Primer je skrajno delikaten, saj sta vanj vpletena pripadnika dveh rasnih manjšin. Gre za romsko deklico in temnopoltega moškega, recimo da je šlo za Jonathana, katerih poti so se križale na dvorišču ene ljubljanskih osnovnih šol. Deklica je Jonathana že dlje časa opazovala, Jonathan je slutil, da je opazovan. Zaradi tena svoje kože in zaradi otrok, ki jih je pobiral iz mednarodnega vrtca, sicer pridruženega osnovni šoli. Deklica, ki je že nekajkrat poprej Jonathana naslovila s »Hej, ti«, vendar je bil njen glas preveč anemičen ali pa preveč oddaljen od Jonathanovega recepcijskega polja, se je nekega popoldneva vendarle opogumila. Jonathan je prepoznal, da gre za romsko deklico, ki mu sledi malodane kot senca. Toda ko je iz njenih ust prišel pozdrav, »Hello, nigger,« vseeno ni mogel verjeti, da si je deklica dovolila izreči nekaj, o čemer so se vsi vpleteni kasneje strinjali, da bi bilo bolje, če bi ostalo neizrečeno. Presenečen, malodane ohromel je Jonathan deklico v jeziku, ki ga je sama izbrala za nagovor, prosil, da pravkar izrečeno ponovi. Kar je tudi storila. Čas med njima se je moral zdeti kot večnost, čeprav je trenutek, ko so se v Jonathanovem očesu odzrcalili nejevolja, prezir in jeza, ter v dekličinem blebetanju strah in morda celo prepoznanje, da je šla čez rob dovoljenega, trajal le nekaj sekund. V vmesnem razponu je Jonathan stekel za zdaj že bežečo deklico, in ji navil ušesa.
Jonathan se je čutil kot žrtev nečesa, kar je bilo v njegovem mentalnem horizontu, in spričo tega, da je živel v več evropskih prestolnicah, že zdavnaj predihano in v družbenem konsenzu opredeljeno kot nesprejemljivo, toda z dejanjem »fizičnega nasilja nad otrokom« se je spremenil v storilca kaznivega dejanja. Fizično nasilje nad mladoletno osebo je v slovenski zakonodaji kaznivo. Starši deklice bi se, kot so jim pojasnili policisti, ki jih je priklicalo šolsko osebje, lahko odločili za sodni pregon zoper Jonathana, Jonathan bi v najboljšem primeru morebiti skušal dokazati, da je šlo, in še posebej, ko so dekličino žaljivko z izrazi, kot so »črnuhar«, »čokolada«, in pojasnilom, da »smo tu v Sloveniji«, na svojstven način interpretirali še njeni starši, za nadlegovanje ali sovražni govor.
Toda s pomočjo mediacij odgovornega osebja obeh šol in vrtca je stvar ostala v zraku, potisnili so jo, kot verjetno še toliko drugih podobnih primerov, v kot »sramotne tišine«. Deklica je staršem in šolskemu osebju pojasnila, da ni vedela, kaj beseda »nigger« pomeni, videla je na televiziji, itd.; dobila je opomin, medtem ko je bil Jonathan pozvan, da se deklici in njenim staršem opraviči. In tu se stvar – seveda za slovenske razmere – izmakne predvidljivemu. Jonathan je opravičilo zavrnil. Če že komu, je opravičilo dolgoval zgolj svojima otrokoma, ki ju je v kaotičnem trenutku pustil stati ob šolski ograji.
