Gospa Obnašanje: Razglednica iz Bristola

Zberemo se na trgu v centru Bristola. Na odru se zvrstijo govorke_ci, med drugim poslušamo tudi poezijo o krčenju dostopa do zdravstvenih storitev v Združenem kraljestvu. Povsod so roza-modro-bele zastave in osebe z barvitimi vzorci na obrazih in laseh. Kaj kmalu se začne množica pomikati po mestnih cestah. S fantom po naključju korakava ob posebej glasni trans punci, ki ji niso všeč preveč splošni vzkliki o lepoti transspolnosti, zato začne skandirati po svoje, in mnoge_i se ji pridružijo: »Faggots and dykes, bottoms and tops, we hate TERFs and we hate cops!« [Nekaj v smislu: »Pedri in lezbe, kdor jaha in kdor daje, vsi sovražimo terfice in policaje!«]

Na bristolski paradi trans ponosa se spomnim, kako sem par mesecev nazaj fantu poslal zloben meme, ki se je norčeval iz videza nekega mladostnika. Rekel mi je, da se mu zdi sicer smešno, a da je ta mladostnik trans in da je že nekaj časa deležen internetne zlobe: »Najsibo še tako smešen, je ta fant moj brat.«

Edini razlog, da so se ljudje na socialnih omrežjih norčevali iz mladostnika, je bil njegov videz. Povezanost, ki jo moj fant čuti do njega, izhaja iz transfobije, ki je je mladostnik deležen, medtem ko poskuša (kot mnoge_i) le neobremenjeno živeti in deliti proces svoje tranzicije. Vse pogosteje razmišljam o primernosti internetnega norčevanja iz videza ljudi in se poskušam izogibati takšnim objavam. Na internetu se je vmes pojavil diskurz o tem, kako bi morali levičarji prevzeti taktike skrajne desnice in na podoben način zaničevati videz konservativcev. Termin »dark woke« bi torej med drugim zajemal izpostavljanje vse pogostejših modric Donalda Trumpa, nabreklosti po plastičnih operacijah Karoline Leavitt, napihnjenega trebuha Elona Muska, hropečega glasu Roberta F. Kennedyja ml. in škiljenja Kasha Patela. Čeprav se nemalokrat nasmejim ob takšnih objavah, se mi zdi, da omenjena taktika služi le nadaljnji razgradnji političnega diskurza z otročjo miselnostjo »ti meni, jaz tebi« in odtujitvi ljudi, ki si želijo resne razprave. A o tem se lahko razpišemo kdaj drugič, fokus tega zapisa leži drugje.

Moj fant pogosto ljudi okliče za svoje brate, predvsem trans moške, ki jih videvava v javnosti – natakarje v kavarnah in barih, soplesalce na plesiščih klubov, soobiskovalce knjigarn. Ti skoraj nikoli niso v pozicijah moči ali lastniki kapitala. Zabavno iskanje bratov v vsakdanjih aktivnostih me je privedlo do tega, da sem se začel spraševati, koga bi sam oklical za svojega brata. O neustreznosti in negativnih posledicah pretiranega poudarjanja pomena identitetnih politik je bilo napisano že marsikaj, a gre tu še enkrat izpostaviti, da ljudje, s katerimi si delimo aspekte svoje identitete, niso avtomatično naše_i zaveznice_ki – ni nujno, da si naključen gej v Sloveniji z mano deli mnenje, da si vsak človek zasluži hrano, dom in dostojanstvo zato, ker je gej. Sploh ni nujno, da se zavzema za krepitev javnega zdravstvenega sistema, državne pomoči najšibkejšim in omogočanje azila migrantkam_om, ki v Sloveniji iščejo varnost. In, kot se znova in znova izkaže, ni niti najmanj nujno, da se zavzema za pravice naših trans sester_bratov. Za take geje se je že pred leti uveljavil sleng »homokonzerva«. Te delitve niso nove, trenutno pa je verjetno najbolj popularna lingvistična distinkcija ta med »geji« in »kviri« – slednji se zavzemajo za opolnomočenje in za osvoboditev od spon cisheteropatriarhata, zadržani geji in homokonzerve pa stremijo bolj k asimilaciji.

