Ko je bil Twitter še nekaj vznemirljivega in uporabnega, res zelo zdavnaj torej, je eden od njegovih uporabnikov na humoren način opisal svojo zmoto, ko je ugotovil, kaj je Mef v resnici mislil, ko je v svojem komadu Junak prekomorskih brigad zapisal verz »takrat, ko se je Rex zvrnil na bok// je jokalo železje kot prestrašen otrok«. Tisti Rex, ki se je zvrnil na bok, namreč ni bil pes ali nemara znameniti Kraljev stol, pač pa – ladja. Rex, ponos italijanske medvojne mornarice, luksuzni parnik, ki je nekaj časa veljala za tistega, ki je Atlantik preplul najhitreje. Svoj žalostni konec je proti koncu druge svetovne vojne dočakal v Koprskem zalivu, kjer so ga septembra 1944 potopile rakete zavezniškega letalstva. Potopil se je na plitvo dno čisto blizu obale, oblasti so se nekaj let po vojni še nekaj ukvarjale z njim, potem pa so ga prepustile propadu in pogumnim mulcem z dovoljšno kapaciteto pljuč, da so se potapljali do razbitine in z nje pobirali, kar je bilo vrednega.
Še danes je tako v Kopru, Izoli in okolici mogoče srečati tedanje fante, danes može v zrelih letih, ki vedo povedati, kaj so prinesli na kopno. Luč, delček ograje, morda zvonec, take stvari. Kot ostanek tistih časov se je tistega dela obalne ceste med Koprom in Izolo, ki je bila najbliže potopljeni ladji, oprijelo ime Rex. In kot so včasih prehitri vozniki s ceste leteli »pri Rexu«, se danes, ko je cesta rezervirana le za pešce in kolesarje, »na Rexa« hodijo kopat. Tistega mesta radovedni bralec ne bo težko našel – na škarpi, ki je nad cesto, je nekaj fotografij in osnovnih informacij o ladji in njenem koncu. In če se bo do tega mesta bralec odpravil peš, velja kreniti z izolskega konca – bliže bo.
Mimogrede, eden najbolj plodovitih tekstopiscev v slovenski zabavni glasbi Drago Mislej Mef ni edini, ki je v svojem besedilu omenil Rexa. V pesmi Parobrod Rex z albuma Kino Sloboda (1987) ga je kot nekakšen simbol nikdar prispelega hrepenenja ubesedil in uglasbil pokojni Arsen Dedić, po rodu iz Šibenika.
»Čekaju ga još na rivi
Nadaju se toj sireni
Ostavljeni i izgubljeni
Ali broda niotkuda
Sve je samo želja luda
Samo plovi crnom vodom
Moja čežnja za slobodom«.
O znameniti ladji še tole: očitno se v kolektivni spomin ni vpisala le ob obalah Jadrana, tudi v Ljubljani vas utegne marsikdo prepričevati, da je tisto veliko sidro ob robu Kongresnega trga nekoč plulo na znameniti ladji. No, ni. Gre za urbano legendo.
Verz o Rexu se pojavi v že omenjeni pesmi Draga Misleja Mefa z albuma Najboljše so padle (2001). Ne tvegamo, če zapišemo, da gre za eno lepših ljubezenskih pesmi v slovenski pop glasbeni produkciji. Postojnčan Mef, ki zadnja desetletja živi v Izoli, je besedilo o zamujeni priložnosti, ki se šele v retrospektivi pokaže za resnično napako, umestil v izolsko Ulico prekomorskih brigad v središču mesta. Ulica je neizpodbitno izolska in ne morebiti tista v koprski Semedeli (ki se sicer, če smo zelo natančni, imenuje Ulica II. Prekomorske brigade). V prvem verzu avtor namreč omeni Lonko, za katero pa ni prav nobenega dvoma, da je v Izoli. Gre za del mesta tik ob morju, na katerem je zdaj veliko javno parkirišče.
Ulica je kratka in povezuje Drevored 1. maja in morsko nabrežje oziroma omenjeno parkirišče. Ob njej je prijeten in razmeroma obljuden park, kar je za strogo središče kateregakoli mesta dobrodošlo. Ulica je sicer res povsem nezanimiva, če je po čem prepoznavna, je to Art kino Odeon, institucija, v kateri filmoljubi na Obali lahko vidijo kakovostne filme. Nekaj takšnega torej kot ljubljanski Kinodvor, le da v Odeonu v preteklosti niso vrteli pornografije.
Izola, torej. Obmorsko mesto, ki mu je Mef v svojih tekstih postavil majhen spomenik. Ob Rexu in Ulici prekomorskih brigad je tu še vsaj bife Pri Kralju v Ljubljanski ulici, ovekovečen v komadu Dobrodošli. V komadu nima smisla iskati globljega smisla. Takole je Andražu Gombaču o njegovem nastanku pripovedoval Mef sam. »Tu sem se z Danilom Kocjančičem dobil dva dneva pred iztekom razpisa za Melodije morja in sonca. Pogovarjala sva se, ali bi kaj prijavila. Bila sva sama, ob naju pa samo še Marino Kralj. Predlagal sem, da narediva reklamo za to gostilno. Marino je rekel, da naju bo častil en teden, če prideva na festival. Danilo ga je vprašal, kaj bo, če zmagava. ‘Če zmagata, vaju bom častil eno leto!’ je rekel Kralj. Lotil sem se besedila, prepisal sem napise, obešene po gostilni: prepovedano je pljuvanje na tla, pisanje po zidu, petje v zboru, karte in mora. V uri, uri in pol sem napisal besedilo, Danilo je šel z njim domov, napisal melodijo … in sva zmagala!«
Seveda si Gombač kot mojster svojega posla ni mogel kaj, da ne bi vprašal, če je Kralj držal svojo besedo.
»Je, kakih štirinajst dni. Potem je obupal, ker je Danilo dosledno unovčeval stavo. Jaz sem pijačo popil prvi dan, Danilo pa se je vsak dan pripeljal iz Kopra s kolesom … Kralj je spoznal, kako drago ga stane stava. (smeh) Je pa dobil pesem, ki je ostala in smo jo srečevali še drugod. Nekoč sem med vožnjo na Ptuj zagledal napis: Dobrodošli v Bife pri Kralju!«
Danes je izolski Bife pri Kralju bife, kakršnega bi lahko postavili v skoraj katero koli mediteransko mesto na svetu. Raznobarvni stoli, na robovih ulice cvetlični lončki, v bifeju pa šank in džuboks, ki ga zakurblajo po navdihu in kot se jim zdi. Nekako instagramabilno deluje v tisti ocvetličeni ulici, ki velja za središče kulturnega dogajanja v mestu. Ko se človek usede za eno od miz, mu z ene strani odmeva francoščina, z druge nemščina, slovenščina je pogosto v manjšini, iz džuboksa pa je neredko slišati komade Prizme, Bazarja, Kameleonov, bendov, ki jim je prepoznavni zvok dal mag slovenske popularne glasbe Danilo Kocijančič, besedo pa – Mef.
