Duncan White je za The Daily Telegraph leto po tem, ko je Patrick Modiano prejel Nobelovo nagrado, pisal o njem kot o nekom, ki ga do te častitljive nagrade ni bral ne poznal nihče razen Francozov. V istem članku je karikatura Modianoja v skafandru, samega na neobljudeni plaži s svetilnikom, ki s francosko zastavo na priponki maha v pozdrav bralcem (Angležem, mogoče tudi vsem drugim, Neangležem morda). Skratka: članek je napisan z namenom predstaviti pisca, ki je do takrat bil »kot polži, specialiteta le za Francoze«.
Patrick Modiano ni le romanopisec, temveč tudi scenarist. Po njegovih romanih so posneti štirje filmi in v enem je leta 1997 tudi igral s Catherine Deneuve. Medijsko se ne izpostavlja. V slovenščini Modiana poznamo že od leta 2007, ko je izšla njegova knjiga za otroke/mladino: Katarina, mala balerina.
V angleščino je Pasja pomlad pomenljivo prevedena kot Afterimage , kar pomeni sliko, ki vztraja v gledalčevem vidnem polju še dolgo zatem, ko je slednji pogled že odmaknil od dejanskega originala, v katerega je pred tem zrl dlje časa. Že po tej definiciji je roman povezan z vizualnim. Tudi vsebinsko gre za ubesedenje vizualnega, natančneje za fotografijo. Govori namreč o Jansenu, pomočniku znanega fotoreporterja Roberta Cape, ki mu poskuša mlajši pripovedovalec, znanec, urediti arhiv fotografij. Pripovedovanje je prvoosebno, v pogovoru z Jansenom mladenič pridobiva natančne informacije o dogodkih, postopanjih, fotografijah, druženjih, kolegih, kotičkih in bližnjih Roberta Cape. Ravno ta orisovanja oseb in navidezno nepomembnih krajev, stvari, dialogov tvorijo osrednjo značilnost Modianovega pisanja. Posveča se filigransko obdelanim dogodkom še tako minornega pomena. V Pasji pomladi se pisatelj mestoma preveč posveča navajanju oseb, znancev Cape (na dnu strani so z asteriskom še dodatno obrazložene informacije o njih in njihovih znancih ter o poklicnem delu). To početje je kvečjemu le dodatno razkrivanje vseh povezav in mogoče nepoznanih Capovih prijateljevanj in sodelovanj in se najprej zazdi brez pomena. Stran za stranjo pa postaja jasno, da se notranja in zunanja forma povsem ujemata: dovršenost kratkih in jedrnatih stavkov brez pretiravanj s pridevniki in kratek obseg romana gresta z roko v roki s fotografijo samo, ki je bistvo vsebine. Fotografija je trenutek, zamrznjen v času. Persistentno dokazuje, da je tisti prizor nekoč zares obstajal. Je jedrnat prikaz vseh stičišč takratnih, tozadevnih dogodljajev. In zgoščenost vsega, kar fotografija prikazuje, je pospremljena s tišino: »Dovolj je, da pogledam katero njegovih fotografij in spet uzrem vrlino, ki je odlikovala njegovo življenje in umetnost, tako dragoceno in težko dosegljivo: molčati.« Kot Modianovi stavki, ki s skromnim obsegom obvisijo v zraku, prepuščeni interpretovemu dojemanju: »To bi bilo, je menil, zanimivo: da se komu posreči z besedami ustvariti tišino. (…) Od vseh tiskarskih znakov, mi je dejal, so mu najljubši pomišljaji.«
Skopost ubesedovanja v Modianovi prozi nas kmalu privede do sopostavitve proze in poezije, saj bi njegovo prozo prej opredelili kot poezijo. In to niti ne zaradi obsega, ker slednji ne definira vedno romana, temveč tudi zaradi vešče oblikovanega jezika – besed, povedi –, ki so umeščene na točno določeno, pravo mesto. Impresije, ki se s pomočjo obravnavane teme, fotografije, nizajo kot verzi, precej spominjajo na haiku poezijo. Vsebinski preobrat se, kot pri haiku poeziji, zgodi na koncu. S to razliko, da ni pred tem z ničimer naznanjen. Vtisi s fotografij pripomorejo k čustvenemu doživljanju literarnih likov, odslikujejo njihov notranji svet, za kar je pri klasičnih haikujih zadolžena narava.
Patrick Modiano je zaradi tematike spominjanja v večini svojih del označen za Prousta današnjega časa. S to razliko, da njegova magdalenica ne spodbudi tako zajetnih izdelkov. Izražanje pisatelja Pasje pomladi je zvedeno na minimum: tako po vsebinski kot količinski plati. Mathias Rambaud v spremni besedi poudarja pisateljevo omledno, brezbarvno, zadržano prozaičnost, ki se odreka pretiravanju v katerem koli oziru. Kot nešteto nians, drobcev s platen impresionističnih slikarjev, ki nasprotujejo stilni nabreklosti simbolizma in romantike, ki slikajo vsakdanje prizore čisto vsakdanjega življenja in ki poudarjajo minljive značilnosti trenutka, sončne svetlobe. Modianov roman je glede na izpovedno vzdušje gotovo na strani poezije: tok zavesti Jansenovega znanca se v sanjsko-melanholični dikciji pne čez celoten roman. Je pesem, ujeta v prozni okvir romana.
Patrick Modiano: Pasja pomlad. Prevod: Aleš Berger, Mladinska knjiga 2018, 98 str., 19,99 evrov.