Iz Jonathanovega naelektrenega telesa sta otroka razbrala, da brani svojo nečimrnost in iz visokega tona dekličinega kričanja, da ta skuša ubesediti nekaj, kar je zanjo v domačem ali širšem družbenem okolju, ki jo po vsej verjetnosti kot romsko deklico sprejema z nezaupanjem, morebiti prav tako žaljivkami, neubesedljivo. Otrokoma, ki sta bila očividca dogodka, in ki ju – zaradi delikatnosti primera – nihče ni vpletal ali konsultiral, še manj, da bi pomislil, da sta bila dejansko največji in hkrati najbolj tihi žrtvi »dogodka«, je Jonathan kasneje pojasnil, da je neopravičilo deklici in njenim staršem stvar njegovega dostojanstva. Najprej, ker mu kulturno okolje, iz katerega prihaja in ki se mu ne more odreči, ne glede na zavest o potrebni socializaciji in integraciji v drugo okolje, narekuje, da morajo mlajši spoštovati starejše. Že to, da je deklica odraslo osebo pozdravila kot sebi enako, je vredno graje. Poleg tega je uporabila najbolj žaljivi izraz za temnopolto osebo, kar jih sploh obstaja. S tem ga je oropala njegove osebnosti, ga popredmetila, vse tisto, kar je bil ali pa kar še bo, pa je opredelila kot nično. Svoje nelagodje, in posebej ker je bil že nekajkrat prej tarča diskriminatornega vedenja, tako s strani odraslih kot otrok, pa tudi državnih institucij, kot so sodišče, policija, itd., je Jonathan aktivno izrazil (in s tem navzven določil mejo, do kod sežejo meje njegove integritete) na način potega deklice za uho.
Jonathan je seveda vedel, da njegov odziv ni bil primeren, toda fizičnega nasilja ni obžaloval, ker bi se bal morebitnih posledic svojega dejanja na formalni ravni, pač pa, ker je na ta način privolil v dekličino podcenjevalno igro; kot odrasli, in ne glede na stopnjo iritiranosti spričo komentarjev na račun tena svoje kože, bi jo moral znati dešifrirati. Čeprav poanta zgodbe seveda ni v njenem moraličnem poduku. Ključno vprašanje je, kam drugam kot v lastne otroke (družinsko okolje, torej) bi lahko kanaliziral omalovažujoče, ponižujoče opazke na račun svoje rase, s katerimi se srečuje vsak dan? In kje drugje kot v precepu starševskega ognja bi se romska deklica lahko podučila, da ne samo rasizem, temveč tudi ksenofobija, antisemitizem, islamofobija, kristjanofobija, šovinizem, homofobija in druge oblike nestrpnosti ne sodijo in ne bi smele soditi v radij otroškega (šolskega) igrišča? Če pa se to že zgodi, bi vsi skupaj, vključno s starši in šolskim osebjem, namesto klicanja policije in kasnejših sankcij, kar je za deklico in za njene starše verjetno pomenilo dodaten stres, morali obnoviti lekcijo o »pravicah do enakega obravnavanja«. Na deklarativni ravni je bilo to storjeno – »oklicati nekoga za niggra je tako, kot bi njej nekdo dejal ciganka« (čeprav besedi in predvsem zaradi zgodovinske »teže« nista primerljivi), – toda v tem primeru so gasili ogenj, ko je gozd že pogorel.
Dekličino izgovarjanje, da ni vedela, da je izraz »nigger« žaljiv in da je z njim izražala le videno in dejansko stanje, je mogoče brati v luči neinovativnega izmikanja kazni (morda bi komu njen medklic aludiral celo na poskus vzpostavljanja solidarnosti, kar je malo verjetno), predvsem pa kot indikator ignorantskega stanja v slovenski izobraževalni in siceršnji družbeni hemisferi. Največji delež nosi tisti, ki jo je v tej zgodbi najbolje odnesel – institucija šole in na makro ravni, institucije države.
