AirBeletrina - Gradišnik kuha mineštro a la portuguesa?
Kritika 23. 10. 2014

Gradišnik kuha mineštro a la portuguesa?

 

Ko sem partnerju z malce privoščljivim nasmeškom na obrazu prebrala odlomek iz Gradišnikovega potopisa En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo, v katerem portugalsko tradicionalno jed cozido à portuguesa opiše kot gmoto kosti in razmočenih kožnih ovojkov, me je mrko pogledal izpod pregovorno močnih portugalskih obrvi ter malce užaljeno zamahnil z roko. Do podobnega podaljšanja te obrazne okončine bi prišlo, če bi Gradišnikovo pisanje pomolili pod nos kateremukoli vsaj malo zavednemu Portugalcu. Blatenje kulinaričnega nacionalnega ponosa ter poudarjanje hruškavosti ženskih pripadnic je pač neodpustljivo, zato ni čudno, da je razburkalo diplomatske vode, v katere je Branko Gradišnik hočeš nočeš zaplul na krovu s svojo ženo, veleposlanico Republike Slovenije Bernardo Gradišnik. Njegov prispevek o maščobnih oblogah Portugalk, objavljen v Delu, je tako izzval pravo malo mednarodno afero. Pisala mu je takratna portugalska veleposlanica v Sloveniji ter sprožila plaz pisateljevih opravičil in poskusov večje selektivnosti v izražanju in kritiziranju portugalske realnosti v nadaljevanju.

No, kot največje Gradišnikove odlike gre izpostaviti prav humor, pogum in iskrenost. V mnogoboju, kjer so ostale discipline še eruditsko znanje, izpričano zanimanje za lingvistična vprašanja in cinično-kritični zorni kot, avtor v slovenskem okolju podira rekorde. Vse to bralci od njega že nekako pričakujemo in s »kužkom v Lizboni« nadaljuje v zaželenem ritmu. Bojim se le, da je pričakovanja že preveč ponotranjil in tako prednost namenil predvsem zanj tipični obdelavi, tema pa mu je nekako prišla sama nasproti in ga pocukala za rokav. Državo na repu psičke Evrope, Portugalijo, kot jo imenuje, je namreč imel priložnost ovohavati vse do njenih zagorelih neder, saj je v državi kot sopotnik svoje žene preživel kar dve leti. Kljub temu Portugalska še zdaleč ni edina provenienca vsega zapisanega. Pisca pogosto zanese v druge loge, v pretekle trenutke in k raznim anekdotam, ki nimajo absolutno nič skupnega z njegovim bivanjem v Lizboni ali potovanjem po državi Luzitancev.

V dikciji sodobne umetnosti bi lahko rekli, da avtor »prevprašuje medij«. Oddalji se od kodeksa klasičnega potopisa, a se obenem mestoma vseeno potrudi, da navrže nekaj žanrsko pravovernih opisov. Štimunga dela se dejansko približuje dnevniškim zapiskom, saj njegova pisava neredko izzove občutek, da Gradišnik nima interesa predstaviti neke obče situacije, ampak predvsem sledi temu, kar se piscu dogaja iz dneva v dan. Če bi se z Gradišnikovo knjigo pod pazduho podali na pot raziskovanja Portugalske, bi se torej počutili podobno izgubljeno, kot se počuti sam v družbi malopridneža garmina, ki ga vedno znova zvabi na stranpoti. Zato pa toliko več izvemo o njegovi vlogi v diplomatskih odnosih – tako na primer resnicoljubno poroča o tem, kako v ženinem imenu piše državnim institucijam in posreduje pri Peterletu in Vajglu z upanjem, da se bosta zavzela za nadaljnji obstoj slovenskega veleposlaništva na Portugalskem. Žal, kot vemo, neuspešno.

Gradišnika bi lahko primerjali z gargantovsko TV-zvezdo Anthonyjem Bourdainom, le da je primarno orodje prvega namesto kuhalnice pero. Čeprav je Bourdain zaprisežen boem, našega Gradišnika pa vleče bolj na asketsko stran, dosežeta isti sladko-kisli učinek. Kljub temu da se lahko smejim Bourdainovim šalam ter prisluhnem njegovemu pritoževanju, si ne morem pomagati, da mu ne bi v istem zamahu očitala, da ima najboljšo službo na svetu, ko z brbončicami okuša meso jastogov in pije kri v restavraciji El Bulli, pa kar ne neha tarnati. Podobno je z Gradišnikom. Opisuje na primer »kalvarijo« selitev po luksuznih lizbonskih okoliših: prvič jih je motila odmaknjenost zelenih površin, na račun katere je bila na udaru psiha njihovega kužka, drugič jih je budil hrup iz sosednjega bara, nazadnje pa so pristali v eni najprestižnejših sosesk, prav poleg impresivnega samostana Jeronimos in slaščičarne, kjer pripravljajo znamenite kolačke pasteis de Belem, a še vedno ni bilo vse idealno. Najemnine, ob katerih se povprečnemu Slovencu zamegli pred očmi (npr. trije tisočaki in pol), očitno še ne zagotavljajo, da stanovanje zadostuje potrebam Gradišnikove družine. Ob takih in podobnih dejstvih, ki v knjigi zavzemajo veliko prostora, se beročemu posamezniku, vajenemu manjšega eksistenčnega udobja, še nekaj časa kolca.

Od bralčevega želodca je torej odvisno, ali se mu bo po mineštri a la Gradišnik spahovalo ali ne. Sestavine so raznovrstne: od čisto konvencionalnih opisov portugalskih znamenitosti, receptov ter poročil o uspešnosti kužka pri agilitiju (Mar to koga res zanima?) in hčere pri biljardu, poglobljene analize določenih fenomenov, teorije o izkoriščevalskem sistemu in osmrtnice do pripovedi o težavah njegove prijateljice Milene. Informacije o Portugalski so le začimba v tej juhi, ki se vse predolgo kuha. Čeprav ne gojim osebne zamere do debelih knjig, vseeno ne dvomim, da bi, če bi iz zajetne Gradišnikove enolončnice odstranili to ali ono, ta šla toliko bolj v slast.

Na zadnji platnici »potopisa« En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo (Strogo zaupno na Portugalskem) je sicer navedeno, da se je avtor »odločil opozoriti Slovence, kaj jih čaka, če bodo sledili portugalskim zgledom reševanja krize«, a naj vas to ne zavede. Četudi je ta problematika delno res predstavljena, se izgubi v leguri drugih podatkov, med katerimi so številčnejši tisti, ki se neposredno dotikajo ega pripovedovalca. Tudi v primerih, ko se Gradišnik dotakne Portugalije, je popolnoma očitno, da portugalsko bit motri iz čisto slovenske perspektive, ob tem pa se ne izogne določeni meri generalizacije. Je torej Gradišnik prvi slovenski (besedni) konkvistador? Vprašanje, na katerega bo morda odgovorila naslednja knjige v seriji Strogo zaupno, ki bo govorila o Slovaškem.

 

 Branko Gradišnik: En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo (Strogo zaupno na Portugalskem). Ljubljana: Cankarjeva založba, 2014. 400 strani, 29,95 €.