V Dnevniku mladega naravoslovca spremljamo štiri letne čase skozi oči mladega naravoslovca ̶ Dare McAnultyja. Dara, hrast, če prevedemo to galsko besedo, oziroma želodek, kot se na uvodnih straneh poimenuje sam, je bil v času pisanja dnevnika severnoirski dijak z odprtim pogledom za naravo, predan boju zanjo, željan znanja, ki ga prepoznava kot eno od ključnih orodij v tem boju, član ljubeče družine, ljubitelj ptic in punka, avtist. Z Daro in njegovo družino se sprehajamo po Severni Irski, hodimo v šolo in nekajkrat obiščemo shode v Londonu, kjer dvigajo glas za okolje, za divjino, za biodiverziteto, za življenje. Kot pove že zapis Irene Cerar na platnici, je pred nami »[i]zjemno branje, ki osupne z avtentičnostjo in večplastnostjo.« Dnevnik mladega naravoslovca je med drugim oda naravi, knjiga o sodobni družbi, o družinskih odnosih, o pomenu različnih vrst ukoreninjenosti:
»Toda kjer koli se ustalimo, je naš dom nabasan s knjigami, lobanjami, peresi, politiko, brezmejnimi debatami, solzami, smehom in radostjo. Nekateri ljudje verjamejo, da korenine izraščajo iz vrstnih hišic, toda naše se širijo kot mreže micelija, povezane z vrelcem življenja, ki smo ga preživeli skupaj, tako da ostajamo, ne glede na to, kam gremo, vselej ukoreninjeni.«
Prav zaradi večplastnosti pa je knjigo tudi težko enoznačno opredeliti. Gre za mladinsko književnost ali za knjigo za odrasle bralce? Za leposlovje ali strokovno/poučno knjigo?
Dnevnik mladega naravoslovca ima moč nagovoriti mlade bralce. Darov glas je vpet v svet mladih, pa čeprav Dara ni klasičen najstnik. Predstavlja nam svet, v katerega smo vrgli mlade, svet v katerem po zaslugah naše in generacij pred nami pospešeno izginjajo vrste živih bitij in njihova naravna okolja, breme spremembe življenjskega sloga pa prepuščamo mladim. Ta svet nam prikazuje z vidika mladega posameznika, očaranega nad lepoto narave, odločenega, da dvigne glas zanjo, jeznega zaradi leporečenja starejših generacij. Kot tak pa Dnevnik mladega naravoslovca vsekakor ni le knjiga za mlade, je medgeneracijska knjiga, ob kateri bi se morali srečevati, odpirati dialog, prisluhniti mladim, poprijeti pri spreminjanju sveta. Darov glas ni nikoli otročji, popreproščen, je pa svež in ob stiku z naravo poln otroške odprtosti in čudenja, za katera si odrasli bralci lahko le želimo, da bi ju vsaj delček ohranili za vedno:
»Pomladanski večer, ki ga preživim med opazovanjem življenja v vedru na našem pragu, je prava čarovnija. Da, absolutno je! Skočim noter na večerjo, a sem kaj kmalu nazaj in izdelujem brv za naše vedro. Nenehno nas preseneča s svojimi darovi. Posebno rad opazujem, kako različne vrste vzpostavljajo stike med seboj. […] Akcija med skakačem in veslavko je osupljiva. Skakač je tako hiter; naprej ga poganja trebušni, repu podoben izrastek, imenovan furkula. Veslavka je tako prefinjeno poblaznela. Čudovito je prebiti uro ob spremljanju njunih norčij. Pred spanjem pogledam še enkrat in skakač je še vedno živ in zdrav. Toda kako dolgo bo še tako? Misli mi preskakujejo, ker je moje telo že prestaro, da bi se še spodobilo, da po otročje odskakljam v hišo. V posteljo grem srečen.«
Dejstvo je, da so glasovi mladih doma in po svetu, ki se dvigajo ob vprašanjih okolja in družbe (zares ločena ta vprašanja niso nikoli), vse pogostejši, predvsem pa glasnejši. Si sedaj, ko teh glasov ni več mogoče preslišati, še upamo, kot pred nedavnim, trditi, da so današnji mladi pasivni, egocentrični , bolj kot generacije pred njimi usmerjeni v lastno zadovoljstvo?
»Odrasli nas nikoli ne povabijo, naj prisedemo in načrtujemo reči. Na pladnju jim ponudimo svoja srca, še utripajoča ̶ za nič. Vsaj nič oprijemljivega. Globalno gledano smo od sedemdesetih let prejšnjega stoletja izgubili šestdeset odstotkov prostoživečih vrst. Pa je moja generacija označena kot ‘apatična’, ‘samovoljna’, ‘manj osredotočena’!«
Tudi zato je Dnevnik mladega naravoslovca knjiga, ki bi jo odrasli bralci morali prebrati in pustiti, da jih premakne.
Podobno se »razreši« dilema, ali gre za leposlovje ali strokovno literaturo. Knjiga je leta 2021 prejela The British Book Award v kategoriji Non-fiction: Narrative Book of the Year. Britanci so jo torej nagradili kot non-fiction, kar vsekakor ni presenetljivo. Dnevnik mladega naravoslovca še kako govori o naši stvarnosti in skozi dnevniške zapiske prinaša vsakdanjik Dare McAnultyja. Založba UMco jo je umestila v zbirko S terena, kjer prevladujejo knjige, ki bi jih v anglosaškem svetu uvrstili pod non-fiction, pri nas pa med stvarno literaturo; npr. Plan B Boštjana Videmška, knjiga leta 2020, ki je po svojem sporočilu mnogokrat zelo blizu Dnevniku mladega naravoslovca. A dnevniški zapiski so, po drugi strani, bistveno bolj poetični, kot pa povsem stvarni Videmškovi zapisi; zato kljub vsemu naštetemu ni tako presenetljivo, da CIP ̶ kataložni zapis o publikaciji knjigo uvršča pod leposlovje, kjer jo najdemo tudi v večini knjižnic.
