Vesel sem, da nisem več mlad. Ko človek stopi v štirideseto leto življenja, ki si ga lahko predstavljamo kot mini purgatorij pred štiridesetim rojstnim dnevom, je mogoče z mirno vestjo zanikati lastno mladost. Lahko jo tudi objokuje in obžaluje slovo od norosti, ki skače čez potok mimo dračja in mostov. Lahko pa se preprosto veseli izgube nadležnega statusa. Saj ne da bi zavračal priboljške mladosti, ampak nekaj dobrih lastnosti pa ima to zorenje v srednja leta. Kot prvo, ko se v medijih pojavijo razprave o mladih, se me to prav nič ne tiče. »Pa kako je to mogoče«, bi lahko vprašal nadležni poznavalec mojega življenja: »mar nisi oče majhnih otrok, kako ti je lahko vseeno, ko se govori o mladih?« Torej, če govorimo o medijskih predstavah in diskurzih, otroci niso mladi, otroci so otroci in imajo v medijih povsem drugačne lastnosti kot mladi. Velja tudi obratno: mladi niso otroci, so odrasli, ki so pač mladi. Razlikovanje med mladimi in otroci ima pri meni že dolgo zgodovino. Tam nekje v letih 1982–83 me je tovarišica v šoli vprašala, kaj rad gledam na televiziji. Pa sem ji odgovoril, da gledam otroški in mladinski program, kot je (tega si zagotovo nisem izmislil) pisalo v zaključnih špicah RTV Ljubljana. Vendar začuda tovarišica ni bila zadovoljna, na srce mi je položila, naj se mladinskih oddaj izogibam, ker »so nevarne za otroke«. Takrat mi nič ni bilo jasno, danes pa si lahko predstavljam, kaj se je – ne najmlajši – učiteljici v osemdesetih narisalo pred očmi, ko je slišala pridevnik »mladinski«: hrup, slinasti pankerji, iztirjenci v uniformah, ki krulijo v mikrofon (in to po nemško!), in podobne slike iz imaginarija poznosocialistične stvarnosti na Slovenskem.
Zakaj toliko o tem? Imam občutek, da je slovenska javnost obsedena z mladimi. Ker se imam za razmišljujočega človeka, ki ima distanco do lastnih občutkov, se hkrati sprašujem, če je to sploh res. Vsekakor je dejstvo, da se omenjajo na vsakem koraku, tako na prvih straneh kot v zakotju drobnega tiska. Ponovno bi lahko iz omare skočil kakšen zoprnež in vprašal: »Mar ni bil kult mladosti značilen za socializem? Niso vseh mladih tlačili v mladinsko organizacijo? Jim niso težili z odgovornostjo za socializem?« Vsekakor, dragi zateženec, vsekakor imaš prav (če nadaljujem platonistični dialog). Res je. Vendar je tudi res, da se tlačenje mladih (kamorkoli) in teženje (s čimerkoli že) nadaljuje. Seveda, so razlike: diskurz mladih in mladosti je bil v socializmu, tudi v pozni različici, veliko bolj poenoten. Kar je bilo super za mlade, lahko so mu podlegli, lahko pa so pokazali srednji prst in rekli: »dost’ mam«. Vsaj do leta 1989, ko so reklamarji dokončno posilili uporniško geslo s poceni propagando. Pa še nekaj, upam si trditi, da je bilo v razpadajočem socializmu za mlade več prostora kot v sedanji kakofoniji neprestane kapitalistične krize. Na mestu je vprašanje razlik s prejšnjimi časi oziroma vprašanje, kakšne so lastnosti prevladujočega »govora« o mladih v sodobni slovenski javnosti. Skupna lastnost je prav gotovo kolosalni moralizem, razlika pa je v naravi diskurza: če je bil socialistični diskurz relativno homogen, pa je sodobni diskurz mladosti neverjetno raznolik, a kljub temu prav tako neznosno zatežen. Tako nekako bi se to pametno reklo.
