravi antisemit boste seveda po tihem upali, da ameriški judovski lobi UEFA prisili, da Izrael naknadno uvrsti neposredno v finale in jim tam omogoči visoko zmago. To bi namreč zaslepljencem končno razkrilo, kdo iz ozadja obvladuje svet, kdo je odgovoren za globalno segrevanje, za finančno krizo, za enajsti september, za rušenje Roga, za izumrtje doda in za pokvarjen palični mešalnik vaše tete Zofke. To spoznanje seveda ne bi rešilo sionističnega sveta, bi pa prineslo vsaj prebujenje uspavanih, Izraelu naklonjenih množic.
Socialist – Albanija
Če ste resen socialist, boste seveda navijali proti kapitalu. Za zmagoslavje Albanije, najrevnejše udeleženke Evropskega prvenstva. In vsak njihov poraz bo za vas dokaz, da svetu vlada kapital. Še posebno uvodni poraz proti Švici. Ker Albanci na eni, Albanci na drugi strani, zmagajo pa na koncu tisti, ki imajo denar.
To vas bo tako ujezilo, da boste navijali za Albance tako srčno, kakor bi vam šlo za življenje. Pravzaprav boste za mesec dni postali Albanec, puščali boste bogato napitnino prodajalcu bureka, četudi ne boste jedli pri njem, Che Guevaro na prsih zamenjali z Enverjem Hodžo in odprijateljili vse srbske prijatelje na Facebooku. Vse iz solidarnosti z Albanci, proti katerim se je zarotil kapital. Albanci bodo za vas 99 %, UEFA pa 1 %. V bistvu že pripravljate množične proteste ob morebitnem izpadu Albanije v predtekmovanju.
Humanist – Anglija
Če navkljub temu, da ste kulturnik, tako rekoč intelektualec, premorete v sebi vsaj kanček človekoljubja, boste iz usmiljenja navijali za Angleže. Njihova vsakokratna kalvarija na velikih nogometnih tekmovanjih je najbrž eden poglavitnih razlogov, da si želijo čim dlje stran od Evrope, v kateri doživljajo ponižanje za ponižanjem.
Ko bodo enkrat odcepljeni, bodo namreč spet lahko postali prvaki svoje celine. Morda ne takoj, ker ima Wales zdaj res močno ekipo, a nekoč zagotovo. Bo že držalo, kar pravijo, da se mora – tako kot se je Slovenija morala odcepiti od Jugoslavije, da sta lahko NK Olimpija in NK Maribor postala državna prvaka – tudi Velika Britanija odcepiti, da Wayne Rooney končno nekaj osvoji z angleško reprezentanco. A ker ste nepoboljšljivi humanist, poln usmiljenja, boste vseeno upali, da Angležem uspe že letos.
Pragmatik – Hrvaška
Če ste pragmatik, boste prvenstvo spremljali s svojo prikolico v vrsarskem kampu v mislih. In boste najbrž navijali za Hrvaško. Hrvaška in Hrvati vam gredo seveda na jetra, njihova nogometna reprezentanca in njeni navijači, ki si ne morejo pomagati, da ne bi bili vsaj malo ustaši, pa še posebej. A ker ste pragmatičen človek, boste seveda navijali za Hrvate, saj veste, da Hrvati že od leta 1998 živijo le od tretjega mesta na svetovnem prvenstvu v nogometu in da nujno potrebujejo novo dozo nacionalnega ponosa, ki jih bo hranila v prihajajočih letih. Druge možnosti za preživetje Hrvati ob trenutnih razmerah namreč nimajo.
Razen tiste, ki se ji vi želite izogniti. To pa je drastično povišanje turističnih taks in najmanj podvojitev cen vseh turističnih storitev, vključno s cenami parcel v vrsarskem kampu.
Iskreni domoljub – Slovenija
Če ste iskreni domoljub, potem vedno in povsod navijate za naše in samo za naše, pa četudi so ti izpadli v dodatnih kvalifikacijah in so trenutno z mislimi pri Aleksandru Čeferinu in njegovi kandidaturi za šefa OZN ali nekaj podobnega. Naši fantje so za vas edini možni zmagovalci, saj so moralni zmagovalci.
Predvsem pa iz lastnih izkušenj veste, da ni vedno zmagovalec, kdor se samovoljno okrona zanj in potem slavnostno paradira po Parizu. Vi namreč poznate tudi takšne zgodovinarje, ki zmorejo še po sedemdesetih letih iz poražencev ustvarjati zmagovalce, in zato ste prepričani, da bi nekoč za prvaka Evrope lahko obveljal tudi kdo, ki je finale 10. julija 2016 gledal v bifeju v Spodnji Šiški.
Pragmatični domoljub – Slovaška
Če ste domoljub z občutkom za pragmatizem, potem se seveda dobro zavedate, da bi v primeru slovaške zmage pol sveta verjelo, da je najnovejša svetovna nogometna velesila Slovenija. Če malo matematično pogledate na svet, potem ugotovite, da je v resnici vseeno, ali v Parizu zmaga Slovaška ali Slovenija, in zato boste navijali za Slovaško, kakor bi bila Slovenija. Kdor ne skače, ni Slovak, hej, hej, hej.
