14.15
Dan se je začel slabo. Ker sem imel ob dveh absolutno zadnji rok za oddajo tega trapastega, nekoristnega članka (o družbenih vidikih kamnoseštva, bogpomagaj), sem ob deset čez dve še enkrat preletel to sranje, vtaknil not še Bourdieuja (lol) in poslal točno ob petnajst čez. To je, če mene vprašate, čisto spodobno. Saj urednica ne gre ob dveh domov, kajne? Četudi je iz Maribora. Mariborske založbe, đizs, naj jih preselijo v Ljubljano ali pa ukinejo. Sem absolutni oboževalec centralizacije. Država = prestolnica, drugo je dobro le za babe v menopavzi, ki bi rade zjutraj bose hodile po rosi. Ko sem nato v torbo končno zmetal nekaj gat (ne vem, če v Brežicah sploh še imam kakšne gate, ki niso potiskane z vesoljci), sem bil že tako pozen, da sem moral poklicati taksi. Ker je moj doktorat očitno vreden toliko, da zdaj služim ušivih 50 bruto na članek, se moram zatekati k najcenejšemu ljubljanskem taksiju. Taksi Kinderjajček, kot ga ljubkovalno kličem, ker nikol ne veš, kaj bo not. Oziroma kdo bo not. Sedem torej v Taksi Kinderjajček, tip se celo pot od Trnovega do železniške postaje dogovarja za vaterpolo, mesto je zabasano v božjo mater, odkar so zaprli Slovensko, je Tivolska užas. Minuto pred pol tretjo torej vzorno stojim na postaji. Če bi živel v normalni državi, bi: 1. šel z vlakom in 100 km oddaljen kraj dosegel v manj kot štirih urah in pol ali pa 2. kot visoko izobražen deloholik zaslužil dovolj za investicijo v lastno vozilo. Ker je odnos med mano in mojo državo povsem disfunkcionalen, se moram zatekati k prevozom. K sreči grem iz Ljubljane maksimalno enkrat na mesec, zato se mi ni treba prepogosto takole poniževati. Prevozi so za študente, okej, nekaj časa je celo šarmantno biti brez keša, po tridesetem pa je vsak »Dober dan, imate še prosto mesto za prevoz?« dodatna stopnička nižje. Še en poraz. Še ena plast mizerije.
14.40
Modri passat končno pripelje, skoraj deset minut zamuja. Sedem na zadnji sedež. Voznik je eden od testosteronskih tipsonov, v kratkih rokavih (novembra!) kaže svoje bicepse, muziko ima malo preveč na glas, jako, res, jako kul. Taki tipsoni ponavadi delajo v atijevi firmi (recimo orodja) in so gadni. Tukaj ni več kaj dodati.
»Sori, da sm pozen, čist je zabasan, iz Trnovga sm se tko četrt ure vozil.«
Super, testosteronska tortica, da zdaj poveš, da si prišel iz Trnovega in mi iz rok izpulil še tiste ušive 4 evre za taksi, plosk plosk.
»Ja, ni panike.«
»Enga še pred kliničnim pobereva, ker ima gips in baje ni šans, da bi prišel do sem.«
Ja, taki tipsoni radi kažejo svoje dobro srce, ne prenašam ekshibicionističnega altruizma.
15.00
Ura je točno tri, ko sva pri UKC-ju. Tip ima v gipsu celo nogo. Če bi živeli v normalni državi, bi človeka, ki je začasno napol hlod, domov peljali z rešilnim vozilom. Ker živimo v povsem nedelujoči tvorbi, s testosteronsko tortico naslednjih deset minut skušava polhlodu pomagati v avto. Sprednji sedež je nemogoče premakniti toliko nazaj, da bi se lahko spravil tja. Ko ga končno potisneva na zadnji sedež, ima svoj hlod položen čez celo dolžino avta. Še dobro, da je sicer kar gibljiv.
»No, zdaj pa končno proti obvoznici. Samo še eno v Šiški poberemo.«
Odlično, torej spet po isti poti nazaj, zgubit še petnajst, dvajset minut življenja.
