Še preden so nacisti ustanovili ERR (Einsatzstab Reichsleiter Rosenberg – Rosenbergov inštitut za okupirana ozemlja), svojo vojaško enoto, namenjeno ropanju umetnin in arhivov; preden si je Hitler zamislil, da bi mesto svojega otroštva, Linz v Avstriji, pretvoril v »supermuzej« vseh pomembnih umetnin tega sveta; in še preden so zavezniške armade osvobodile na sto tisoče zaplenjenih umetnin, so nacisti kradli od svojih lastnih ljudi. Zahvaljujoč novemu filmu Georgea Clooneya, fiktivni drami, ki temelji na zgodovinskih dejstvih (vendar nekoliko spremenjenih po volji Hollywooda), se bo svet seznanil s skupino »Monuments Men«: enoto nekaj stotih, umetniško izobraženih častnikov zavezniške vojske, zadolženih za odkrivanje, varovanje in shranjevanje umetnin in spomenikov, ki so se med drugo svetovno vojno znašli na bojnem polju. Le redki pa so seznanjeni s tem, da poraženi evropski narodi niso bili ne edine ne prve žrtve nacističnih kraj umetnin.
Prejšnji teden sem govoril na simpoziju o zločinu v umetnosti (Art Crime Symposium) v Londonu, ki se je odvijal v Muzeju Viktorije in Alberta in ga je organiziral ARCA (Association for Research into Crimes against Art – Združenje za raziskavo zločinov proti umetnosti). Medtem ko je bil simpozij osredotočen na vračanje, nagrajevanje in ponarejanje umetnin, smo se med odmori za kavo in kasneje ob pivu največ pogovarjali o nedavno odkriti Gurlittovi zbirki umetnin, ki so jih zaplenili nacisti: približno 1400 del, med katerimi je veliko mojstrovin, ki so bile od konca vojne skrite v stanovanju v Augsburgu v Nemčiji. To, o čemer mediji niso poročali, pa je, da ta dela niso bila odstranjena s sten italijanskih ali francoskih muzejev, cerkva in domov. Večino teh del so si namreč nacisti »prisvojili« (beri: ukradli) še pred začetkom vojne. In ta zaloga 1400 zakladov, katerih vrednost je ocenjena na približno milijardo dolarjev, je le vrh ledene gore.
Še veliko, veliko zakopanih zakladov čaka, da jih najdemo …
Degenerirana umetnost
Nacistična stranka je uporabljala umetnost kot propagando, tudi zato pa so se bali, da bodo imele določene vrste umetnosti, ki so veljale za degenerirane, na Nemce uničujoč vpliv. Zdelo se jim je, da je njihova naloga »rešiti« svet tovrstne umetnosti. Nacisti se niso menili za sodobno in abstraktno umetnost, na primer za dela Chagalla, Dufyja in Kleeja. Nekatero umetnost so obsodili, da je »preveč židovska«, čeprav je bil to zelo nejasen koncept. Tako so kolebali, ali naj v to kategorijo uvrstijo Rembrandta – ali naj ga uvrstijo med največje arijske slikarje; prav tako so bili mnenja, da je »preveč židovski« tudi arijski Otto Dix – bili so muhasti zbiralci. Večinoma so se ukvarjali z videzom umetnine: morala je biti čim bolj naturalistična in naslikati jo je moral tevtonski ali skandinavski umetnik. Zato je bil Oltar čaščenja mističnega jagnjetaJana van Eycka s strani Adolfa Hitlerja in njegove desne roke, rivalskega iskalca umetnin, Hermanna Göringa, najbolj iskano delo. V kraji izbranih umetnin sta prav tekmovala – Göring je van Eycka sunil iz gradu v Franciji potem, ko je bil le-ta že zaplenjen za Hitlerja, kasneje pa si ga je Hitler vzel nazaj.