Obveza po vzgoji in izobraževanju za spoštovanje človekovih pravic, in sicer v smislu enakopravnosti in nediskriminacije, spodbujanja strpnosti in medsebojnega spoštovanja je namreč vsebina vseh nacionalnih dokumentov. Vprašanje pa je, ali se podpisnikom dokumentov tovrstnih mednarodnih zapovedi v praksi to tudi zdi vredno uveljavljati in spoštovati. Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI) na primer Slovenijo že vrsto let opozarja na pomanjkljivosti. ECRI spodbuja slovenske organe, da okrepijo prizadevanja za usposabljanje na področju človekovih pravic v šolah s posebnim poudarkom na enakem obravnavanju in spoštovanju različnosti. To naj bi se izvajalo v okviru predmeta Državljanstvo in etika, v predmetnikih drugih predmetov in v obšolskih dejavnostih. Dolgoročno pa ECRI meni, da bi slovenski organi morali razmisliti o uvedbi predmeta ‘človekove pravice’ kot obveznega predmeta tako v osnovnem kot v srednješolskem izobraževanju. (ECRI na primer tudi močno priporoča, naj slovenski organi sprejmejo ukrepe za osveščanje v zvezi z rasizmom in rasnim razlikovanjem ter krepitev zaupanja v dejstvo, da je te pojave možno popraviti ali kaznovati tako pri javnih institucijah, javnosti na splošno ter pri žrtvah rasizma in rasnega razlikovanja.)
Pri izobraževanju in usposabljanju za človekove pravice je seveda treba uporabljati vsem skupinam prilagojene jezike in metode ter upoštevati njihove specifične potrebe in razmere, toda vseeno se zdi, da je v slovenskem okolju na delu posebna specifika, ko pride do izražanja predsodkov in nestrpnosti do kogarkoli zgolj zaradi njegovih osebnih okoliščin (kakršna je verska, spolna identiteta ali spolna usmerjenost). Gre za precej nizek tolerančni prag oziroma družbeni konsenz glede tega, kaj je sprejemljivo oziroma v mejah dopustnega. V danih razmerah, ko institucije, kot so šole in z njo država, na problem gledajo kot na prehoden (tiho upanje, da bodo tudi migranti slej ko prej odšli), kot na nekaj, kar je smiselno odriniti v margino, se – pri izrekanju opazk o drugih – praviloma nanašamo nase, na lasten zgodovinski spomin, in ne na tistega, ki ga žalimo. Ko so dekličini starši komentirali, da smo tu v Sloveniji in da se črnce tu tako poimenuje, so Jonathanu odvzeli pravico do njegovega vpogleda, namreč da beseda, in še posebej, če jo uporablja beli govorec nasproti črncu, nedvoumno pomeni rasistično žaljivko. Jonathan je ob pojasnjevanju konteksta še tolerirane rabe besede, v normalni demokratični družbi se jo nadomešča z izrazom »N-beseda«, med temnopoltimi pa se uporablja tudi izraz »nigga« ali »niggah«, bodisi da bi se nevtraliziralo učinek, ki ga ima beseda, ali kot znamenje solidarnosti, v obraz dobil očitek, naj si ne dovoli še pridiganja, saj je že tako ali tako v prekršku.
Razlog, zakaj je Jonathan svoja otroka vpisal v mednarodno šolo, pa čeprav se ta nahaja tik ob slovenski, kjer sta otroka vsakodnevno izpostavljena rasističnim žaljivkam, kot so »črnec«, »nigger«, »opica«, itd., je precej očiten. Pri tem ne gre za snobizem (šola je plačljiva, poleg tega si šolnino komaj privošči) ali ker bi menil, da slovenski izobraževalni program ni dovolj kakovosten, pač pa ker s tem skuša preprečiti, da vsaj njegova otroka ne bi bila žrtvi stereotipnih predsodkov ali pa, če do teh že pride, da se jim znata postaviti po robu, seveda drugače kot zgolj s pestmi in žaljivkami. Eden od poudarkov mednarodne šole, tudi na praktični ravni in ne samo kot kozmetični dodatek za evropske institucije, je spoznavanje družbene raznolikosti in pluralizma. Ko Jonathana na primer njegovi (slovenski) kolegi začudeno sprašujejo, zakaj plačljiva mednarodna šola, ko pa je slovenski izobraževalni sistem (še vedno) soliden, jim je nekajkrat poskusil pojasniti, da ne gre za vprašanje tujega jezika, ki ga govorijo v družini (ta problem bi bil zlahka rešljiv s popoldansko dejavnostjo), danes pa samo še skomiga z rameni.