»Ej, čau, Peter tuki, midva sva zmenjena za prevoz, ne? Glej, totalno je zabasan v mestu, smo na poti, te pokličem tko, ko bomo skor pr teb, a prav?«
Testosteronska tortica Peter spremeni glas, ko govori z ženskami. Zakaj nisem presenečen? Taki tipsoni so pogosto gentlemani na tisti najbolj butast način, ki so se ga priučili z gledanjem serij na Pop TV. Sem feminist, čeprav ne prenesem ljubljanske feministične scene. Ljubljanska feministična scena je leglo neartikuliranih najstnic, ki mislijo, da morajo, če hočejo biti feministke, biti tudi lezbijke. Če bi živeli v normalni državi, bi imeli tudi normalno feministično sceno. Tako pa je to pač – ena sama žalost.
»Kaj si pa počel, da si tako …?«
»Plesalec sem. Saj je mogoče še kar smešno. Na snemanju sem padel z odra.«
»Na kakšnem snemanju?«
»S PJ-i smo snemali videospot. Pa trenutek nepozornosti in pof – sem se zložil dva metra pod odrom.«
»Kaj je to PJ?« vprašam. Mogoče bom izvedel vsaj kakšne smešne detajle.
»Perpetuum Jazzile, itak. Z njimi že dolgo sodelujemo.«
Prvič: Na živce mi gre, kadar neznani folk uporablja kar neko množino, za katero se zmeraj skriva slabo prikrit napuh. Mi – seveda vsi vemo, kdo smo mi. In drugič: če bi živeli v normalno funkcionalni državi, bi bil Perpetuum Jazzile ustavno prepovedan. In vsi beatboxerji bi bili prekvalificirani v ljudi, sposobne tvorjenja normalnih človeških zvokov.
15.30
Ura je pol štirih, ko končno zavijemo na Celovško. Šiško sovražim. Folk iz Šiške ima točno dovolj mentalnega dometa, da se lahko v neskončnost prepira, ali je boljša Spodnja ali Zgornja Šiška. V Šiški živijo sami prikriti nacisti. Eichmann, Goebbels, Mengele, samo pet minut hodim po Šiški in postane me strah sveta.
»Šit, kaj je to?«
Pri Stari cerkvi se nikamor ne premaknemo.
Zaradi prometne nesreče je promet oviran na Celovški cesti pri Drenikovi ulici.
»Ja še to, šit no,« testosteronska tortica z grdim manevrom izsili prednost in sunkovito zavije proti Vodnikovi.
»Glej, včasih pač morš mislt nase, ne? Drgač boš ostal brez vsega. Tko je.«
»Samo pazi, da mi še druge noge ne zlomiš, haha, pa brez zamere,« se oglasi polhlod.
»Halo? Ej, čau, gužva je, sori lej, zdj je še neka pizdarija na Celovški, pridemo okol, tko čez sedm minut bomo pr teb.«
Obstajajo ljudje, ki mislijo, da je treba splošno uveljavljeno časovno preciznost na vsak način še malo ošiliti. To so ljudje, ki rečejo: Pridem čez štiri minute. Ali pa: Odmor traja osem minut. Ali pa: Dobimo se ob 13.13. Psihopati. Testosteronska tortica je očitno eden od njih. Zakaj nisem presenečen?
15. 50
Na avtobusni pri Celovških dvorih čaka neka miš. Itak da stoji na napačni strani ceste, zato se v prah spremeni še pet minut mojega življenja. Ko končno prisopiha, se s testosteronsko tortico najprej pošteno namučita, da stlačita njen kufer v totalno nabasan prtljažnik. Na koncu testosteronska tortica na tla postavi škatlo s sokovnikom in reče: »Glej, tale smuti mejker bo pač nekdo v rokah držal, saj bo šlo, a ne?« a itak ne pričakuje odgovora.