Ko so nacisti pred začetkom druge svetovne vojne prišli na oblast, so tako imenovano degenerirano umetnost zasegli najprej svojim lastnim državljanom. Nekaj teh umetnin so natrpali v gostujočo razstavo, ki naj bi učinkovala kot freak show: dela so namerno visela na nerodne načine, stene pa so bile prekrite s sporočili, kot je »Nacistična stranka rešuje vaše otroke pred takšnimi zmazki.« Drugi del umetnin so slavnostno prodali v tujino, v galerijo Fischer v Lucernu v Švici, kjer so britanski in ameriški zbiratelji razgrabili mojstrovine po znižani ceni, izkupiček pa je šel za financiranje nacističnega vojaškega stroja. Neprodana dela so zažgali. Gurlittova zbirka umetnin je torej sestavljena iz degeneriranih umetnin, ki so jih arijski Nemci in člani nacistične stranke zaplenili, vendar nikoli prodali v tujino ali zažgali.
Kaj storiti z Gurlittovo zbirko?
Razlog za to, da je bila novica o odkritju objavljena ravno v tem času (ki je, kot trdijo razni teoretiki zarote, nenavadno prikladen za promocijo Clooneyevega filma), je, da je le-ta pravzaprav ušla. Nemški mediji so namreč o najdbi izvedeli, še preden so bile oblasti pripravljene, da jo objavijo. Zagotovo so želeli še pred vsesplošnim medijskim prepirom najti čim več zakonitih lastnikov, vendar je vest pricurljala ven prekmalu. Zdaj bo najti prvotne lastnike teh del težka naloga – podobno težka kot tista, s katero so se soočili Monuments Men potem, ko so našli skrivališče Altaussee, ki je vsebovalo okrog 12.000 mojstrovin iz celotne Evrope, namenjenih Hitlerjevemu supermuzeju v Linzu. Arthur Tompkins, novozelandski sodnik, ki na ARCA v okviru Postgraduate Certificate Program in Art Crime and Cultural Heritage Protection poučuje o umetnosti med vojno, je zato kot rešitev predlagal ustanovitev ad hoc Mednarodnega tribunala za umetnine, ki bi umetnine na transparenten način vrnil zakonitim lastnikom oziroma bi se nepristransko odločil, kam naj te umetnine gredo.
»Tribunalu naj zaupajo nalogo razreševanja usode vsake umetnine posebej,« razloži Tompkins, »ne le, da se določi zgodovinska in pravna pravica do lastništva umetnine, ampak da se izrecno ovrednoti in dodeli enaka teža tudi moralni pravici upravičenca. To je ključno – v preteklosti so zahteve po vračilu v vojni zaplenjenih umetnin izpodbijali zaradi pomanjkanja pravnih dokazov o lastništvu, pri čemer pa je bila moralna pravica do umetnin popolnoma jasna.« Nemške oblasti bodo imele torej polne roke dela tudi z dobro platjo tega odkritja. Ampak kaj nam to pove o svetu izgubljene umetnosti onkraj stanovanja Corneliusa Gurlitta?
Prisotna in izgubljena dela
O nomenklaturi izgubljene umetnosti je mogoče govoriti dneve in noči. Umetnostni zgodovinarji uporabljajo izraza »izgubljena« in »prisotna«. Slednja pomeni, da lokacijo umetnine poznamo (čeprav je to lahko zasebna zbirka in zato praktično nedosegljiva). Nasprotje tega je »izgubljena«, ki lahko pomeni uničena, ukradena, založena – na kratko: ne vemo, kje je. Pred kratkim so me pri Artfinderju, neodvisnem trgu umetnin, prosili, da sestavim neke vrste seznam želja dragocenih izgubljenih umetnin, za katere bi bilo čudovito, če bi jih spet našli. Moj seznam, imenovan Muzej izgubljene umetnosti, so objavili v Times of London. Ko so me kasneje vprašali, kako sem izbral teh deset del, od Lizipovega Herakljado razpadajočih fresk Georgioneja in Tiziana na beneški zgradbi Fondaco dei Tedeschi, sem bil, če sem iskren, ob svojem izboru v zadregi. Ravno pišem knjigo in pripravljam televizijsko oddajo, katerih cilj je ljudi poučiti o celotni zgodovini umetnosti izključno na podlagi tovrstnih mojstrovin. Muzej izgubljenih umetnin bi bil namreč večji od vseh muzejev umetnosti skupaj in vseboval bi še nevidena dela največjih imen umetniškega sveta.
