Leta 2007 je portugalski pisatelj Gonҫalo M. Tavares izdal Kratke zapise o strahu, ki se poleg še dveh zbirk, Kratkih zapisov o znanosti in Kratkih zapisov o povezavah, uvrščajo v nekakšno trilogijo, ironično poimenovano Enciklopedija. Kratke zapise o strahu sestavljajo številni naslovljeni prozni fragmenti, ki se lahko berejo kot filozofski aforizmi, pesmi v prozi ali alegorije. Tavares je v raznih intervjujih že večkrat poudaril, da ga, medtem ko piše, ne zanimajo literarnozvrstne značilnosti, in posledično je za številna njegova dela tipična žanrska mnogovrstnost. Velik uspeh so na primer doživele njegove zbirke kratkih tekstov, nekakšnih filozofskih oziroma logičnih prilik, ki spadajo v serijo drobnih knjig Gospodje (njihov izbor je izšel pri Beletrini), kjer je Tavares na genialen način prestopil mejo zgolj literarnega in besedam dodal risbo. Na prvi pogled se zaradi tega morda zdi, da so zgodbe namenjene otrokom ali mladostnikom, vendar se ob prebiranju izkažejo za inovativno realizirana in pogostokrat s humorjem začinjena filozofska besedila. Tudi v spodaj objavljenih Kratkih zapisih o strahu Gonҫalo M. Tavares, podobno kot v seriji knjig Gospodje,tematizira določene strani človeške narave. Prek ironične in poetične pisave se tako na primer približa pojmovanju dobrega in zla, fenomenu resnice, mita, morale idr.
Poleg omenjene Beletrinine izdaje lahko v slovenščini preberete tudi njegova romana Jeruzalem (2008) in Naučiti se moliti v dobi tehnike (2009), ki ju je izdala založba Modrijan, vse tri pa je prevedla Barbara Juršič.
Kratki zapisi o strahu
Dobro/Zlo
Gre za to, da Dobro uvedeš v Zlo, zato da popraviš koncentracijo sestavin, do katere je že prišlo in nočeš, da se ponovi. Vendar je ta poskus nevaren, saj sta tako eden kot drugi navzven enake barve, z enakimi fizičnimi lastnostmi, včasih s fiziognomijo, ki jo prekopirata eden od drugega. In tudi zato, ker se eden v drugega pretopita kot dve snovi, ki sta izgubili občutek za zakone in primernost.
Narava
Z vodo in milom pokušamo odstraniti s kamnov vztrajen vonj po naravi, ki se ne preda in je prisoten še po dolgem potovanju z vlakom, dvigu z modernim dvigalom in prihodu v novo stanovanje.
S tem nakupom grozimo, da bomo začeli novo življenje – moral bi se spomniti –, vendar pa nas ta vonj po gozdu, ki ga prinaša kamen, pomirja in zahteva nenadno ter pravično znižanje pričakovanj.
Absolut
Kaj še čakamo? Absolut ima enega ali dva detajla prekrita s tem, kar z vsakdanjimi besedami imenujemo madež; kot sledi od udarca na kolenu, ki nočejo izginiti – spomin (slabe barve) na pomemben dogodek. Zakaj torej čakamo, da bi ju očistili – ta, ne več kot dva, madeža, ki vztrajata? Čakamo preprosto zato, ker nas je strah, kaj bo ostalo po tem, ko ju očistimo. Ljudje nikoli ne bi prenesli Absoluta, če ne bi obstajala vsaj ena možnost za pobeg.
Melanholija
Ob pogledu na popit kozarec razmišljaš o odhodu bližnjega prijatelja; sled, ki je ostala v njem, je mešanica neprijetnega psihološkega občutka in očitne fizične prisotnosti tekočine. Ta mešanica sproži trenutek obotavljanja, ki se bo zaključil ob vrnitvi tvojega melanholičnega telesa v svet ali, če bo šlo vse narobe, ob napadu – za zdaj ne preveč vidnem – tega istega sveta na tvoje telo, ker čas in okoliščine nikoli ne tolerirajo nekoga, ki si domišlja, da si bo (samo) zato, ker je žalosten, pridobil status nesmrtnega.
Prava morala
Na pravo moralo čakaš kot na železniški postaji ljubimec na svojo ljubljeno. Vendar vlak zamuja in postajaš živčen. Vedno znova pogleduješ na uro in potem na prazne tire. Če boš tako nepotrpežljiv, boš kmalu obupal, ne nad ljubeznijo, ampak nad to žensko. In tako boš poskušal, če bo možno, takoj v naslednjih minutah najti drugo spremljevalko – kdo ve –, če bo ena izmed teh, ki prav tako stoječ na peronu ne prenese več niti minute čakanja.
Zagotovo boš tako našel slabšo žensko, ki ti bo brez možnosti povratka še bolj uničila življenje, toda tako se ti na dolgi rok vrača – si misliš – zaradi hitrosti, s katero si nehal biti sam.
Govoriti, poslušati
Z besedami, ki jih izrečeš, ravnaš, kot da bi bile potniki v prvem razredu in ti servilen uslužbenec, do besed drugih pa se obnašaš, kot da bi bile one servilen uslužbenec in ti potnik, ki potuje v prvem razredu.
Kako živeti?
Kočija, ki jo hkrati vlečeta dve živali, ena počasna in ena hitra, ni v ravnovesju. Nazadnje se prevrne na eno stran – in sluga, ki v rokah drži bič, za nesrečo krivi počasnejšo žival, medtem ko se plemkinja zadaj v kočiji ne obotavlja, da ne bi krivila hitrejše.
Nevarnost
Nič ni tako nevarno kot to, da opraviš vse svoje dnevne dolžnosti in je še vedno jutro, da izpolniš vse svoje življenjske dolžnosti in še vedno nisi mrtev.
Klic na pomoč
To, kar imenuješ klic, je samo kratek stavek, izražen v prepričljivem tonu. Če ga razumeš kot klic, ga boš poskušal privesti do morebitne odrešitve, če pa ga razumeš na način, kot je –sintetizirana formula nekega znanja, se boš kot dobro vzgojen vajenec usedel poleg človeka, ki je govoril, in poskušal dešifrirati tisto najbolj pomembno. Čakal boš, torej, pozorno in potrpežljivo, na naslednji klic.
Čudež in ponovitev
Na teh slovesnostih in ritualih, ki v majhnih časovnih intervalih in z ekstremno nadrobnostjo ponavljajo serijo verbalnih gibov in formul, se počutiš kot v farsi – nekdo ti v tednu dni obljubi toliko, česar noben človek ne more dati v celem življenju.
Živeti
Človek, ki so ga na poti napadli in oropali razbojniki, je preživel in zdaj se končnovrača domov, da se pripravi na naslednje potovanje.
Prevedla: Maja Žvokelj