Gre za vprašanje njegove etike. Ker je Jonathan iz lastnega okolja izstopil že pred mnogimi leti, in četudi bi vanj skušal ponovno vstopiti, se vrniti, bo v njem še vedno ostal občutek tujstva. In v tem primeru ima verjetno, z manjšimi ali večjimi odkloni, dve možnosti – da izločen iz družbene scenarije postane odgovoren zgolj samemu sebi, potencialno pa tudi versko ali ideološko motivirani »vzporedni družbi«, kar se dogaja pripadnikom ekstremističnih skupin, ali pa se poskuša držati transnacionalnih, univerzalnih načel. In spoštovanje občosti, med drugim na način multiplega pogleda na posamezne družbene prakse, v kar skuša implementirati svoja otroka, je zanj oblika ohranitve dostojanstva v okolju, ki nima nikakršne integracijske politike.
Nenazadnje je potrdilo o tem, da ravna prav, dobil tudi preko odziva vodstvenega osebja mednarodne šole. Zanje je bila žaljivka, ki si jo je dovolila izreči deklica, ne samo napad na Jonathanovo osebnost, pač pa tudi napad na institucijo varstva pred diskriminacijo. Čeprav so se uporabljale visoko zveneče floskule, kot so »protidržavno«, »protidružbeno«, so pokazali precej več iskrene pripravljenosti, zavzetosti in volje za iskanje rešitve za nastalo težavo (kar pa je ob tem, da so tudi sami gostujoča institucija, zadelo ob določene omejitve). Pomeni, in pri tem se zdi, da ni šlo zgolj za naključno osebno karakteristiko osebja, – da je razkol med tem, kar se manifestira navzven, in dejanskim stanjem zanje manj očiten, če ne bi bilo smiselno govoriti o ponotranjenju pravice do enakega obravnavanja. Jonathan je torej le tu dobil določeno zadoščenje, pa še to zgolj zato, ker je nase vzel, seveda v obliki vpisa svojih otrok v zasebno šolo, ki si zadaja določene vzgojne preference, nekaj, kar bi moralo soditi med prioritete slovenske države, torej sposobnost empatičnega odnosa do drugačnosti. Na drugi strani je bil odziv osebja slovenske šole indiferenten. Eden od policistov, ki ga je priklicalo šolsko osebje, je Jonathanu celo zabrusil, da se vede, kot da se morajo pred njim zagovarjati, in da je on tu zaradi njih, ne pa nasprotno.
Predstavljam si torej Jonathana, kako je z rokami v žepih stopal proti ograji, kjer sta, zdaj že rahlo utrujena, stala njegova otroka. Njuni torbi, parkirani avtomobili zunaj, klopce, na katerih so posedali otroci, vse je bilo enako kot prej, preden je deklico potegnil za uho, le da je svetloba zdaj nekoliko zatemnila. Pri tem je nekam vase momljal, da je njihova (delitev, ki jo je nehote privzel in ki jo bosta z nekaj sreče znala prepoznati njegova otroka) nepripravljenost soočiti se s problemom, kar se da razbrati tudi iz tega, da so vso pozornost od žaljivke, seveda tudi v imenu dekličine mladoletnosti, preusmerili na odziv nanjo, jasen indikator, da je ravno ta indiferentnost in nepripravljenost najmočnejši vzvod za vzdrževanje sistemske in strukturne diskriminacije.
* Besedilo je nastalo tudi pod vtisom branja poročila Zagovornika načela enakosti Boštjana Vernika Šetinca, in sicer za leto 2011.
