Sneg ves čas pada. Pol leta po Blaževi smrti se prijatelji spet zberejo v koči enega od njih, da obeležijo spomin na preminulega. Na dan privrejo zgodbe, ki so težko razrešljive ali sploh nerazrešljive, in sneg nikoli ne neha padati.
Nejc Gazvoda je svojo Divjad napisal in jo postavil na oder táko, kot je. Brez drastičnih spreminjanj, brez dramaturga in brez večjih posegov v tekst, ki je tekoč, jedrnat in zgoščen. Mestoma replike zato ne učinkujejo, kot bi sicer morale, ampak zvenijo preveč pogovorno, s čimer ni nič narobe, če bi jih igralci usvojili in če bi v dani situaciji zaživele. Pri tako realističnih tekstih se je treba zavedati, da pogovori iz resničnosti niso v celoti prevedljivi v odrsko govorico oz. niso v celoti uprizorljivi, zato je o njih nujen tehten premislek. Šele po njem se je mogoče odločiti, katere besedne zveze na odru sploh lahko deljujejo, kot bi morale.
Problem pa ni zgolj v nekaterih replikah, temveč tudi v igri. Poleg izrazito realistične igre Ajde Smrekar, Maruše Majer, Mateja Puca in Jurija Drevenška imamo na drugi strani zaigrana in sicer odlična Tino Vrbnjak ter Aljaža Jovanovića, ki pa se pretirano razlikujeta od ostalih. Katera stran si je privoščila preveč odstopanja, bi bilo težko določiti, a stvar režiserja je, da odstopanje vidi in ga skuša poenotiti. Na odru lahko spremljamo filmsko igro, ki med drugim ponuja dva prizora hkrati, v dveh različnih prostorih. Filmsko pa ne pomeni negledališko ali problematično za gledališče, ne, ravno nasprotno. Nič ni narobe s filmskim, če zadeva na odru funkcionira, če ji verjamemo in če nas pretrese, kar Divjad na mnogo mestih gotovo doseže.
Izrazito gledališki je motiv snega, tudi v tekstu simbolno ne preneha padati, kot se težave likov ne bodo nehale in življenja ne spremila. Ob koncu sneg preganja in dobesedno lovi Vanjo (Tina Vrbnjak) po odru, pada nanjo, ne glede na to, da se mu sama umika. S tem jo prisili v olajšanje sebe, v razkritje svojih problemov, ki jih na začetku nihče od prijateljev ne vidi, čeprav jih Vanja najbolj očitno prikriva. Izrazito zanimivi, prepričljivi in tekoči so prehodi iz dejanja v dejanje, predvsem prehod v zabavni del večera, kjer se prijatelji igrajo pantomimo. S tem delom je trenutek iz realnosti v najboljšem možnem formatu pretvorjen v odrsko govorico, ki absolutno zablesti.
Predstava je osnovana kronološko in predvidljivo v smislu vsak pove svojo zgodbo, odkrije novo plast in šokira. A ta predvidljivost je popolnoma porušena z nepredvidljivimi vsebinami, ki jih liki razkrivajo. Poleg vsebine pa je tu še jezik, živ, mestoma izrazito humoren in tekoč, zaradi česar tudi predstava nikoli ne pade. Prav ta živi jezik pripelje do izrazito duhovitih besednih dvobojev ali zgolj splošno izraženih življenjskih dejstev, ki se jim je dvorana iskreno nasmejala.
Igralsko blesti Ajda Smrekar, o tem ni dvoma. V vlogi Sare je prepričljiva, ves čas drži nekaj v sebi in tega skozi predstavo ne karikira ali pretirano izpostavlja. Prepričljiv je tudi Drevenšek, od katerega pa bi si želela izvedeti več, saj njegovemu liku ves čas nekaj manjka (kar pa je seveda lahko tudi pomanjkljivost teksta). Aljaž Jovanović se z likom Gregorja ne zlije prepričljivo, vseskozi je preveč ranljiv in na pretirano zaigran način zaprt vase. Veliko vprašanj se poraja pri likih, veliko nejasnosti ob njihovih reakcijah. Puc in Jovanović samo obstajata, kar je tudi njun (edini) namen; da pokažeta pasivnost, ki jo v sebi nosita že leta. Pretresljivosti navljkub gledalci ob njuni apatičnosti ostanejo hladni. Največ kot lika posredujeta lik Sare (Ajda Smrekar) in lik Vanje (Tina Vrbnjak), ki sta psihološko in igralsko najbolj utemeljena.
Nikakor ne moremo mimo vagonov, ki so prisotni v Gregorjevih (Aljaž Jovanović) zgodbah, h katerim se sam rad vrača, tam kadi travo in razmišlja. Spominjajo na zadnji film Gazvode, Dvojino. Seveda pa v celotni predstavi in tekstu lahko spremljamo za režiserja značilno poetiko, kot so ta jezik poimenovali že mnogi mediji, pri čemer pa motiv vagonov, ki ga avtor ohranja v različnih delih, tekstu in predstavi še bolj intenzivno dodaja avtorski pečat.
Po ogledu premiere se je zdelo, da se je ekipa uprizoritve lotila premalo poglobljeno in si gledalci nismo mogli ustvariti dokončnega mnenja. Dopuščamo lahko možnost, da bo predstava napredovala in se bo po nekaj uprizoritvah pokazala v povsem drugačni, boljši luči.
Nejc Gazvoda: Divjad. Režija: Nejc Gazvoda. Mini teater in Mestno gledališče Ptuj, premiera 31. 10. 2013. Foto: Nikola Predović, Mini teater.
