Gorči, dolči, gorči, dolči, gorči, dolči, gorči, dolči, gorči, dolči … Gorčiii! Spuži Kvadratnik
Če bi človek menil, da se bo do začetka 3500 kilometrov dolge poti pripeljal, bi se motil: da prideš do južne začetne točke Apalaške poti, je najprej treba prehoditi pristopno pot. Ta se začenja na severu zvezne države Georgia, pri slapu Amicalola, in se od tam skoraj petnajst kilometrov vzpenja do vrha Springer Mountaina.
Teh petnajst kilometrov nihče ne všteva v celotno dolžino Apalaške poti, zato se v domislici s pristopno potjo po mojem niti ne skriva kakšna posebna vrsta obešenjaško sadističnega humorja, temveč pedagoški kazalec: pot se tako ali tako vsako leto malo krajša ali daljša, saj jo neprestano popravljajo in prestavljajo, tako da natančna dolžina niti ni bistvena, ker se neprestano spreminja, sploh pa je pri takšni dolžini petnajst kilometrov zanemarljiv drobiž. In predvsem: si tu, da bi štel kilometre ali da bi se imel lepo?
Takšne modrosti mi gredo po glavi, ko se vzpenjam po zložni pristopni poti in se razgledujem po gozdu, ki ga ovijajo skrivnostno srebrnkaste zavese, meglice dežja prejšnjih dni. Pomlad je bila menda letos zelo sušna in šele zadnje dni se je res zlivalo, vse je očitno čakalo. Tako se prav čuti, kako se tik za meglo zdaj nekaj premika, vznemirjeno, ko kakšna otroška dramska skupina, ki komaj čaka nastopa, pa se pridušeno hihitaje preriva za zavesami.
Na vrhu Springerja za hip postanem in napravim obvezno fotografijo bronaste plošče, ki označuje začetek poti, plošče z napisom: Pešpot za tiste, ki iščejo družbo divjine. Takrat, kot bi šlo za iztočnico, meglice počasi in komaj opazno presvetlijo snopi svetlobe, zastori se dvignejo.
Lepo je, z vsemi temi gozdnimi rožami, z belimi telohastimi, z bledorožnatimi zvončastimi, s škrlatno listnatimi. S perjadjo, ki v spomladanskem zanosu daje duška svojim pevskim talentom. Z vevericami, za katere se ne ve prav dobro, ali se preganjajo zaradi teritorialnih sporov ali gre za 50 odtenkov predigre. Z žolnami, ki v daljavi nabijajo, da za hip prav res pomisliš, da mogoče kak rovtar uči svojo mladež streljati s puškomitraljezom. Z množico rododendronov, s tako množico, da bi jo prav lahko imel za pobezljan eksperiment kakega norega genetika. S ponosnimi, neverjetno ravnimi debli dreves, ki brez ene grče šele na desetine metrov visoko delajo zelenečo krošnjo. S tistim rojem žametno črnih metuljev, ki nenadoma prifrfota naravnost vate, nekaj jih pristane na tebi, na obrazu in rokah za trenutek začutiš njihove nežne tipalke, rilček, karkoli že, samo trenutek ali dva zatem pa zletijo naprej in samo še premaknjeno zreš za njimi, ko izginjajo med debli.
Res je lepo, kaj lepo, to je že tako grozno lepo, da je kičasto, počutiš se, kot bi bil v tistem prizoru Bambija, ko živalce družno zapojejo, ne veš prav, ali bi se smejal sam sebi ali od sreče, ali bi se zjokal nad svojo kašasto dušico ali nad vsem tako lepim, da je kar malo hudo.
In nad vsem tako lepo urejenim! Pot je v Georgii namreč res odlično vzdrževana. Ko greš na primer prvič in drugič čez kakšen odsek, ki je očitno dostikrat blaten, si rečeš, kako je fino, da je ravno tukaj na poti tole ploščato kamenje, pa še tako lepo razporejeno je, da ti sploh ne zmoti ritma koraka. Tretjič se ustaviš, to je le že preveliko naključje, in se ozreš naokrog: levo od steze nobenega kamenja, desno nobenega kamenja – v izogib blatu na čevljih so jih v pot očitno vkopali pozorni ljudje, ki vrh vsega še vedo, kako se hodi in so se potrudili ustreči koraku. Podobno prijazno so narejeni odtoki, ki kot v drugih deželah služijo temu, da deževnica poti ne bi spremenila v kanjon, podobno pozorno je k robu steze umaknjena vsaka veja, ki je padla nanjo, in prežagano vsako deblo: en del vkopan leži na pobočju nad potjo, drugi je čvrsto zabit pod njo, vmes pa manjka krepek meter debla, da ni steza na tem mestu niti za centimeter ožja.
Pot je tudi mehka, tisto kamenje ali kakšna korenina so prava redkost: po desetletjih prhke gozdne prsti gre, vrh tega nastlane s shojenim lanskim listjem. Tudi glasni pohodniški pari ali podobno nadležne skupine so redki, če že koga srečaš, pa je očitno v navadi pozdrav, ki obeta pomoč v primeru potrebe po njej: “Hej, kako gre?”