Na področju mladinske književnosti knjige delimo na leposlovje in poučne knjige. Dnevnik mladega naravoslovca brez dvoma opravlja delo poučne knjige: ne prinaša le številnih dobro izbranih informacij, temveč nam primarno odpira pogled, širi horizonte spoznavanja in razumevanja ter navdušuje za nadaljnje raziskovanje. Kot tak se postavlja ob bok nekaterim prejemnicam Priznanja zlata hruška za poučno knjigo, edinega domačega priznanja za poučne knjige za mlade, npr. prejemnicama priznanja iz leta 2016 Ptičje kvatre Danijela Čotarja (Goriška Mohorjeva družba, 2015) in Od genov do zvezd Saša Dolenca (Cankarjeva založba, 2015). Tako kot Čotar in Dolenc se tudi Dara McAnulty zaveda moči zgodb in moči znanosti:
»Obožujem zgodbe. Bogatijo moje življenje mladega naravoslovca. Znanost, da, vselej znanost. Toda nujno potrebujemo te izgubljene vezi, saj zgodbe hranijo našo domišljijo, prinašajo divje like v naša življenja in nas opominjajo, da nismo ločeni od narave, temveč smo njen del.«
Dnevnik mladega naravoslovca ima marsikatero lastnost umetniškega dela, jezik Dare McAnultyja je bogat, njegov slog marsikdaj izrazito poetičen, njegovi zapisi so poglobljeni in presunljivi, estetska komponenta je dovolj močna, da si je stvarna in etična večinoma ne uspeta podrediti.
Kam torej v knjižnicah in knjigarnah umestiti Dnevnik mladega naravoslovca? Najbolje, da kar na polico »Priporočeno«.
Vsekakor gre za knjigo, ki daje glas tistim, ki jih ob utečenem vrtenju družbene mašinerije in žvenketanju denarja premalokrat slišimo ̶ naravi in mladim. Zelo dobro je, da smo jo že leto po izidu dobili tudi v slovenskem prevodu.
*
Zaustavimo se še pri slednjem. Prevod tovrstnega dela je nedvomno velik zalogaj, ki od prevajalca zahteva zelo dober občutek za jezik (poezijo je za slovensko izdajo prevajal Aljaž Krivec) in hkrati poznavanje področja naravoslovja, oz. pripravljenost prevajalca, da se o njem pouči. Dara McAnulty nikakor ni naiven opazovalec narave, bogastvo njegovih zapisov se skriva prav v tem, da živo naravo vseskozi poimenuje. S tem se pred bralcem kaže tudi pomen jezika kot tistega, ki stvari in bitja sopostavlja v naš svet in na podlagi katerega gradimo odnose do stvari in bitij v svetu. Zato je še toliko bolj pomembno, da imamo slovenski prevod Dnevnika mladega naravoslovca. Ob slovenskih poimenovanjih pepelasti lunji, strmoglavci, šoje, taščice, veslavke in skakači iz sveta Dare McAnultyja prehajajo v naš svet. Kar je bistven element te knjige, ki nas kliče v naravo, v tisto naravo, ki se ne skriva le za predmestjem, v katerem živi Dara McAnulty, temveč tudi za robom našega mesta, predmestja ali vasi. Slovenski prevod je v tem pogledu zelo natančen.
Prevajalka bralcu sproti postreže tudi z nekaterimi opombami, ki nam pomagajo razumeti izraze, ki so morda bralcem iz Velike Britanije ali Irske bolj razumljivi. V eni od takih opomb me je presenetil podatek, da naj bi imel »en objem«, enota za merjenje velikosti drevesnih debel, premer 1,5 metra (to se mi je za krog, ki ga z rokami lahko sklene odrasel človek, zdelo bistveno preveč) ̶ sprehod po spletu je potrdil moje sklepanje, »en objem« naj bi bil definiran z obsegom 1,5 metra .
V knjigi je še nekaj mest, kjer se bralni tok pozornega bralca zaustavi. Zgodi se, da se bralec izgubi v kakšnem dolgem podredju, ki ni bilo najbolj spretno prestavljeno v slovenščino ̶ zdi se, da sta se vsaj v enem izmed njih izgubili tudi prevajalka in lektorica. V originalu beremo: »Dad wants to be closer to Belfast, for work opportunities, and to be closer to Granny, his mum, who lives on her own now that Grandad has passed.«V slovenskem prevodu pa: »Oče bi rad bil zaradi delovnih možnosti, pa tudi zato, da bi bil bližje babici, svoji materi, ki je zdaj, ko je dedek umrl, bližje Belfastu.«
Slovenski prevod je nedvomno dragocena pridobitev za slovenski prostor. Prevajalka je svojo skrb namenila tako znanstveni terminologiji kot poetičnim elementom besedila. Bi pa bil ob dodatnem natančnem branju, ki bi polovil zdrse, kakršna sta izpostavljena, še boljši. Morda pa ga dobi ob ponatisu ̶ slednjega si knjiga vsekakor zasluži.
*
Naj vas za konec še enkrat povabim k branju. Dnevnik mladega naravoslovca je čudovito darilo mlajših generacij, ki nam odpirajo oči, ponujajo svoja srca, odstirajo svet narave, njegovo čarobnost in darove, prinašajo zgodbe in znanost. Na nas je, da slišimo, sledimo, dodamo svoj glas.
Dara McAnulty: Dnevnik mladega naravoslovca, UMco, 2021, prevod Anja Radaljac.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.