Vendar lahko »izgubljeno« umetnost spet najdemo. Veliko je predmodernističnih umetnikov, od katerih poznamo precej več del, kot jih je na razpolago: v mnogih primerih je še vedno z nami le ena tretjina njihovih znanih stvaritev. To pomeni, da sta nekje še preostali dve tretjini: lahko, da sta bili uničeni ali pa le čakata, da ju najdemo. Poznamo število odmevnih primerov, ko so znane mojstrovine prišle na dan. V londonski Narodni galeriji lahko vidimo Mesaccia, ki je bil skrit v neki italijanski cerkveni kleti med praznimi okvirji in prekrit s ponjavo, da bi ga obvarovali pred nacisti – kdor ga je tja skril, je umrl, pozabil nanj ali pa se ni nikoli vrnil in tako je slika tam ostala nekaj desetletij, dokler se ni nekdo spotaknil obnjo. Samo v zadnjih treh letih so našli dve izgubljeni da Vincijevi sliki: Salvator Mundi, za katero se vsi strinjajo, da jo je naslikal mojster, in La Bella Principessa, ki razdvaja strokovnjake predvsem zato, ker sumijo, da je bil v zgodbo vpleten ponarejevalec (meni se zdi prepričljiva). Še enega izgubljenega da Vincija, njegovo stensko sliko Battaglia di Anghiarioziroma karkoli je od nje ostalo, bodo odkrili za fresko Vasari v Firencah na Palazzo Vecchio, kamor so jo skrili zaradi varnostnih razlogov pred šestimi stoletji. In nenazadnje, Caravaggijev Cattura di Cristo, za katerega so najprej mislili, da je ponaredek, so našli v mračnem kotu jezuitskega semenišča v Dublinu, zamašenega z blatom – danes pa je največja atrakcija Irske narodne galerije.
Skriti zakladi, ki čakajo na nas
Vendar kljub uspešnem lovu za zakladi obstajajo dela, ki so izgubljena za vedno. Bombardiranje Dresdna je uničilo stotine mojstrovin iz dresdenske galerije, ki je bila, da osvežimo spomin, enakovredna Louvru, Pradu in Uffizijem – še danes je to odlična zbirka, a veliko njenega ponosa so zažgale zavezniške bombe. Enako je tudi Caravaggijev Natività, ki ga je ukradla mafija (Cosa Nostra) leta 1969, skoraj zagotovo uničen. Glede na to, kateremu mafijskemu obveščevalcu verjameš, je bil ali tako hudo poškodovan že med krajo iz oratorija v San Lorenzu, da so ga kasneje kar vrgli stran, ali pa je bil zmečkan med potresom in nato uporabljen za hranjenje prašičev. Vsaka zgodba pač ne more imeti srečnega konca, čeprav tudi za takšna dela ostaja upanje. Morda so nekaj del iz Dresdna skrili pod zemljo in jih tako rešili pred bombardiranjem? Mogoče se oba mafijska obveščevalca motita in Caravaggio še vedno čaka v kakšnem mračnem kotu, tako kot je čakal njegov bratranec iz Dublina?
Nekateri ocenjujejo, da so med drugo svetovno vojno zaplenili okoli 5 milijonov kosov kulturne dediščine. Na desetine tisočev so jih vrnili do konca vojne, med njimi pa so najizvrstnejša dela civilizacije, kot sta Michelangelova Madonna di Bruges in van Eyckov Oltar čaščenja mističnega jagnjeta, dve glavni točki prihajajočega filma The Monuments Men. Vendar za vsako najdeno umetniško delo, od Merkersa do Alt Ausseeja, obstaja na ducate neodkritih. Skriti zakladi, ki ležijo nekje zakopani ali zaklenjeni. Čas in sreča bosta našla še nekaj teh del, verjetno podobnih Gurlittovi zbirki. Ker takšno odkritje obudi 1400 mrtvih duš – in daje razlog za optimizem, da bodo sledila še druga odkritja.