Nato miš pride do mene, odpre vrata, zardi in zdrdra: »Ej ful mi je žal, sam a bi lahko prosim jaz spredaj sedela, ker mi je slabo, če zadaj sedim, in vedno bruham, sori.«
Nič ne rečem. Počutim se kot recimo jud v koncentracijskem taborišču, ki je v nekem trenutku pač zgolj mehaniziral svoje telo, se mentalno izklopil, da je zmogel prenesti vse to ponižanje in razčlovečenje. Ja, točno tako se počutim. Zato praznega pogleda vstanem in odprem zadnja vrata. Tam se po vsej dolžini še vedno bohoti hlod.
»Imam idejo,« skoraj dobrovoljno reče, »ti mi malo dvigni nogo in sedi, pol pa si daj mojo nogo kar v naročje. Tako kot bi bila recimo torbica.«
Mehanično torej storim, kar mi naroča polhlod, pod noge dobim še smuti mejker. Prešernovo nagrado za diplomo, doktorat z dekanovo pohvalo in objave v visoko indeksiranih znanstvenih revijah imam zato, da lahko v naročju pestujem nogo plesalca pri Perpetuum Jazzile in pod koleni stiskam smuti mejker testosteronske tortice.
16.10
Ura je deset čez štiri, ko zapeljemo na obvoznico. Dve uri svojega življenja sem torej vrgel skozi okno, premaknil pa sem se točno od Trnovega do konca Šiške. Dno človeštva je tukaj. V tem prekletem modrem passatu.
Vsi smo zamišljeni, ko testosteronski tortici zazvoni telefon:
»Ej čau, kva je? Kaj? O šiiiiit. Ošit ošit ošit. Ja nč, itak da pridm nazaj, kva pa nj?«
Prekine in se obrne proti nam.
»Sori, fak. Totalno sranje, ampak na hitrco morm skočt še domov. Pozabu sm daril za mtko. Ne morm na njen brzdej brez darila. Fak.«
Gleda ne uro in preklinja. Miš reče:
»Saj ni panike.«
Polhlod na mobitelčku takoj updejta svoje PJ frende, da bo pozen.
Nazaj v mesto gre hitro, zelene se vdano prižigajo, testosteronska tortica prehiteva, en dva tri, Tivolska je skoraj prazna, en dva tri, pa smo na Ziherlovi.
Pogledam gor. Vidim svoj balkon in prisežem lahko, da vidim tudi, kako se je nanj pravkar posral golob.
»Ej, dve minuti, pa sm, pol pa pičimo,« reče testosteronska tortica, avto pusti kar prižgan (taki pol dobivajo občinske nagrade za okolju prijazne firme) in v tistem športno lahnem teku izgine čez cesto.
Še zmeraj gledam svoj balkon. Morda pa je pot do svobode in dostojanstva res vedno oddaljena le eno pravo odločitev. Morda je med nergavo čemernostjo, ki jo sovražim, in človeka vrednim zanosom v resnici le eno pogumno in do konca izpeljano dejanje. V nekaterih ključnih trenutkih preprosto vem, da življenje od mene terja predvsem pokončno držo.
Zato vstanem, hlod previdno položim nazaj na prosti sedež, iz prtljažnika vzamem svojo torbo, pomaham zmedenima sopotnikoma in s počasnimi, prožnimi koraki prečkam cesto. Na drugi strani se vame skoraj zaleti testosteronska tortica.
»Ej, gremo zdj.«
»Jaz sem tu doma.«
»Kva?«
»Nič, premislil sem si. Kar v Ljubljani bom ostal.«
Tipson me butasto gleda.
»A sem ti dolžan 5 eur za krog po mestu?«
»Ma ne, itak da ne. Sori ej.«
»Sploh ni problema. Pa srečno pot!«
Obrnem se, na hrbtu čutim tri pare začudenih oči. Stopam mehko, kot bi korakal skozi zaključno sceno dobrega filma.
Pri dvigalu srečam sosedo iz zgornjega nadstropja. Po novem se ji reče nosečka. Blazno mi grejo na živce. Če bi živeli v normalno funkcionalni državi, bi bile nosečke prepovedane. Dovoljene bi bile samo nosečnice, ki se tudi v teh mesecih obnašajo kot odrasle ženske.
Ta teden pri LUD Literatura izide pesniški prvenec Ane Svetel z naslovom Lepo in prav.