In pot je varna tudi zato, ker se je na njej skoraj nemogoče izgubiti. Ne toliko zato, ker je dobro označena, čeprav seveda je, temveč predvsem, ker gre po pravi divjini: to ni civiliziran vrt poti, ki se cepijo, tu je zgolj ta, belo markirana steza in njeni občasni in kratki, modro označeni izrastki: k bivaku, izviru, razgledu.
In pot gre kakšnih milih sto metrov navzdol, v blagem spustu, ki v sladki Georgii nikdar ne preseže trideset stopinj naklona, raje se drži skromnih dvajset, pa spet kakšnih sto, dvesto metrov navzgor, spet blago, spet mimo kakšnega slapu, spet navzdol, prek brvi ali mimo kakšnega slikovitega balvana, ki se naenkrat pojavi ob ovinku, spet blago gor, spet blago dol, gor, dol, da kmalu pozabiš, kateri dan je, kateri ‘gap’ si prehodil ob tem času včeraj in na kateri ‘mountain’ boš prilezel čez uro ali dve, saj ni važno, gor, dol, tudi kje je sever in kje jug, je prav vseeno, polna pljuča kisika imaš, težki nahrbtnik vse bolj lahno jezdi na tebi (gor, dol) in pohodniške palice ritmično, sanjavo udušeno udarjajo ob tla, da počasi, od daleč k tebi pride sinov smeh.
Najprej je, kot bi se dvigoval iz puhtenja prsti in brstenja listja, to je tudi smeh tega gozda in komaj zaznaven je. Ampak še preden ga sploh zares slišiš, je jasno, da dobesedno rezgeta, ja, na ves glas in nebrzdano srečno, polnih ust se smeje, natanko tako kot se je tvoj mali ob tisti Spužijevi epizodi, v kateri odurno kvadratno bitje vsaj četrt ure vrešči, povsem drugače, a obenem natanko tako, kot poje ta pot: “Gorči, dolči, gorči, dolči, gorči, dolči … gorčiii!”
In ko smehu dobro prisluhneš, zaslišiš v njem še podton: smeji se še nekdo, dva sta tam. Ja, na tisti nenadni jasi sta, obdani z enakomerno razporejenim krogom ducata mladik sasafrasa, na čudnih lesenih stolih, za pravokotno mizo sedita, med njima je že skoraj prazen kvadrat igralne plošče, onadva pa se z glavo hkrati zasučeta k tebi in ti vedoč pokimata: ja, to sta Freud in Magritte, mojstra tujega, kajti za hip si bil prepričan, da si doma, saj je v teh gozdovih natanko tako kot v domačih gozdovih. Ampak ne, tisti par za mizo je v resnici Ray Charles za klavirjem in smeh je v resnici tisti znani komad Georgia on my Mind: »Georgia, oh, Georgia … / Other hands reach out to me, / Other eyes smile tenderly … / Just that old sweet song / Keeps Georgia on my mind …« In ob tebi stoji hčerka, s prstom kaže na fotografijo na tvojem telefonu, na fotografijo s petega dne na Apalaški poti in tiho, zaupljivo ti zašepeta: »To je tam, oči! To je z Grmade na Tošč, oči!«
Takrat se dokončno zaveš, da nisi doma, da je vse to v resnici tuje, da je samo na videz čisto tako kot doma in je v resnici čisto drugače: drevesa ne prepoznaš skoraj nobenega, to so tuja drevesa, tisto ni bila neverjetno visoka smreka, bila je čuga – precej si se moral potruditi, da si izvedel, kako se imenuje tu in kako doma –, visoka dvakrat toliko kot naše smreke, s poti si gledal, kako se njeno ravno deblo začenja vsaj trideset metrov nižje in končuje vsaj dvajset metrov nad tabo. In pri nas v gozdu ni kar takole rododendronov, sploh ne celih pobočij rododendronov, če so le dovolj vlažna. In ko smo že pri tem, pri nas tudi ni sasafrasov in dobro bi bilo vedeti, kako si bil v tistem prizoru v svoji glavi, na jasi, lahko tako prepričan, da so tisto res sasafrasi, saj jih še nikdar nisi videl. Kamenje, celo kamenje je drugo, staro je, stotine milijonov let staro, si bral, in izkusil si, kako je trdo in prijetno hrapavo, da korak težko zdrsne po njem, tudi če je mokro. Drugačna je voda, prav zato je drugačna, ker tega kamenja ne raztaplja, ne izgine v globoke votline, iz katerih redko, toda čista, trda priteče; tukaj je vode ogromno, a je motna, mehka, kužna, nujno jo moraš pretočiti skozi membrano filtra. Druge so ptice, tistemu igrivemu sivo-belo-črnemu drobižku tamle se menda reče džunko, tistega ognjeno rdečega s črnimi krili, škrlatnega tanagerja, celo slišijo peti le redki; ti si ga videl! In po svojem pomladnem, barvitem in nežnem izbruhu je našemu podobno tudi cvetje, ki pa je spet čisto drugo in druge so veverice, sive so, bojevite, ali pa črtaste, to so Alvin in njegova druščina (zadnje dodaš na glas, da bi izzval smeh glasov, ki ju pogrešaš, a ju ni tu).
Georgia, oh, Georgia!
Jakob J. Kenda se bo s svojimi zapisi redno javljal z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko “Apalaška pot” na desni.