Pa poizkusimo drugače. Kakšna sporočila o mladih lahko razbereta mladinka in mladinec iz slovenskega medijskega sveta? Kaj je tisto, kar je (poleg moralizma) danes najbolj neznosno za mlade? Gre za fenomen, ki bi ga najlažje opredelili kot shizofreni pluralizem teženja: od mladih se pričakujejo različne, pogosto nasprotujoče si stvari. Če bi združili odkrita in prikrita sporočila slovenske javnosti o mladih v en sestavek, bi bil bržkone videti nekako takole:
Hej mladi, zakaj se ne odselite od doma, zakaj ležite doma, popivate in kadite travo na račun staršev? Vi bi najrajši postali kar takoj upokojenci. Tičite doma pri starših, hotel mama vam lika in pere, zakaj si ne zrihtate stanovanja tako kot jaz, ki sem ga z lastnim denarjem odkupil za drobiž v Jazbinškovih časih. Hej, mladi! Znajdite se. Ne ležite doma. Hej mladi, izkoristite zveze, veze, mreže in poznanstva in dobite že enkrat to službo! Hej mladi, izkoristili ste zveze in poznanstva in zato dobili službo. Vas ni nič sram, mladi bi moral preseči stare vzorce kadrovanja. Hej mladi, kje je optimizem, kje je motivacija? Malo več veselja do življenja, prosim. Pa kaj, če ni služb, ustvarite si jo sami. Pojdite med podjetnike, potrebujete samo dobro voljo in odprto srce. In vztrajnost, ta je božja mast. Pojdite se crowdfounding, crowdfucking, co-working, co-sucking, karkoli že počnejo mladi v širnem belem svetu, da pošteno zaslužijo. Glavo gor! Hej, mladi, mi osamosvojitelji, mi bejbiji, smo vse zajebali. Jokajte z nami, dragi mladi, ker smo vse pognali. O, gorje, tudi prihodnost smo vam vzeli – se vam nič ne smilimo, ker smo vam zapravili bodočnost? Nobenega upanja ni za vas, o pokojninah lahko samo sanjate. Ko boste stari, boste hirali v revščini, čaka vsa strašna in boleča smrt med podganami. Hej, mladi, pa kako lahko sploh to prenašate? Nalezli ste se hlapčevske mentalitete. Zakaj se ne aktivirate, zakaj ne demonstrirate, se uprete? Revolucija! Če bi bil jaz mlad, bi vzel puško in streljal. Ja, mladi, pa socialistične mentalitete ste se tudi nalezli, mislite, da boste dobili vse na pladnju? Hej, mladi, pustite Slovenjo, tu ne bo nikoli boljše. Pojdite v Nemčijo, Kanado, Džibuti, kamorkoli, povsod je boljše kot tu. Tako pokvarjenega sistema ni videl svet. Ampak mladi, kam pa kam? Mladi, ne izseljujte se, nikar v tujino, kdo bo pa gradil slovensko prihodnost. Vi ste naša prihodnost, dragi mladi, kdo bo pa plačeval davke, če bo bodo odšli mladi izobraženi ljudje? Nazaj, nazaj v slovenski raj. Vaši starši so s trudom gradili velike hiše, vi pa nočete živeti v njih, kako ste lahko tako nehvaležni. Hej mladi, zakaj se ne odselite od doma, zakaj ležite doma, popivate in kadite travo na račun staršev?
Hej mladi, kje ste? Kam ste pa šli?
Pa kdo bi to prenašal! Poanta ni v tem, da težave ne bi bile resnične, moja kritika poudarja ubijalsko kombinacijo moralistične gnjavaže in shizofrenih zahtev/predstav, ki se skupaj vrtijo v peklenskih ciklusih neznosnega teženja. Zanimiva pa je še ena stvar. Nasprotujočih zahtev ne najdemo zgolj v različnih medijih, večkrat se pojavljajo na istem mestu in celo istočasno. Seveda s tem ni nič narobe, temu se reče novinarska svoboda in je predpogoj za kolikor toliko odprto družbo. To pa še ne pomeni, da ne bi smeli razmisliti o naravi omenjenega diskurza in se tudi vprašati po njegovih posledicah. Takšna refleksija je prav tako del odprte družbe. Mogoči odgovor na naivno vprašanje, kaj bi se lahko spremenilo na bolje, ponuja že obstoječa kvalitetna novinarska praksa. Več ko je resne analize in želje po globljem razumevanju družbe, manj je prostora za shizofreni pluralizem teženja.