Na paradi se pojavi nov vzklik: »No borders, no nations! Trans liberation!« [Nekaj v smislu: »Brez držav, brez omejitev! Trans osvoboditev!«] Trans punca, ki stoji meter stran v koloni, ni preveč navdušena. Zaželi si nekaj bolj konkretnega, zato spet skandira po svoje: »Puberty blockers and HRT – over the counter and for free!« [Nekaj v smislu: »Zaviralci pubertete in hormonska terapija – brez recepta in brez plačila!«] Ljudje se ji pridružijo, dokler se ne zvrsti nov vzklik, a petnajst minut kasneje se spet pojavi, tokrat v omiljeni obliki: »HRT, HRT – over the counter and for free!« [Nekaj v smislu: »Hormonska terapija, hormonska terapija – brez recepta in brez plačila!«] S fantom se sprašujeva, ali se je »puberty blockers« porazgubil v šundru množice ali je vzklik morda cenzurirala kaka homokonzerva, ki se je bala, kako bi originalno skandiranje izpadlo za mimoidoče in medije.

Ko sem pred kratkim spet vzel v roke pravljični manifest Faggots and Their Friends Between Revolutions [»Pedri in njihovi prijatelji med revolucijami«] Larryja Mitchella, sem bil ponovno presenečen, kako se eni in isti diskurzi okoli kvir tematik ponavljajo že vsaj pol stoletja. Mitchell, ki je knjigo napisal na podlagi svojih izkušenj življenja v kvir komuni in jo je izdal leta 1977, je o homokonzervah (ali »queer men«, kot jih je takrat poimenoval) zapisal: »Ko se zjutraj ob primernem času zbudijo, si nadenejo moška oblačila, se popršijo z moškimi dišavami, pojedo moški instant zajtrk in odidejo na delo za moške. Z vsemi triki, ki so jih naučili njihovi očetje, jim uspe delovati, kot da spadajo med moške. Govorijo z nizkim, dobro moduliranim glasom; imajo jasna mnenja o vseh temah, ki bi se lahko omenile; delujejo zmedeni, ko jih kdo prosi za uslugo; odločijo se, ko pride čas za odločitev, in delujejo odločno, ko pride čas za ukrepanje. […] Pedri, ki so delali, so vedeli, da je nesmiselno imeti bogate ljudi. Bogati niso opravljali koristnega dela in za to so vseeno prejemali velike vsote denarja. Nekaj tistih, ki so imeli lastnino in so opravljali nekoristno delo za velike vsote denarja, so bili homokonzerve [‘queer men’]. Zato so nekega dne revni pedri homokonzervam povedali, da se mora ta sranje končati. Nič več ne sme biti bogatih in revnih. Bogate homokonzerve so se načeloma strinjale z njimi, saj jih je celotna razprava spravila v zadrego, vendar so ugovarjale, da so nemočne in ne morejo storiti ničesar. Revni pedri so rekli: ‘Nesmisel. Če si to lahko zamislimo, lahko to tudi storimo.’«

Fant mi pove, da v Bristolu živi gej milijonar, ki je povzročil, da se je zaprla edina kvir knjigarna, saj se je odločil, da prostore, ki jih je oddajal knjigarni, nameni čemu bolj dobičkonosnemu. Ko mi je to povedal, sem pomislil, da ta milijonar zagotovo ni moj brat. V bristolskem pristanišču ima ta homokonzerva tudi zasidrano jahto, ki jo je poimenoval »Miss Conduct« [dobesedno to pomeni »Gospa Obnašanje« ali »mis obnašanja« (kot naziv na lepotnem tekmovanju), obenem pa deluje kot besedna igra, saj se lahko izgovori kot »misconduct«, torej »neprimerno obnašanje«]. Kar poleg brezsramnega razkazovanja nakopičenega kapitala ob tem človeka razjezi, je dejstvo, da se je gej milijonar odločil jahto poimenovati s sicer v angleščini kar zguljeno besedno igro v kempovskem modusu humorja (po Susan Sontag). Ne moti ga, da uporablja kvirovsko zaznamovan humor, ki izhaja iz satire, ironije, spolojeba in skoraj vedno zrase in se širi iz manjšinskih kvir krogov, ki s humorjem radi sprevržejo ustaljene norme, predvsem cisheteropatriarhalne. Mitchell v Pedrih to naravnanost opiše tako: »Nekateri pedri so umazani. Pedre so navdahnile izobčene ženske in tako so ‘umazanost’ razvili v visoko obliko provokativnega vedenja.« (Klasična primera umazane kvir estetike v filmu sta recimo John Waters in Bruce LaBruce.) Gej milijonar si z veseljem sposodi pretekle inovacije kempa zdaj, ko te niso več tako obrobne, a obenem raje grabi kapital, kot pa da bi bristolski kvir skupnosti omogočal knjigarno.

