Leta 1966 je bil Adriano Celentano že velik zvezdnik italijanske zabavne glasbe. Skladbo 24.000 Baci je posnel že zdavnaj, znan je bil po vsej Italiji, Fellini pa ga je v Sladkem življenju zasedel v vlogi rock zvezdnika. Do 28. leta je dosegel vse, njegov vpliv je bil res neizmeren. Nenazadnje hlačam, ki jim v Ljubljani rečemo »na zvonec«, marsikje na Primorskem še vedno pravijo »čelentanke«. Etimologija ne bi smela biti pretežka.
In vendar se mu je tega leta 1966 zgodil polom. Na sanremski festival se je odpravil s skladbo Ragazzo della Via Gluck, a se nanj sploh ni uvrstil. Publika je Fantu z ulice Gluck rekla »ne«. Sredi šestdesetih so imeli še vedno raje sentimentalne popevčice, kakršna je bila zmagovalka tistega leta, Dio come ti amo v izvedbi zvezdniškega dueta Gigliole Cinquetti in Domenica Modugna. Vzajemno izpovedovanje ljubezni, vzdihovanje, lalalala, sladkoba.
In preden se lotimo družnega zgražanja nad Italijani: smo Slovenci kaj boljši? Nismo tudi mi leta 1998 na Evrovizijo namesto Magnificovega še-danes-hita Silvija poslali Vilija Resnika z jamrajočim komadom Naj bogovi slišijo? Seveda smo. In tako kot še danes vsak žur oživi, ko se zaslišijo prvi takti diskoidne Silvije, vsako koncertno prizorišče že desetletja vzplamti, ko Celentano na kitaro odigra prve akorde. Na dostopnih videoposnetkih Celentano navdušenje spremlja z nasmeškom, ki pravi »že takrat sem vedel, ampak dobro, uživajte«. Bil je pred časom in to že ves čas ve. Če v YouTube vtipkate geslo »Celentano Verona live« si boste lahko ogledali tiste prve akorde in v ozadju slišali erupcijo navdušenja. In če boste pozorno pogledali Celentanovo desnico, s katero dirigira množici, boste zagledali iztegnjen sredinec. Naj si ga vsakdo intepretira po svoje.
Ragazzo della Via Gluck, torej. Glasbeno bi komad laično lahko uvrstili med tiste, ki iz minute v minuto naraščajo. Začne se s kitaro in vokalom, konča pa z vokalnim zborom in pihalno sekcijo, ki vsemu skupaj da močan soul pečat. Sredi šestdesetih je bil soul velika reč, v Ameriki so blesteli James Brown, Otis Redding je bil še živ, Marvin Gaye pa še ne povsem zadrogiran. Na mestu je bilo glasbeno raziskovati v tisto smer. Pesem je v skoraj 60 letih od nastanka doživela precej predelav, večina jih je brezveznih, pozornosti pa je vredna tista, ki jo v portugalščini odpojeta Celentano in zelenortska glasbenica, pokojna Cesaria Evora, ki smo jo nekajkrat lahko videli tudi v Ljubljani.
Tudi če poslušamo besedilo, je bila Ragazzo della Via Gluck daaaleč pred vsemi in bi jo tematsko zlahka umestili v današnji čas, ko se v mestih bijejo bitke okrog vsakega podrtega drevesa in betonirane zelenice. Jasno postaja, da je mestno zelenje tisto, ki zagotavlja znosno bivanje – klimatske naprave so nezdrave in žrejo neskončne količine energije, ki je vse dražja. Začarani krog. In Celentano je o njem pel pred 56 leti, a so mu Italijani rekli »ne«.
Via Cristoforo Gluck je bila v času, ki ga opeva Celentanova pesem, predmestna ulica, s katere se je fant odpravil v mesto, kjer ga je čakalo vse, česar doma ni imel. Avtomobili, telefoni, tranzistorji, vespe, televizorji, gramofoni, te stvari. Soseska je bila še za silo zelena, v mestu pa je bil beton, asfalt, hrup, prah. Milan je bil od nekdaj industrijsko središče Italije in z Via Gluck je pot vodila najprej v središče mesta, potem pa najbrž naprej. In ko se je ragazzo v mestu dokazal, dobro zaslužil in se naveličal »napredka«, se je vrnil domov. Kjer so ga po osmih letih, seveda, čakali beton, prah in hrup. Mesto.
Ulica, imenovana po avstrijskem skladatelju Cristophu Willibaldu Glucku, je danes povsem običajna ulica v širšem središču lombardske prestolnice. V bistvu je precej dolgočasna in z ničemer ne daje vedeti, da Italija in Evropa že skoraj šestdeset let prepevata o njej. Kaj šele tega, da se je v eni od njenih hiš leta 1938 rodil Adriano Celentano. Na številki 14, kjer je bilo prvo Celentanovo domovanje, boste zaman iskali kakršno koli obeležje. Nič. Spodobno obnovljena fasada, a obeležja nikjer. Na obeh straneh ulice so parkirani avtomobili, ob njej je najti prodajalno sadja in zelenjave, pralnico in šivalnico, na njenem koncu pa bar, poimenovan po ulici – Gluck. Kot ulica tudi bar ni čisto nič posebnega, že v Trstu je neskončno veliko lepših, bolj urejenih, bolj italijanskih od tega. Da o središču Milana ali četrti Brera niti ne govorimo. V baru Gluck so plastični stoli in za silo pobrisane mize, obiskovalca pa pred vetrom, dežjem in čemerkoli že varujejo tiste debele plastične stene, ki v soncu iz vrta najbrž naredijo toplo gredo. Razen parkiranih avtomobilov in kakšnega skuterja o naseljenosti ulice dajejo vedeti imena na zvoncih ob vhodih v hiše. Ob italijanskih še nekaj ruskih, ukrajinskih in tistih iz islamskega sveta, sicer pa je bolj žalostno prazna – vsaj bila je v nedeljskem dopoldnevu, ko je bil opravljen ogled terena. Če Milan velja za prestolnico italijanskega in svetovnega stila, ga popotnik v Via Gluck išče zaman.
Iz bara se pogled odpira na poslopje glavne milanske železniške postaje, ki je kakšnih 15 metrov dvignjena nad ulico, ob kateri poteka, kar daje še dodaten občutek utesnjenosti. Dobra plat bližine železniške postaje pa je, da se radovedni bralec lahko na izlet zelo hitro in ob ustreznem načrtovanju tudi za razumno ceno pripelje z vlakom iz Trsta.
Mimogrede, o besedilu pesmi so bile napisane cele študije, s posameznimi pomenskimi odtenki so se povsem zares ukvarjali arhitekti in urbanisti, ki so Celentana proglasili kar za arhitekturnega kritika in kritika urbanizma. Verjetno se sam, ko je pesem prvič odpel, ni videl v tej luči. Ni vrag, da tisti sredinec velja tudi tistim, ki v popevki iščejo pregloboke pomene.