Nestrpno je z zobmi dražil okrvavljeno ustnico, potem, ko mu vonj po tretjem espressu ni dal miru. Letališče je prostor med časom pričakovanja in razhajanja, prav slednje je bilo nekakšna Jonatanova stalnica, ko se moški na višku moči znajde sam, in se po upanje odpravi drugam. V drugačen svet, na drugo celino, po novo življenje. In takrat se je zaslišal nebeški klic:
»Potnike obveščamo, da bo imel let iz Ljubljane v Tel Aviv daljšo zamudo. Opravičujemo se vam za nevšečnosti in vam želimo srečno pot!«
To je glas, ki Jonatana spravi ob živce, saj verjame, da se mora življenje gibati po ustaljenih tirnicah in brez presenečenj. Jezno je naročil še četrti vselej preplačan kavni odmerek in si po tiho dejal: »Spet Turki in ta njihova zamuda. Kdaj mi bo Turkish Airlines povrnil vse te zapravljene minute?«
Jonatan je v resnici temperamenten človek z jasno vizijo v poslovnem svetu in strahom pred vizijo intime, v katero bi ga lahko zvabila tuja roka. Naposled se je odločil, da se vrne h koreninam in v njih morda najde srečo, ki je niso prinesla popoldanska službena pogajanja, niti vse višje številke na transakcijskem računu ali medtedensko pijančevanje s prijatelji. Živeti za delo je bila dotlej osrednja paradigma Jonatanovega življenja, ki pa se mu je v nekem skrbno izbranem trenutku zazdela premalo.
Galantni 35-letnik je začel razmišljati o sebi in svoji praznini, ki jo mora nekako zapolniti s sapicami nežnosti, občutki strasti in drobci sentimentalne romance.
»Kje si dama, da te zvabim v svoj objem?« si je kot mantro ponavljal, ko je iz realnega bežal v svoj kreacijski svet. Hkrati je s kotičkom očesa poželjivo viziral letalsko karto, na kateri je bila napisana izstopna postaja. Nekje v Jonatanovih podivjanih kromosomih se je razvijala ideja, da torej odpotuje v judovsko državo, kateri po svoji krvi vsaj malo pripada, čeprav ni nikoli razmišljal, da se tja zares odpravi. Zdaj je nastopil trenutek, ko se je dedič sefardskih korenin odločil, da spozna Izrael, do katerega ne čuti nič več kot radovedno hrepenenje in šlamastično upanje, da bi se mu življenje tam spremenilo. Globoko v sebi je odkrito fantaziral, da bo morda našel sorodno dušo, ki ravno tako deduje travme evropske antisemitske sramote in razume, da nam življenje ni samo po sebi dano.
In naenkrat še drugi nebeški klic: »Potnike obveščamo, da je let iz Ljubljane v Tel Aviv, zaradi nepredvidljivih okoliščin, preklican. Za pojasnila se obrnite na vašega letalskega prevoznika. Hvala za razumevanje!« Jonatan je obmolknil, se sesedel in si brez razmišljanja prižgal cigareto. Takoj mu je načrt prekrižal varnostnik, ki ga je mirno opozoril, da je kajenje v zaprtem prostoru prepovedano. »Okej, razumem … grem pač ven blodit v bedo brniške sivine, namesto da bi mi, zaradi leta, adrenalin napajal srce,« je z veliko mero cinizma Jonatan opravil z uslužbencem. V glavi se mu je zvrtela starozavezna zgodba o 40-letni blodnji izraelskega ljudstva po puščavi, ki jo je mnogokrat slišal iz ust svoje rodbine.
»Kdo neki si je spomnil deželo medu in mleka, ko me tja ne pripelje niti letalo?« je bilo nadalje vprašanje samemu sebi, dokler ga pri inhalaciji cigaretnega dima ni zmotilo postavno dekle. »Hej, imaš čik?« Seveda, izvoli, je nezainteresirano ponudil Jonatan, medtem ko je uspel izustiti svoje ime. »Hvala. Veš, moje ime je Adara in bi zdaj morala leteti proti Izraelu,« odvrne očarljivo bitje. Iz Jonatanovega obraza je bilo mogoče prebrati nekaj več zanimanja, čeprav ni čisto vedel, s kom ima opravka.
Adara je bila po državljanstvu Izraelka, po rodu pa Palestinka iz Nazareta, kjer živi največja arabska skupnost v judovski državi. A še preden se je Adara uspela predstaviti, sta oba prejela SMS-sporočilo turškega letalskega prevoznika, v katerem je bilo zapisano: »Zaradi intenzivne izmenjave ognja med Izraelci in Palestinci so Izraelci začasno zaprli zračni prostor in preklicali vse prihode in odhode letal z letališča Ben Gurion.« Jonatan je jezno prižgal novo cigareto in začel bruhati jezo: »Spet ti Arabci, ki se ne morejo sprijazniti, da Izrael obstaja.«
Adara ga z začudenjem pogleda in mu odvrne: »Veš, v vsakem konfliktu potrebuješ dva igralca in v nobeni vojni ni zmagovalcev, so samo poraženci. Marsikateri Arabec verjame v obstoj Izraela, kot tudi v obstoj Palestine. Moji starši so arabskega rodu in so ponosni državljani judovske države. Morda boš nekoč spoznal, da če želiš podpirati eno stran, potem moraš srce dati tudi za drugo.«
Jonatan je obnemel in v trenutku se mu je kot hišica iz kart sesula enostranska predstava v razumevanju agonije med Izraelci in Palestinci. Adara pa se ni želela ustaviti: »Morda ne veš, ampak dobrih 20 odstotkov izraelskega prebivalstva predstavljajo Arabci, ki z drugimi Izraelci prav tako bežijo v zaklonišča, ko raketira Hamas, obenem pa žalujejejo tudi za vsakim palestinskim rojakom, ki podleže krogli izraelske vojske na Zahodnem bregu in v Gazi. Nič herojskega sicer ne vidim v tem, le čudovit drobec pietete, ki ohranja humanost pri življenju … tudi v nehumanih razmerah. Me razumeš? Brez Rabina ni Arafata, brez Arafata ni Rabina!
Jonatan ji odvrne: »Uf, komaj ti sledim. Rad bi o tem izvedel več. Kakšni so v resnici tvoji načrti, potem ko od najinega poleta ne bo nič?« Adara se nasmehne in spregovori: »Imam čas. Pojdiva.«
Jonatan je Adari odprl vrata svojega avtomobila in odpeljala sta se v noč. Vozila sta se brez jasnega cilja in si prek besed iskrila najbolj intimna čustva, ki presegajo lepoto zunanjega sveta. Vstopala sta drug v drugega, njuni semitski naravi sta postali eno. Dovolila sta si razpenjati veje globoko na tuje ozemlje, saj sta, v prvi vrsti, v tujcu našla človeka. Tisto golo bitje, ki v ljubezni ne potrebuje opravičila.