Nikakor nista moja brata gej milijarderja Peter Thiel in Sam Altman, ki s svojimi podjetji kar dobesedno povzročata smrt in uničenje. Moj brat ni desni madžarski politik József Szájer, ki je od strahu pred tem, da bi ga mediji zasačili, z gejevske orgije bežal po zidu. Bryon Noem, mož Kristi Noem, ki je do nedavnega pod Trumpom bdela nad deportacijami v ZDA, ni moj brat, čeprav so nedavno razkrili, da se je rad oblačil v ženska oblačila za fetišistične internetne klepetalnice (kar pa tudi sploh ne pomeni, da je gej). Moji bratje niso vsi udeleženci ameriških republikanskih konvencij, ki znova in znova povzročajo, da se Grindr, gejevska aplikacija za seks, sesuje na območju, kjer konvencije potekajo. Daniel-Ryan Spaulding, ki se na socialnih omrežjih hvali s tem, da prireja gejevske orgije v »klimatiziranih« izraelskih zakloniščih med padanjem iranskih raket, ni moj brat. Vsi geji v Sloveniji, ki mislijo in izrekajo, da podpora trans osebam in že sam obstoj trans oseb »kvari« ugled LGBT+ skupnosti, niso moji bratje.

Ker se grajenje ne more zgoditi zgolj iz negacije, moram zato zagotovo tudi našteti, kdo potem sploh je moj brat. Zagotovo je moj brat fantov trans prijatelj, ki sva ga srečala na paradi in ki se preživlja malo iz zaposlitve v študentskem centru v Bristolu, malo iz naročil ilustriranja pornografije kosmatkov, obenem pa je sodeloval pri ustanovitvi društva alumnov študija animacije, v katerem se medsebojno podpirajo in si pomagajo pri iskanju službe v kulturnem sektorju. Zagotovo so moje sestre, moji bratje, moji sorojenci trans člani_ce kolektiva House of Boussé, ki so priredile_i odličen drag show v Bristolu, v katerem so pozivale_i k političnemu organiziranju proti fašizaciji Združenega kraljestva. Njihova avtentičnost me je lepo spominjala na slovensko drag sceno – mnoge v njej lahko okličem za svoje sestre_brate. Moj brat je Larry Mitchell. Moj brat je James Baldwin. Moj brat je Édouard Louis. Keith Haring, Derek Jarman, Mike Hadreas, Jamie Stewart, Dev Hynes. Moje_i sestre_brati so izvrstne_i pesnice_ki, ki jih srečujem na pesniških dogodkih na Metelkovi in na PLAC-u. Moje_i sestre_brati so člani_ce kolektiva Rosa. Moj_a sestra_brat je oseba, ki je v Bristolu pografitirala rdeč poštni nabiralnik z napisom »Israel, rogue state«. [Nekaj v smislu: »Izrael, sovražna država.«] Moji bratje so moški, ki jih ni več sram in ki jim je mar.

Žal verjetno mnoge pozabljam, a upam, da sem vsaj približno osmislil svoje dojemanje kvir bratstva, ki zame ne sme več sloneti zgolj na identitetnih oznakah, temveč na vsebini.